Jedro

Pravica novinarja, da obvešča javnost in da kritizira delo oseb, ki opravljajo javne funkcije, ne obsega tudi pravice, da to stori na način, ki ga Kazenski zakon RS opredeljuje kot kaznivo dejanje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku odškodnino v znesku 650.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški, višji zahtevek pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je toženec s svojimi prispevki v časopisih V. in D. razžalil čast in dobro ime tožnika. Zaradi navedb v teh prispevkih je bil toženec v kazenskem postopku spoznan za krivega, da je storil kaznivo dejanje očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja, in obsojen na 5.000,00 SIT denarne kazni. Tožnik je bil zaradi toženčevega pisanja prizadet. Za pretrpljene duševne bolečine mu je sodišče priznalo odškodnino v znesku 650.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi toženca in njegovega pooblaščenca in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožena stranka vlaga proti tej sodbi revizijo. Uveljavlja revizijske razloge po 1. in 3. tč. prvega odstavka 385.čl. Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da pomeni sporni prispevek objektivno poročilo s seje skupščine občine L., na kateri tožnik ni mogel argumentirati svojega nasprotovanja izvolitvi M. G. Bralci so upravičeni do informacij o dogajanju v skupščini. Zaradi tega bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti ne glede na kazensko sodbo. Vsaka obsodilna kazenska sodba namreč ni podlaga za plačilo odškodnine. Poudarja, da je članek napisal v pogojni obliki. Meni, da sodišče neupravičeno nagrajuje tožnika za njegovo dejanje v klopeh občinske skupščine. Nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine in meni, da bi bilo treba izvesti dokaze o tožnikovem počutju. Sodbama očita nasprotje med izrekom in odločilnimi razlogi, ker ni ugotovljeno, kolikšen je prispevek tožnika k objavi inkriminiranega članka.

V postopku po 3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizija ima prav, ko se sklicuje na pravico do obveščenosti v tem smislu, da se sme in da je treba javnost obvestiti o dogajanjih v občinski skupščini. Prav tako se revizija utemeljeno sklicuje na pravico novinarja, da javno kritizira delo tožnika kot občinskega funkcionarja, torej kot javne osebe. Vendar časopisni prispevki, zaradi katerih je bil toženec v kazenskem postopku spoznan za krivega kaznivega dejanja očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja, v inkriminiranem delu ne pomenijo niti poročila o delu občinske skupščine oziroma o tožnikovem delovanju v tej skupščini, niti niso kritika tožnikovega ravnanja. Navajajo namreč podatke o tožnikovi kaznovanosti, o čemer v občinski skupščini ni bilo govora, pač pa je to toženec navajal kot ozadje tožnikovega ravnanja v občinski skupščini. Pravica novinarja, da obvešča javnost in da kritizira delo oseb, ki opravljajo javne funkcije, ne obsega tudi pravice, da to stori na način, ki ga Kazenski zakon RS opredeljuje kot kaznivo dejanje. Za toženčevo pisanje pa je pravnomočno razsojeno, da pomeni kaznivo dejanje očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja po 110.čl. Kazenskega zakona Republike Slovenije.

V pravdnem postopku je sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega (3. odst. 12.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). V obravnavanem primeru to pomeni, da je sodišče vezano na izrek kazenske sodbe Temeljnega sodišča v M., Enote v L. opr. št. K 165/90 z dne 29.3.1991, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v M. opr. št. Kp 373/91 z dne 25.9.1991 v tem smislu, da pomeni toženčevo pisanje o tožniku kaznivo dejanje in da je toženec zanj kazensko odgovoren. O teh vprašanjih pravdno sodišče ne more odločiti drugače, kot je bilo že pravnomočno odločeno s kazensko sodbo. Vprašanje, ki ga mora rešiti pravdno sodišče pa je, ali je podan tudi škodni civilni delikt, ali so torej izpolnjeni pogoji za toženčevo odškodninsko odgovornost. Kaznivo dejanje očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja je eno od kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime. S tem, ko je toženec s svojim pisanjem o tožniku storil navedeno kaznivo dejanje, je torej nedvomno prizadel tožnika na njegovi časti in dobrem imenu. Pri ostalih kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime je kaznivost izključena, kadar namen zaničevanja ni dokazan. Pri kaznivem dejanju po 110.čl. Kazenskega zakona pa je to element kaznivega dejanja. Zato se v tem primeru ni mogoče uspešno sklicevati na namen resne kritike in ostale razloge, ki sicer izključujejo kaznivost. Pri obvestilu o dogajanjih, kritiki ali drugem pisanju se je pač treba izogniti formulacijam, ki so po kazenskem zakonu kaznive. Toženec ni ravnal tako. S svojim pisanjem je zoper toženca storil kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime in je zato tožniku tudi odškodninsko odgovoren (1. odst. 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljnjem ZOR).

Po določbi 200.čl. ZOR prisodi sodišče denarno odškodnino tudi za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Tožnik je v zvezi s toženčevim pisanjem zatrjeval duševne bolečine, kar je podrobno razčlenil in utemeljil. Sodišči prve in druge stopnje sta v dokaznem postopku ugotovili utemeljenost teh tožnikovih trditev. Ugotovljeno je, da se je tožnik čutil prizadetega na časti tako v družinskem krogu, kot tudi pri delu in v javnem delovanju. Pretrpljene duševne bolečine opravičujejo tožnika do denarne odškodnine, pri čemer revizijsko sodišče ocenjuje, da je prisojeni znesek 650.000,00 SIT skladen s kriteriji, ki jih določa 2. odst. 200. čl. ZOR in je tudi v ustreznem sorazmerju s primerljivimi odškodninami, ki jih pozna sodna praksa.

Uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP revizija ne konkretizira, pač pa navaja, da ni ugotovljen tožnikov prispevek za objavo inkriminiranih člankov. Toda ta trditev pomeni očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (3. odst. 385.čl. ZPP), ne nanaša pa se ma omenjene bistvene kršitve določb ZPP.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).