Jedro

Ker je bila za podaljšanje odsotnosti z dela zaradi bolezni pristojna zdravniška komisija, tožnica zgolj na podlagi izjave izbranega zdravnika, da bo predlagal podaljšanje bolniške odsotnosti do določenega datuma, ni mogla z gotovostjo računati, da ji bo bolniška odsotnost dejansko odobrena za ves čas odsotnosti zaradi letovanja v G. Z odhodom na letovanje je zato tožnica sama prevzela tveganje neupravičenih izostankov, ko ji zdravniška komisija bolniške odsotnosti ni podaljšala.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se glasi: "Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se kot neutemeljen zavrne tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke, št. KS/99 z dne 7.10.1999 in št. 19/99 z dne 29.11.1999 ter zahtevek za vrnitev tožnice na delo s prijavo v zavarovanje in vpisom delovne dobe v delovno knjižico od 1.12.1999 dalje ter povračilo stroškov ugovornega in sodnega postopka."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnice, zaradi več kot pet dnevne neupravičene odsotnosti z dela, z dne 7.10.1999 in 29.11.1999 ter toženi stranki naložilo, da tožnico od 1.12.1999 dalje vrne na delo s prijavo v zavarovanje in vpisom delovne dobe v delovno knjižico, hkrati pa ji povrne stroške predhodnega in sodnega postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da tožnica v času od 25.8.1999 do 8.9.1999 ni neupravičeno izostala z dela, ker z odhodom na letovanje med odobreno bolniško odsotnostjo z dela ni kršila navodil izbranega zdravnika, ne glede na to, da ji bolniški stalež s strani zdravniške komisije kasneje ni bil odobren, s tem da je bila o zaključku bolniškega staleža s strani zdravniške komisije obveščena šele ob vrnitvi 8.9.1999. Zoper pravnomočno sodbo sodišče druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 12/2003) in zmotne uporabe materialnega prava. Zaključek sodišča, da je bila tožnica v dobri veri, da je v bolniškem staležu do 10.9.1999, nasprotuje ugotovitvam, da se je tožnica zavedala, da ji bo med njenim letovanjem v naprej odobreni bolniški stalež potekel in si je prav zato pri toženi stranki za ta čas poskušala zagotoviti izrabo rednega letnega dopusta. Poleg tega bi moralo sodišče upoštevati pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki veljajo tudi za tožnico. Upoštevaje določbe pravil o podaljševanju bolniškega staleža pa tožnica v spornem obdobju nikakor ni mogla biti v dobri veri, da je v bolniškem staležu, oziroma da je zaradi bolniškega staleža še vedno upravičeno odsotna z dela.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njen navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tako da je revizijsko sodišče pri presoji izpodbijane sodbe vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč.

V reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče druge stopnje je gradilo svojo ugotovitev o dobri veri tožnice, da ji bo do 8.9.1999 priznana bolniška odsotnost z dela in da njeni izostanki niso neupravičeni, na naslednjih dejstvih:

1. Tožnica je 18.8.1999 vedela, da ji bolniški stalež ni odobren do 8.9.1999 in se je zato zglasila pri toženi stranki, da bi ji takoj po zaključku bolniške odsotnosti odobrila izrabo letnega dopusta zaradi že spomladi rezerviranega letovanja v G. 2. Ker ji tožena stranka takojšnje izrabe letnega dopusta ni odobrila, se je 19.8.1999 zglasila pri svojem izbranem zdravniku, ki ga je takrat nadomeščal dr. G. Ker je bila tožnica v bolniškem staležu zaradi poškodbe gležnja, ji je le-ta v smislu popoškodbene rehabilitacije izdal zdravniško potrdilo o priporočenem plavanju in razgibavanju, tudi izven kraja bivališča. Hkrati ji je pojasnil, da bo predlagal podaljšanje bolniškega staleža do 10.9.1999. 3. Zdravniška komisija, ki je o prvem podaljšanju tožničinega bolniškega staleža nad 30 delovnih dni odločila že 22.7.1999 in ji ga podaljšala do 15.8.1999, je o dodatnem podaljšanju tožničinega bolniškega staleža odločala brez vabljenja tožnice dne 23.8.1999 in sklenila, da se stalež podaljša in zaključi s 25.8.1999. Sklep zdravniške komisije je bil tožnici poslan na dom dne 28.8.1999. 4. Tožničin izbrani zdravnik, pri katerem se je tožnica zglasila po vrnitvi iz G. dne 8.9.1999, je tega dne ugotavljal, da tožnica, kot invalid II. kategorije in glede na celovito poznavanje njenega zdravstvenega stanja za delo ni zmožna vse od 26.8.1999 dalje in ji je zato izdal ustrezno potrdilo o priznanju bolniškega staleža. Tako priznani bolniški stalež pa je bil tožnici potem v revizijskem postopku razveljavljen.

Ob gornjih dejstvih, na katera je revizijsko sodišče vezano, zaključek sodišča druge stopnje, da je bila tožnica v dobri veri, da je v bolniškem staležu in da njeno letovanje na morju v G. ne pomeni kršitve navodil zdravnikov glede njenega zdravljenja, ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč je sodišče do takšnega zaključka prišlo ob zmotni uporabi materialnega prava.

V skladu z 2. odstavkom 231. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 3/98) je bila v mesecu avgustu 1999 za podaljšanje tožničinega bolniškega staleža pristojna zdravniška komisija, ne pa tožničin izbrani zdravnik. Zato tožnica zgolj na podlagi izjave izbranega zdravnika, oziroma zdravnika, ki ga je nadomeščal, da bo zanjo predlagal podaljšanje bolniškega staleža, ni mogla z gotovostjo računati, da ji bo bolniška odsotnost dejansko odobrena za ves čas njene odsotnosti na letovanju. Na to ni mogla računati tudi upoštevaje zdravniško potrdilo dr. G. z dne 19.8.1999 o priporočeni terapiji, ki se je lahko nanašalo zgolj na čas (po zdravniški komisiji) odobrenega bolniškega staleža. V skladu z določbami 2. odstavka 334. člena Pravil bi se morala tožnica v času zadržanosti z dela nahajati doma, ob morebitnih krajših odsotnostih zaradi terapije, kot je izhajala iz potrdila dr. G., da pa bi ji bilo v smislu terapije izrecno odrejeno 14-dnevno letovanje v G., pa iz navedenega potrdila ne izhaja.

Upoštevaje gornje okoliščine je tožnica z odhodom na letovanje v G. sama prevzela tveganje neupravičenih izostankov z dela, če ji zdravniška komisija ne bi podaljšala bolniškega staleža do njene vrnitve z letovanja. To se je dejansko zgodilo, tako da je bila tožnica neupravičeno odsotna z dela vse od 28.8.1999, ko ji je bilo na naslovu njenega bivališča vročeno mnenje zdravniške komisije o zaključku bolniškega staleža s 25.8.1999, do 8.9.1999, ko se je vrnila z letovanja. Ker je neupravičeno izostala več kot pet zaporednih delovnih dni, je tožena stranka s spornima sklepoma z dne 7.10.1999 in 29.11.1999 zakonito odločala o prenehanju njenega delovnega razmerja v skladu s 5. točko 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93).

Ker sta obe nižji sodišči materialno pravo zmotno uporabili, je sodišče na utemeljeno revizijo tožene stranke v skladu z določbami 1. odstavka 380. člena ZPP ob gornjih materialnopravnih razlogih izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se tožničin tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne.