Up-136/96

19.6.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M.R., ki ga zastopa S.V.K., odvetnik v K. na seji senata dne 19.6.1996 s k l e n i l o:

1.Ustavna pritožba M.R. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 147/96 z dne 10.5.1996 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. K 70/96 z dne 30.4.1996 se ne sprejme.

2.Pritožnik nosi sam svoje stroške postopka.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik je dne 17.5.1996 vložil po svojem pooblaščencu ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča, s katerim je bila zavrnjena pritožba njegovega zagovornika zoper sklep senata Okrožnega sodišča o podaljšanju pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, izdan ob vložitvi obtožnice, ob preizkušanju obstoja pripornih razlogov po uradni dolžnosti.

2.V ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 20. člena Ustave, sklicuje pa se še na določbo točke c) prvega odstavka 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, v nadaljevanju: EKČP) ter na ustavno načelo enakosti pred zakonom in domnevo nedolžnosti. Iz vsebine ustavne pritožbe je mogoče razbrati predvsem očitek sodišču, da je izpustilo ostala dva soobdolženca, pritožnika pa ne, s čimer naj bi ga postavilo v neenak položaj. Domnevo nedolžnosti naj bi sodišče kršilo s tem, ko se v obrazložitvah izpodbijanih sklepov sklicuje na navedbe v obtožbi in jih šteje za točne ter s tem prejudicira izid kazenske zadeve. Priporni razlog pa naj bi sodišče nepravilno utemeljevalo s sklicevanjem na kaznivo dejanje, ki pritožniku še ni dokazano in zato tudi ne more biti podana bojazen, še manj pa nevarnost, da bi kaznivo dejanje ponovil. "Materialni problemi", ki jih ima, po mnenju pritožnika, sodišča kot ustanove ne bi smeli zanimati.

3.Pritožnik predlaga, da Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in s svojo odločbo naloži sodišču, da pripor odpravi.

B.

4.Po pregledu izpodbijanih sodnih odločb Ustavno sodišče ugotavlja, da je sodišče pri podaljšanju pripora pritožniku iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti sledilo zahtevam, ki jih za odvzem prostosti postavljata Ustava in Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljevanju ZKP) ter odločba Ustavnega sodišča št. U-I-18/93 z dne 11.aprila 1996.

Sklep, da obstaja nevarnost, da bi pritožnik na prostosti kazniva dejanja ponavljal, je naredilo na podlagi konkretnih dejstev, pri odločanju na prvi in na drugi stopnji pa je ob upoštevanju načela sorazmernosti izrecno presodilo in obrazložilo tudi, da je v konkretnem primeru pripor za varnost ljudi neogibno potreben.

Katere okoliščine pri tem šteje za odločilne, je stvar presoje sodišča, ki ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno.

5.V čem naj bi bilo podaljšanje pripora kot odvzem prostosti v nasprotju z določbo točke c) prvega odstavka 5. člena EKČP, pritožnik v ustavni pritožbi ne pove, zato v tem delu njegovih navedb ni bilo mogoče upoštevati.

6.Kršitve pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave pritožnik ni uspel izkazati. Ne more namreč zahtevati odprave pripora zgolj na podlagi dejstva, da je sodišče odpravilo pripor zoper soobdolženca, saj se okoliščine za odreditev in podaljšanje pripora presojajo na podlagi posebnih okoliščin vsakega primera in glede vsakega obdolženca posebej. Tako je sodišče ravnalo tudi v konkretnem primeru, zato zatrjevana kršitev Ustave ni podana.

7.Tudi domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave z izpodbijanima odločbama očitno ni bila kršena. Domneva nedolžnosti v kazenskem postopku namreč nima absolutnih materialnopravnih učinkov. Ustava sama je v prvem odstavku 20. člena določila možnost poseganja v človekovo pravico do osebne svobode že na podlagi utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, ne šele na podlagi pravnomočne sodbe. V skladu z navedenim je sodišče v obeh odločbah jasno izrazilo zgolj obstoj verjetnosti in ne gotovosti, da je pritožnik storil očitano kaznivo dejanje. Sodišču tudi ni mogoče očitati, da v sklepih o podaljšanju pripora ni posebej utemeljevalo obstoja utemeljenega suma, ker je bilo to vprašanje rešeno s pravnomočnostjo obtožnice. Iz istega razloga se pri presoji izpodbijanih sklepov o podaljšanju pripora tudi Ustavno sodišče v to vprašanje ne more spuščati.

8.Ker torej v obravnavanem primeru očitno ne gre za zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin s posameznim aktom, Ustavo sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

9.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki pa jih pritožnikov pooblaščenec ne navaja.

Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz izreka.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v senatu, ki so ga sestavljali: predsednik dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr.Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič