Jedro

Presoja pritožbe zoper napačno argumentirano sodbo, ki je kljub temu materialnopravno pravilna, terja posebno previdnost, saj ima takšna zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) lahko značilnosti sodbe presenečenja, ki pomeni kršitev strankine pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vendar o tovrstnem procesnem položaju v konkretnem primeru ni mogoče govoriti. Sestavni del te presoje je ocena dolžne skrbnosti stranke, da glede na okoliščine konkretnega primera upošteva vse predvidljive pravne kvalifikacije spornega razmerja in temu primerno navede vsa dejstva, ki so z vidika teh pravnih kvalifikacij relevanta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnika morata v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi toženki vsak 826,20 EUR stroškov odgovora na revizijo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnika sta od toženk zahtevala nerazdelno plačilo 443.164,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Trdila sta, da sta bila najemnika lokala ..., ki se nahaja pod javno cesto, na kateri je druga toženka po naročilu lastnice (prve toženke) opravljala rekonstrukcijo v okviru sanacije H. Stranke so 24. 9. 1998 sklenile dogovor, s katerim sta se toženki zavezali sanacijska gradbena dela opraviti do 15. 11. 1998 in po končani sanaciji vzpostaviti lokal v prejšnje stanje. Druga toženka je iz lokala odstranila opremo, a je ni ustrezno hranila, zato je bila v pretežnem delu uničena. Med sanacijo je bil lokal praktično porušen, toženki pa zaveze kljub pozivom nista izpolnili, zato sta tožnika sama obnovila lokal oziroma ga zgradila na novo. Pojasnila sta, da je njun zahtevek obogatitvene narave in da obsega stroške sanacije lokala, protivrednost prejšnje opreme in izgubljeni zaslužek od leta 1998 do leta 2000. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Kot je pojasnilo, je odškodninski zahtevek zastaral, obogatitveni zahtevek pa tožnikoma ne gre, ker sta dela opravila kljub izrecni prepovedi prve toženke (prepovedana gestija, 226. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Menilo je, da je sodišče prve stopnje zahtevek za povrnitev vlaganj zmotno presojalo po pravilih o gestiji. Podlago zahtevka zoper prvo toženko bi lahko utemeljevale le določbe o neupravičeni obogatitvi (210. člen ZOR in naslednji), zahtevek zoper drugo toženko pa določbe o pogodbeni odškodninski odgovornosti (drugi odstavek 262. člena ZOR in naslednji). Presodilo je, da sta oba zahtevka neutemeljena zaradi pomanjkljivih trditev. Tožnika namreč nista trdila, da se je tržna cena lokala zaradi obnove povečala (in za koliko), prav tako pa nista konkretizirala ne stroškov posameznih vlaganj ne zatrjevane škode.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnika vlagata revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču smiselno predlagata razveljavitev sodbe sodišča druge oziroma prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Stroškov ne priglašata. Menita, da bi moralo pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo spremeniti, saj je ugotovilo, da temelji na zmotni uporabi materialnega prava (4. točka prvega odstavka 358. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Izpodbijani sodbi pripisujeta tudi naravo „sodbe presenečenja“, saj se opira na drugačno pravno podlago kot prvostopenjska sodba. Posledično so postale pravno pomembne druge okoliščine (obogatitev, obseg vlaganj), ki med strankama sploh niso sporne in jih zato tožnika nista posebej navajala in dokazovala, ravno to pa je bil razlog za zavrnitev njune pritožbe. S tem je pritožbeno sodišče kršilo njuno pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP; odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 312/2003 z dne 15. 9. 2005).

4. Revizija je bila vročena toženkama in stranski intervenientki. Nanjo je odgovorila prva toženka, ki nasprotuje razlogom revizije in se zavzema za njeno zavrženje oziroma zavrnitev. Priglaša tudi stroške.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Sodišče ni upoštevalo dopolnitve revizije tožnikov. Že sodišče prve stopnje je zavrglo dopolnitev, ki jo je 10. 7. 2008 osebno vložila druga tožnica, ker slednja tudi po pozivu ni predložila potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu. Tožnika sta za vložitev dopolnitve revizije naknadno pooblastila njunega odvetnika, ki pa je dopolnitev revizije vložil šele 30. 9. 2008, torej po izteku roka za vložitev revizije (izpodbijana sodba je bila tožnikoma vročena že 10. 6. 2008; vročilnica na list. št. 137 spisa).

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revidenta pritožbenemu sodišču neutemeljeno očitata, da bi moralo spremeniti prvostopenjsko sodbo. Konkretni spor je sicer res presojalo z vidika druge pravne podlage kot sodišče prve stopnje, a je ocenilo, da tudi pravilna uporaba materialnega prava narekuje enako rešitev (zavrnitev tožbenega zahtevka). Ker se pravilnost uporabe materialnega prava presoja glede na odločitev o utemeljenosti zahtevka, je torej sodba sodišča prve stopnje obremenjena zgolj z navidezno zmotno uporabo materialnega prava, ki ne terja njene spremembe v postopku s pravnimi sredstvi.(1)

9. Presoja pritožbe zoper napačno argumentirano sodbo, ki je kljub temu materialnopravno pravilna, terja posebno previdnost, saj ima takšna zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) lahko značilnosti sodbe presenečenja, ki pomeni kršitev strankine pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).(2) Vendar o tovrstnem procesnem položaju v konkretnem primeru ni mogoče govoriti. Sama okoliščina, da je izpodbijana sodba oziroma v njej uporabljena pravna podlaga tožnika presenetila, še ne pomeni, da jima je bila odvzeta možnost izjave o odločilnih dejstvih. Skrbna stranka mora namreč upoštevati vse predvidljive pravne kvalifikacije spornega razmerja in temu primerno navesti vsa dejstva, ki so z vidika teh pravnih kvalifikacij relevantna.(3) Dejanska podlaga konkretnega spora nazorno kaže na pravno podlago, ki jo je uporabilo sodišče druge stopnje in bi jo zato tožnika (zastopana po odvetniku) ob potrebni skrbnosti mogla in morala predvideti. Poleg tega sta tožnika zahtevek izrecno utemeljevala na obogatitveni podlagi, na odškodninsko podlago pa sta izrecno opozorili toženki, zato niti ne gre za položaj, ko bi bile manjkajoče trditve odločilne le za pravno naziranje pritožbenega sodišča. Končno ne drži, da toženki nista prerekali (že tako pomanjkljivih) trditev o obogatitvi oziroma povečanju vrednosti nepremičnine in o stroških obnovitvenih del oziroma škodi.(4)

10. Ker revizijski očitki niso podani in je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnika sta z revizijo propadla, zato sta dolžna prvi toženki povrniti zahtevane in potrebne stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 1.652,40 EUR (3000 točk za sestavo odgovora na revizijo, povečano za 20 % DDV). Ker sta revidenta sospornika, stroške krijeta po enakih delih (prvi odstavek 161. člena ZPP), torej vsak 826,20 EUR, ki jih morata plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

Op. št. (1): Primerjaj Zobec v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 335. Op. št. (2): Isti, prav tam, str. 439. Op. št. (3): Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 294. Op. št. (4): V zadevi Up-312/03, na katero opozarjata revidenta, je bil položaj bistveno drugačen, saj je sodišče prve stopnje postopek vodilo tako, da tožnica ni mogla vedeti, da bo sodišče dejstvo, ki mu toženec ni ugovarjal, štelo kot nedokazano.