Jedro

Navedbe zahteve za varstvo zakonitosti sicer ne bi bile utemeljene v primeru, če bi bil v razlogih pravnomočne sodbe obrazložen in pojasnjen očitek, ki ga izrek sodbe sodišča prve stopnje vsebuje, da sta obsojenca pred tem grozila oškodovancu, da ga bosta zaklala... Le z ugotovitvijo, da sta obsojenca prišla na kraj dejanja zaradi obračuna z oškodovancem, pri čemer pa ni obrazloženo, v čem naj bi ta obračun obstajal, pa ni pojasnjen niti eventualni naklep obs. L.Š. ml. do nastale posledice, zlasti še, ker ta obsojenec, kot izhaja iz razlogov pravnomočne sodbe, tedaj, ko je oškodovanca porinil, niti ni videl, da je imel njegov soobsojeni oče L.Š. st. v rokah nož, s katerim je nato zabodel oškodovanca.

Izrek

Zahtevi zagovornika obs. L.Š. ml. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Krškem z dne 11.9.1997, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 4.3.1998, glede obs. L.Š. ml. razveljavi in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Krškem z dne 11.9.1997 sta bila obsojena L.Š. st. in L.Š. ml. spoznana za kriva, da sta storila vsak kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe v sostorilstvu po 1. odstavku 52. člena KZ-77 v zvezi z 22. členom KZJ. Obs. L.Š. st. je bila izrečena kazen 2 let zapora, obs. L.Š. ml. pa kazen 1 leta in 6 mesecev zapora. V izrečeni kazni jima ji bil vštet čas odvzema prostosti od 11.10.1993 od 18.30 ure do 12.10.1993 do 12.30 ure.

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 4.3.1998 pritožbi zagovornikov obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. L.Š. ml., odvetnik D.P. iz L., je dne 10.7.1998 priporočeno po pošti vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije glede obs. L.Š. ml. razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker izrek sodbe sodišča prve stopnje nasprotuje sam sebi in ker v obrazložitvah sodb niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. V zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da obs. L.Š. ml. z ravnanjem, opisanim v izreku pravnomočne sodbe, ni povzročil oškodovancu nikakršnih telesnih poškodb, zlasti ne tistih, ki so element kaznivega dejanja po 1. odstavku 52. člena KZ-77, ter da iz opisa njegovega ravnanja ni razviden niti njegov eventualni naklep, da oškodovanec utrpi posebno hudo telesno poškodbo, ker je tak naklep glede na opis dejanja podan le pri soobsojenemu L.Š. st. Navaja, da bi bili v ravnanju obs. L.Š. ml. podani le znaki kaznivega dejanja sodelovanja pri pretepu po 136. členu KZ-77. Razen tega navaja, da v sodbi sodišča prve stopnje in tudi v sodbi pritožbenega sodišča niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, saj ne vsebujeta obrazložitve o tem, zakaj naj bi se obs. L.Š. ml. zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica, prav tako pa tudi ne o tem, na podlagi katerih okoliščin je bilo ugotovljeno, da je v tako posledico privolil. Obe sodišči sta se zadovoljili le z obrazlaganjem objektivne pomoči obs. L.Š. ml. obsojenemu L.Š. st., pri čemer zagovornik opozarja na razloge sodbe pritožbenega sodišča, kjer je navedeno, da tudi dejstvo, da obs. L.Š. ml. ni videl noža v rokah soobsojenega L.Š. st., ne pomeni, da kot sostorilec ni sodeloval pri kaznivem dejanju.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti, s tem ko uveljavlja, da obs. L.Š. ml. ni ravnal naklepno, izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet presoje v tem postopku. V zvezi z uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP pa navaja, da sodbi vsebujeta dovolj obrazložitve tudi glede subjektivnega znaka kaznivega dejanja, pri čemer opozarja na razloge sodbe pritožbenega sodišča, v katerih je obrazloženo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da sta imela obtoženca motiv obračunati z oškodovancem ter da ni nobenega dvoma o pravilnosti zaključkov o sostorilstvu obtožencev.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Potrebno je pritrditi stališču zagovornika obs. L.Š. ml., izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da v pravnomočni sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, nanašajočih se na tega obsojenca, ker je v razlogih obrazloženo le njegovo ravnanje, ne pa tudi njegov krivdni odnos do nastale posledice. Gre torej za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Obsojena L.Š. st. in L.Š. ml. naj bi kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe storila v sostorilstvu. Iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišče prve stopnje izhaja, da je obs. L.Š. st. z nožem zabodel oškodovanca v trebuh in mu tako povzročil posebno hudo telesno poškodbo, kot sostorilec pa naj bi pri tem sodeloval soobsojeni L.Š. ml. s tem, da je oškodovanca porinil proti soobsojenemu očetu. Tako kot je bilo že v 1. odstavku 25. člena KZJ določeno je tudi v 1. odstavku 29. člena (sedaj veljavnega) Kazenskega zakonika določeno, da je sostorilec kazensko odgovoren v mejah svojega naklepa ali malomarnosti. Pri preizkusu izpodbijane pravnomočne sodbe v okviru navedb zahteve za varstvo zakonitosti pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije prišlo do zaključka, da so njene navedbe, da v pravnomočni sodbi ni obrazložen krivdni odnos obs. L.Š. ml. do nastale posledice, to je do posebno hude telesne poškodbe, utemeljene. Navedbe zahteve za varstvo zakonitosti sicer ne bi bile utemeljene v primeru, če bi bil v razlogih pravnomočne sodbe obrazložen in pojasnjen očitek, ki ga izrek sodbe sodišča prve stopnje vsebuje, da sta obsojenca pred tem grozila oškodovancu, da ga bosta zaklala. Vendar pa o tem očitku v obrazložitvi pravnomočne sodbe ni prav nikakršnih razlogov, le z ugotovitvijo, da sta obsojenca prišla na kraj dejanja zaradi obračuna z oškodovancem, pri čemer pa ni obrazloženo, v čem naj bi ta obračun obstajal, pa ni pojasnjen niti eventualni naklep obs. L.Š. ml. do nastale posledice, zlasti še, ker ta obsojenec, kot izhaja iz razlogov pravnomočne sodbe, tedaj, ko je oškodovanca porinil, niti ni videl, da je imel njegov soobsojeni oče L.Š. st. v rokah nož, s katerim je nato zabodel oškodovanca.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je tako ugotovilo, da zagovornik obs. L.Š. ml. v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zato je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter glede obs. L.Š. ml. razveljavilo sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.