Jedro

Ugovor, da bi morala v sporu odločiti arbitraža in ne sodišče, lahko velja le za terjatve, ki izvirajo iz pogodbe o zaposlitvi, s katero je bila arbitražna klavzula dogovorjena, ne pa za terjatve, ki izvirajo iz pred tem sklenjenih pogodb o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi tožečih strank se delno ugodi, pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani sklep o zavrženju tožbe za tožečo stranko N.V. v delu, ki se nanaša na denarne zahtevke za obdobje do vključno 30. 9. 2004, z zapadlostjo v mesecu oktobru 2004, za tožečo stranko A.K. pa v delu, ki se nanaša na denarne zahtevke za obdobje do vključno 31. 1. 2006, z zapadlostjo v mesecu februarju 2006, in v delu o stroških postopka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem glede zavrženja tožbe za tožečo stranko N.V. v delu denarnih zahtevkov za čas od oktobra 2004 dalje, z zapadlostjo v mesecu novembru 2004, za tožečo stranko A.K. pa v delu denarnih zahtevkov za čas od februarja 2006 dalje, z zapadlostjo v mesecu marcu 2006, se pritožba tožečih strank zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je zavrglo tožbi tožnic zoper toženo stranko (1. odstavek). V nadaljevanju je odločilo, da je tožnica N.V. dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 263,47 EUR, tožnica A.K. pa 259,51 EUR, v 15-ih dneh od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (2. odstavek).

Tožeči stranki sta v odprtem pritožbenem roku vložili zoper zgoraj navedeni sklep pritožbo in vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, v zvezi z 19. členom ZDSS-1 in predlagata da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter ugotovi, da je v tem predmetnem sporu pristojno odločati sodišče in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v meritorno sojenje s stroškovno posledico. Menita, da odločitev sodišča temelji na zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava. Tožeči stranki imata arbitražno klavzulo v svoji pogodbi o zaposlitvi, ki sta jo s toženo stranko sklenili v letu 2006. V prejšnjih pogodbah o zaposlitvi arbitražne klavzule ni bilo, v veljavni pogodbi o zaposlitvi arbitražna klavzula glasi, da se delavec in delodajalec dogovorita, da bosta morebitne spore iz te pogodbe reševala strpno, mirno in brez zavlačevanja, če ne bo mogoče, bo za reševanje vseh sporov, ki bi utegnili nastati pri uresničevanju določil te pogodbe pristojna arbitraža delodajalca v skladu z kolektivno pogodbo delodajalca. To določilo ima naravo sporazuma v skladu z določilom 2. odstavka 205. člena Zakona o delovnih razmerjih. Odločitev arbitraže je dokončna in izvršljiva. Iz navedene arbitražne klavzule tako ne izhaja, da bi stranki prepustili reševanje vseh delovnih sporov, ki bi utegnili nastati med njima, arbitraži, ampak le tiste, ki bi utegnili nastati pri uresničevanju določil te pogodbe o zaposlitvi, to je pogodbe, ki vsebuje arbitražno klavzulo. Med strankami je spor, ali je tožena stranka tožečim strankam pravilno povrnila stroške za prevoz na delo in z dela, pri čemer je sporno, ali je potrebno glede višine povračil uporabiti določbe in tarifni del Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti oziroma kolektivne pogodbe za dejavnosti trgovine ali podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke. Sporna je tudi sama razlaga določb Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti in Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine oziroma njunih tarifnih delov. Evidentno je torej, da v predmetni zadevi ne gre za spor, ki bi nastal pri uresničevanju določil pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je tudi spregledalo, da se vtoževana terjatev v pretežni meri nanaša na čas pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, ki vsebuje arbitražno klavzulo. Zato ne gre za spor, ki bi nastal pri uresničevanju določil pogodbe o zaposlitvi iz leta 2006. Sodišče prve stopnje si torej drugače oziroma širše razlaga arbitražno klavzulo, kot je ta dejansko dogovorjena med pravdnimi strankami. Tako je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa s tem, ko je zavrglo tožbo tožečih strank, bistveno kršilo določbe postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 274. in 18. členom ZPP, v zvezi z 19. členom ZDSS-1 in tako poseglo v že z ustavo zagotovljeno človekovo pravico po določilih 22. člena Ustave Republike Slovenije, to je pravico do enakega varstva pravic. Po kolektivni pogodbi M. d.d. bi morala biti arbitraža tudi imenovana takoj po njeni sklenitvi, arbitri pa v 8. dneh, predsednik in njegov namestnik pa v nadaljnjih 15. dneh. Stališče sodišča prve stopnje je tudi bilo, da bi bilo možno sprožiti spor pred arbitražo, čeprav ni bila imenovana in da bi imela tožeča stranka možnost sprožiti spor pred sodiščem, če ne bi prejela arbitražne odločitve v zakonitem roku. Tudi takšno stališče je napačno. V konkretni situaciji, ko arbitraže ni bilo, je sklicevanje na 4. odstavek 205. člena ZDR povsem neutemeljeno. Tožeči stranki tudi opozarjata na novelo 2. odstavka 205. člena Zakona o delovnih razmerjih, po katerih arbitražna klavzula v pogodbi o zaposlitvi sploh ni več dovoljena. Tako je navedeno določilo spremenjeno v smislu načela „prostovoljnosti arbtiraže“ ter je bila takšna sprememba potrebna ob upoštevanju dejstva, da je delavec šibkejša stranka v delovnem razmerju in največkrat nima pogajalskih možnosti ob sklenitvi možnosti o zaposlitvi, zato je kot odraz svobodne volje možno šteti le poseben dogovor o arbitraži. Tožnici priglašata stroške pritožbe.

Zoper 2. odstavek izreka sklepa se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga po določilu 3. točke 1. odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v 2. odstavku izreka razveljavi in prizna priglašene stroške tožene stranke po stroškovniku na vlogah tožene stranke in sicer tako, da ugotovi, da tožnica N.V. dolguje toženi stranki 300 točk nagrade za odgovor na tožbo, 100 točk za konferenco s stranko in 112,5 točk za pripravljalno vlogo, materialne stroške, DDV ter sodno takso, skupaj 314,75 EUR, tožnica A.K. pa 300 točk nagrade za odgovor na tožbo, 100 točk za konferenco s stranko in 112,5 točk za pripravljalno vlogo, materialne stroške, DDV te sodno takso, skupaj 318,71 EUR oziroma podredno, da zadevo vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu sodišču, ki naj stroške, ki jih je priglasila tožena stranka, prizna v celoti skladno s stroškovnikom po vlogah tožene stranke. Sodišče je pri odločitvi stroškov zmotno ugotovilo, da naj priglašeni stroški s strani pooblaščenca tožene stranke na vlogah ne bi bili v celoti v skladu z Odvetniško tarifo. Ker je vprašanje pravilne uporabe Odvetniške tarife del pravilne uporabe materialnega prava, je pri izdaji izpodbijanega sklepa naslovno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Priglašeni stroški so v celoti skladni s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo, ki v tar. št. 39, pod točko 1 b določa, da obračuna odvetnik za udeležbo na konferencah in sestankih za vsake začete pol ure 100 točk, če gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v drugi tarifni številki. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožečih strank zaradi plačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja in v celoti prerekala pritožbene navedbe tožeče stranke ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve pritožbenega sodišča dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožečih strank je delno utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – ZPP - UPB3) v povezavi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa sodišče delno zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu prekinilo postopek zaradi izvedbe vzorčnega postopka, ki ga je nadaljevalo po rešitvi spora v zadevi opr. št. Pd 55/2006 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1449/2006 z dne 22. 2. 2007 in sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 290/2007 z dne 11. 9. 2007. V vzorčnem postopku je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v navedenem sklepu sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter sklenilo, da sodišče ni pristojno za odločanje o tem sporu in tožbo zavrglo. Sodišče prve stopnje je odločilo po navedenem sklepu Vrhovnega sodišča in v obrazložitvi navedlo, da je vezano na to odločitev glede na določbe 40. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je namreč odločilo, da sodišče ni pristojno za odločanje v sporu, ki se je vodil pod opr. št. Pd 55/2006, ker je bil med pravdnima strankama sklenjen arbitražni dogovor. Zavzelo je tudi stališče, da statusna sprememba tožene stranke le pomeni, da so pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi prešle na toženo stranko. To velja tudi za določbo 24. člena pogodbe o zaposlitvi o reševanju sporov. Možnost imenovanja arbitrov ni bila vprašljiva, v kolektivni pogodbi tožene stranke so urejena tudi druga vprašanja v zvezi z arbitražo. Dogovor o reševanju sporov pred arbitražo delodajalca, to je tožene stranke, ki je vsebovano v pogodbi o zaposlitvi, je bilo mogoče v času vložitve tožbe v aprilu 2006 izvršiti. Zato bi moralo sodišče tak dogovor, s katerim sta stranki v skladu z določbo 205. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002) izključilo redno sodno pot za primere vseh sporov iz pogodbe o zaposlitvi, torej tudi denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja, na ugovor tožene stranke ustrezno upoštevati in v skladu s 1. odstavkom 464. člena ZPP tožbo zavreči. Sodišče prve stopnje je potem, ko je ugotovilo, da so se stranke v tem individualnem delovnem sporu s pogodbami o zaposlitvi posebej dogovorile o reševanju sporov pred arbitražo v tem individualnem delovnem sporu zavrglo.

Pritožbeno sodišče ima sicer pomisleke ali je bil ta individualni delovni spor res voden v skladu s 40. členom ZDSS-1, vsaj upoštevaje datume posameznih procesnih odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z izvedbo vzorčnega postopka, vendar navedeno na odločitev v tem individualnem delovnem sporu ne more vplivati.

ZDSS-1 v 40. členu ureja vzročni postopek in določa, da če je pri sodišču vloženih večje število tožb, v katerih se tožbeni zahtevki opirajo na enako ali podobno dejansko in isto pravno podlago, lahko sodišče po prejemu odgovorov na tožbe na podlagi ene tožbe izvede vzorčni postopek, ostale postopke pa prekine (1. odstavek 40. člena ZDSS-1), pred izdajo sklepa o prekinitvi postopka pa mora sodišče omogočiti tožeči stranki, da se izjavi o navedbah v odgovoru na tožbo in o prekinitvi postopka zaradi izvedbe vzorčnega postopka (2. odstavek 40. člena ZDSS-1). Četrti odstavek 40. člena ZDSS-1 določa, da po pravnomočnosti odločbe, izdane v vzorčnem postopku, sodišče o prekinjenih postopkih, ki nimajo bistvenih posebnosti, odloči upoštevaje odločitev v vzorčnem postopku.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom opr. št. VIII Ips 290/2007 z dne 11. 9. 2007 v vzorčnem postopku tožbo tožnice v celoti zavrglo, vendar je v predmetni zadevi, kot je to razvidno iz sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1449/2006 in kot je to ugotovilo pritožbeno sodišče po vpogledu v zadevo opr. št. Pd 55/2006, bilo arbitražno reševanje sporov dogovorjeno že v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je delavka podpisala z družbo M. D. d.d. ter tudi v pogodbi o zaposlitvi s toženo stranko M. d.d.. Pritožbeno sodišče je v predmetni zadevi tudi izrecno citiralo 24. člen te pogodbe o zaposlitvi, v kateri je bilo določeno, da je za reševanje vseh sporov, ki bi utegnili nastati pri uresničevanju določil pogodbe, pristojna arbitraža delodajalca. V konkretnem primeru pa ne gre povsem za takšno dejansko stanje. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da ima le tožnica N.V. arbitražno reševanje sporov dogovorjeno že v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je dne 31.8.2004 sklenila z družbo M. D. d.d.. ki se je začela uporabljati od 1.10.2004 dalje (priloga A1) ter tudi v pogodbi o zaposlitvi s toženo stranko M. d.d. iz januarja 2006. Tožnica A.K. pa ima le z zadnjo pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno reševanje sporov pred arbitražo, torej sklenjen arbitražni dogovor. Pogodba o zaposlitvi z M. D. d.d. za tožnico N.V. v 24. členu določa, da je za reševanje vseh sporov, ki bi utegnili nastati pri uresničevanju določil pogodbe, pristojna arbitraža delodajalca. A.K. pa je s toženo stranko M. d.d. v mesecu januarju 2006 podpisala pogodbo o zaposlitvi, s katero se je, kot to izhaja iz 23. člena pogodbe o zaposlitvi dogovorila, da bosta delavec in delodajalec morebitne spore iz te pogodbe reševala strpno, mirno in brez zavlačevanja, če pa to ne bo mogoče, je za reševanje vseh sporov, ki bi utegnili nastati pri uresničevanju določil te pogodbe, pristojna arbitraža delodajalca v skladu s kolektivno pogodbo delodajalca. To določilo ima naravo sporazuma v skladu z 2. odstavkom 205. člena ZDR, s tem, da je odločitev arbitraže dokončna in izvršljiva.

Navedeno pa po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da gre za primer iz 4. odstavka 40. člena ZDSS-1, ko je sodišče izvedlo vzorčni postopek, vendar gre v konkretnem primeru v delu za bistvene posebnosti (v vzorčnem postopku že predhodno podpisana pogodba z M. D. d.d. z arbitražno klavzulo, kot to v obravnavni zadevi velja za tožnico N.V., in za tožnico A.K. podpisana pogodba z arbitražno klavzulo veljavno šele od 1. 2. 2006 dalje). V konkretnem primeru je bilo navedeno potrebno upoštevati, saj je arbitražni dogovor med delavcem in delodajalcem procesna predpostavka, ki jo mora sodišče upoštevati na podlagi določil 464. člena ZPP, ki določa, da če sta se stranki s pogodbo dogovorili, naj bo za odločitev v določenem sporu pristojna arbitraža, se sodišče, pri katerem je bila vložena tožba v istem sporu med istima strankama na ugovor tožene stranke izreče za nepristojno, razveljavi v postopku opravljena dejanja in zavrže tožbo (1. odstavek 464. člena ZPP), pri čemer pa 2. odstavek navedenega člena izrecno določa, da mora tožena stranka ugovor podati najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari. V konkretnem primeru je tožena stranka podala ugovor že v odgovoru na tožbi obeh tožečih strank. Seveda pa navedeni ugovor lahko velja le za pogodbi o zaposlitvi, s katerimi je bila arbitražna klavzula dogovorjena. Tako je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi utemeljeno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnica N.V. zahtevala izplačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja za čas po oktobru 2004, tožnica A.K. pa za čas po 1.2.2006, saj je ta del zahtevka potrebno opredeliti kot spor o uresničevanju pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko, saj pogodba o zaposlitvi iz meseca avgusta 2004 oziroma januarja 2006 za tožeči stranki določa pristojnost arbitraže, kar pa ima temelj tudi v določilih 2. odstavka 205. člena ZDR. Navedeno določilo namreč določa, da v kolikor je s kolektivno pogodbo, ki zavezuje delavca in delodajalca, predvidena arbitraža za reševanje individualnih sporov, se lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi oziroma najkasneje v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca, sporazumeta o reševanju spora pred arbitražo. Res je sicer, da kolektivna pogodba M. d.d. z dne 10. 12. 2003 v členih 186. do 193. predvideva arbitražo za reševanje individualnih sporov in določa, da je delavcu prepuščeno, da se odloči, ali bo vložil tožbo na delovno sodišče, ali pa sprožil arbitražni spor, vendar ta izbira velja le za primer, če se delavec in delodajalec za reševanje spora pred arbitražo nista dogovorila že v pogodbi o zaposlitvi, ali pa v posebnem sporazumu, predvidenem v 2. odstavku 205. člena ZDR. V kolikor pa je v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena pristojnost arbitraže, potem je za reševanje takšnega spora pristojen le senat arbitražne komisije tožene stranke, kakršen je predviden v 189. členu Podjetniške kolektivne pogodbe. Ob navedenem je tudi že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu opr. št. VIII Ips 290/2007 zavzelo stališče, da nemožnost imenovanja arbitrov po podjetniški kolektivni pogodbi, upoštevaje tudi določila 465. in 466. člena ZPP, ne more biti ovira za sprožitev postopka pred arbitražo in seveda v nadaljevanju sprožitev spora pred delovnim sodiščem, če arbitraža (tudi zaradi ne imenovanja arbitrov) ne bi sprejela odločitve v 60 dneh. Tako bi tožeči stranki morale vsaj poskusiti rešiti spor pred arbitražo (za spor iz podpisane pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko M, d.d.).

V predmetni zadevi je le za tožnico N.V. izkazano, da je v prejšnji pogodbi o zaposlitvi z delodajalcem M. D. podpisala arbitražno klavzulo, za tožnico A.K. pa ne, tako da je mogoče šteti, da je za navedeno sporno obdobje pristojno za reševanje sporov delovno sodišče, kot to izrecno izhaja tudi iz podpisanih pogodb iz leta 2006 (17. člen), kar se glede na obrazloženo nanaša na tožnico A.K.. Pogodbe o zaposlitvi v M. d.d. tudi v 23. členu izrecno določajo, da je arbitraža pristojna za reševanje sporov, ki bi utegnili nastati pri uresničevanju - te pogodbe, ki so jo tožeče stranke podpisale s toženo stranko, nikakor pa ne za spore iz prejšnjih veljavnih pogodb o zaposlitvi, razen če to ni bilo posebej dogovorjeno. Pogodba o zaposlitvi iz meseca januarja 2006 namreč ne določa, da je arbitraža pristojna na primer za - vse spore iz delovnega razmerja tožečih strank, pač pa le za spore nastale pri uresničevanju te pogodbe. Tako se dogovor o reševanju sporov pred arbitražo že po jezikovni razlagi lahko nanaša le na spore o pravicah in obveznostih, ki so nastale od 1. oktobra 2004 (tožnica N.V.) oziroma od 1. februarja 2006 (tožnica A.K.), ne pa tudi za pravice in obveznosti nastale pred tem datumom.

Prav tako Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A - Ur. l. RS št. 103/2007), ki velja od 28. 11. 2007 in v 2. odstavku 205. člena določa, da če je s kolektivno pogodbo, ki zavezuje delodajalca in delavca, predvidena arbitraža za reševanje individualnih delovnih sporov, se lahko delavec in delodajalec najkasneje v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca sporazumeta o reševanju spora pred arbitražo, ne more vplivati na rešitev predmetnega spora, saj Ustava Republike Slovenije (URS - Ur. l. RS, št. 33/1991 s sprem.) v 155. členu (načelo prepovedi retroaktivnosti) določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj in le zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožečih strank, da tožečima strankama ni bila zagotovljena pravica po določilih 22. člena URS, ki ureja enako varstvo pravic in 23. člen URS, ki ureja pravico do sodnega varstva, saj sta se mu z arbitražnim dogovorom (po 1.10.2004 oziroma po 1. 2. 2006) prostovoljno odpovedale v korist arbitraže. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določil 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožečih strank delno ugodilo in razveljavilo tisti del izpodbijanega sklepa, s katerim je bila zavržena tožba tožečih strank v delu, ki se nanaša na terjatve, ki pomenijo uveljavljanje pravic iz pogodb o zaposlitvi veljavnih pred 1. 10. 2004 (tožnica N.V.) oziroma pred 1.2.2006 (tožnica A.K.) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V preostalem glede zavrženja tožbe v delu denarnih terjatev za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki M d.d., pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 2. točke 365. člena ZPP.

Posledično navedenemu je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, saj bo končni uspeh strank v tem sporu znan šele potem, ko bo sodišče prve stopnje v novem postopku v celoti odločilo tudi o delu tožbe, ki se nanaša na obdobje pred 1. 2. 2006 oziroma pred 1. 10. 2004. Iz istega razloga je ugodilo tudi pritožbi tožene stranke glede odločitve o stroških postopka.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo obravnavati tožbe za denarne zahtevke do 1.10.2004 oziroma do 1.2.2006 po vsebini.

V skladu s 4. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških postopka pridržalo za končno odločbo.

Vrednost spora, v katerem je pravnomočno odločeno s tem sklepom ne presega revizijskega praga iz 2. odstavka 367. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče moralo odločiti tudi o tem, ali bo dopustilo revizijo, saj v tej zadevi ne gre za nobenega od primerov od 1. do 4. točke 31. člena ZDSS-1 v katerih je revizija dovoljena že na podlagi samega zakona. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). O pomembnem pravnem vprašanju, ki je bistveno za odločitev v tem sporu, to je o dopustnosti in veljavnosti arbitražnega dogovora, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že odločalo v konkretnem vzorčnem postopku opr. št. VIII Ips 290/2007 ter na podlagi tega sklepa tudi ni več neenotne prakse pritožbenega sodišča, zato je pritožbeno sodišča odločilo, da revizije ne dopusti.