Jedro

V primeru subsidiarnega poroštva mora upnik (pod predpostavko dospelosti terjatve) najprej terjati glavnega dolžnika (najemnika). Upnik lahko poroka terja šele, ko je glavnega dolžnika pisno pozval k izpolnitvi in mu v pisnem pozivu določil rok za izpolnitev. Po izteku tega roka dospe obveznost subsidiarnega poroka.

Iz trditvene podlage tožene stranke ne izhaja, kaj konkretizirano oziroma katere neplačane (obratovalne) stroške najemnika naj bi tožena stranka pobotala z vtoževano terjatvijo. Na taki pomanjkljivi trditveni podlagi pa sodišče prve stopnje ni moglo zaključiti, da v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke obstoji oziroma je obstajala in bila zapadla ob podaji pobotne izjave.

Pri predlogu za vpogled v spis mora stranka določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda, kaj se s tem dokazuje in kako bi izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 214,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 10414/2015 z dne 3. 2. 2015, v 1. točki izreka v celoti v veljavi, v 3. točki izreka pa glede plačila 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu pa se zavrne (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v 8 dneh povrniti njene pravdne stroške v znesku 650,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od paricijskega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožene stranke zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožena stranka uvodoma v pritožbi navaja, da vlaga pritožbo zoper celotno sodbo sodišča prve stopnje, vendar v nadaljevanju vsebinsko izpodbija le tisti del sodbe, s katerim ni uspela, za kar ima tudi pravni interes, medtem ko je odločitev, da se tožbeni zahtevek glede plačila dela izvršilnih stroškov zavrne (zadnji del 1. točke izreka) v njeno korist in zanjo ugodnejše odločitve ne more doseči. Pritožbeno sodišče je zato skladno s prvim odstavkom 350. člena ZPP štelo, da tožeča stranka izpodbija le tisti del sodbe sodišča prve stopnje, s katerim ni uspela.

7. V konkretnem primeru vprašanje obstoja vtoževane terjatve ni sporno, je pa tožena stranka postavila ugovor materialnega pobota. Navajala je namreč, da je tožeča stranka kot lastnik stanovanja subsidiarno odgovorna za obratovalne stroške najemnika (peti odstavek 24. člena Stanovanjskega zakonika - SZ-1), zaradi česar je tožeči stranki konec leta 2011 oziroma na začetku leta 2012 poslala pobotno izjavo.

V primeru subsidiarnega poroštva mora upnik (pod predpostavko dospelosti terjatve) najprej terjati glavnega dolžnika (najemnika). Upnik lahko poroka terja šele, ko je glavnega dolžnika pisno pozval k izpolnitvi in mu v pisnem pozivu določil rok za izpolnitev. Po izteku tega roka dospe obveznost subsidiarnega poroka (prvi odstavek 1019. člena OZ). Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da bi tožena stranka morala izkazati, da je tožečo stranko (kot poroka) pozvala k izpolnitvi obveznosti glavnega dolžnika. Da bi obveznost tožeče stranke kot subsidiarnega poroka zapadla, bi namreč tožena stranka morala trditi in dokazati, da je glavnega dolžnika (in ne poroka) pisno pozvala na izpolnitev in mu za to določila primeren rok.

8. Ne glede na navedeno je v zadevi odločilno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka tudi sicer ni izkazala obstoja v pobot uveljavljane terjatve za plačilo obratovalnih stroškov. Tožena stranka je trdila zgolj, da ima do najemnika terjatev za neplačane in zapadle obratovalne stroške. V dokaz obstoja svoje v pobot uveljavljane terjatve se je sklicevala na predložene listinske dokaze, s katerimi je tožečo stranko obveščala, da najemnik ne plačuje obratovalnih stroškov, in na pravnomočno zaključene izvršilne postopke zoper glavnega dolžnika, za katere pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da z izjemo enega, ki se je glede na opravilno številko (VL 70660/2013) začel šele leta 2013 (torej po tem, ko naj bi tožena stranka dala pobotno izjavo), niso bili začeti s strani tožene stranke. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da iz trditvene podlage tožene stranke ne izhaja (212. člen ZPP), kaj konkretizirano oziroma katere neplačane (obratovalne) stroške najemnika naj bi tožena stranka pobotala z vtoževano terjatvijo, na kar je opozorila tudi tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 30. 4. 2015. Na taki pomanjkljivi trditveni podlagi pa sodišče prve stopnje ni moglo zaključiti, da v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke obstoji oziroma je obstajala in bila zapadla ob podaji pobotne izjave (311. in 312. člen OZ).

9. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zoper najemnika začela le enega od izvršilnih postopkov, na katere se je sklicevala, tožena stranka v pritožbi smiselno navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke in samo tega ne bi smelo ugotoviti. Navedeno ne drži. Tožena stranka se je namreč v dokaz svoje trditve, da njena terjatev za plačilo obratovalnih stroškov do najemnika oziroma tožeče stranke kot subsidiarnega poroka obstoji, sklicevala na izvršilne postopke, ki naj bi jih vodila zoper najemnika. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno oziroma utemeljeno za ugotovitev (ne)resničnosti te njene trditve presojalo s strani tožene stranke predložene dokaze.

10. Po povedanem se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pogoji za materialni pobot v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni. Posledično se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb v zvezi z zastaranjem v pobot uveljavljane terjatve.

11. Pritožbene navedbe, da je bila 10. 4. 2013 med Z. d. o. o. in toženo stranko sklenjena Pogodba o prodaji terjatve, in v pritožbi prvič predloženi dokazi (vloga upnika - obvestilo sodišču in Pogodba o prodaji terjatev z dne 10. 4. 2013), predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, zaradi česar jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati (453. člen ZPP).

12. V zvezi s pritožbenim očitkom, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti predlagani dokaz vpogleda v izvršilne spise, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da morajo biti vsi dokazni predlogi ustrezno substancirani (212. člen v zvezi z 214. členom ZPP). Pri predlogu za vpogled v spis to pomeni, da mora stranka določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda, kaj se s tem dokazuje in kako bi izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka, česar tožena stranka ni storila. Zato njen pritožbeni očitek ni utemeljen.

13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je na podlagi Odvetniške tarife tožeči stranki priznalo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 375 točk oziroma 172,125 EUR (1. točka tarifne št. 21), 2 % (3,44 EUR) materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena Odvetniške tarife) in 22 % DDV, vse skupaj 214,19 EUR, ki jih je v roku 8 dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.