Jedro

Zahtevek tožeče stranke katerega je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot direktno tožbo, je klasičen odškodninski zahtevek za škodo, ki naj bi jo povzročil zavarovanec tožene stranke, za katerega zastaranje je uporabiti I. odst. 352. čl. OZ z zvezi z V. odst. 357. čl. OZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, v točki 1 izreka v prisodilnem delu (prvi odstavek) in v točki 3 izreka izpodbijana sodba sodišča prve stopnje, se spremeni tako, da točka izreka izpodbijane sodbe v prvem odstavku glasi: “Tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila zneska 17.011,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2003 se kot neutemeljen zavrne.” točka izreka izpodbijane sodbe glasi: “Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 157,64 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.” Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 340,22 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom odločilo: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 17.011,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2003 do prenehanja obveznosti v roku 15 dni pod izvršbo.

Zavrne se presežni del tožbenega zahtevka za plačilo nadaljnjih 458,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2003 do prenehanja obveznosti.

Zaradi skrčitve tožbenega zahtevka za plačilo 14.058,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2003 dalje do prenehanja obveznosti se v tem obsegu pravdni postopek ustavi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.818,48 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v primeru zamude tečejo po poteku 15 dni od vročitve te sodbe dalje.

Tožena stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v točki 1 izreka, v prisodilnem delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno, glede zneska 17.011,77 EUR s pripadki, ugodilo. Sodbo sodišča prve stopnje primarno izpodbija iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, podredno pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne iz razloga zastaranja, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ko je to odločalo o ugovoru zastaranja tožbenega zahtevka, ki ga je podala tožena stranka in katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo in odločilo, da terjatev tožeče stranke ni zastarana. Meni, da je sodišče prve stopnje ob sicer pravilni ugotovitvi, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke pravno opredeliti kot direktno tožbo v skladu z določilom I. odst. 965. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), zmotno uporabilo materialno pravo, saj je štelo, da v obravnavanem primeru ne gre za zahtevek v smislu določila I. odst. 131. čl. OZ, marveč za zahtevek za plačilo z zavarovalno pogodbo določenega (pogodbenega) povračila, katerega zastaranje se presoja po določilu I. odst. 357. čl. OZ. Po mnenju tožene stranke je takšno stališče sodišča prve stopnje napačno in pravno zmotno, saj je zahtevek tožeče stranke obravnavati kot čisti odškodninski zahtevek in glede zastaranja uporabiti določbo V. odst. 357. čl. v zvezi s I. odst. 352. čl. OZ. Zgolj podredno in iz previdnosti pa se tožena stranka pritožuje tudi na obsodilni del sodbe, saj meni, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da je zavarovalno jamstvo podano. Vztraja pri vseh do sedaj podanih ugovorih, saj meni, da je v obravnavanem primeru šlo za škodo na stvareh - na objektu, na katerem je zavarovanec tožene stranke delal, tovrstne škode pa so glede na določila zavarovalnih pogojev iz zavarovalnega jamstva izredno izključene. Meni, da je sodišče tudi glede odločanja o zavarovalnem jamstvu napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, zato je tudi iz navedenega razloga bila potrebna ta pritožba. Priglaša stroške po specificiranem stroškovniku.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je v svojem odgovoru prerekala pritožbene navedbe tožene stranke kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlagala, pa pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je kot oškodovanka s tožbo uveljavljala zoper toženo stranko terjatev iz naslova povzročene ji škode s strani zavarovanca tožene stranke, družbe K. I. d.o.o., ki je imela pri toženi stranki v času nastanka škode sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti. Tožeča stranka je tožbo vložila 23. 2. 2006 na podlagi toženi stranki izstavljene fakture z dne 7. 2. 2003, za nastalo ji škodo.

Tožena stranka je tožbeni zahtevek prerekala po temelju. Navajala je, da je po splošnih pogojih izključena odgovornost za škodo na objektu, ki naj ga izdela zavarovanec ali na katerem dela ali je delal, zato zavarovalno jamstvo ni podano. Ugovarjala pa je tudi zastaranje tožbenega zahtevka, ker da je bila škoda sanirana v letu 2002, najkasneje pa 7. 2. 2003, ko je tožeča stranka toženi stranki izstavila fakturo, od takrat do vložitve tožbe pa da je preteklo več kot tri leta.

Sodišče prve stopnje je najprej ugotavljalo utemeljenost ugovora zastaranja in tega zavrnilo. Ugotovilo je, da je zahtevek tožeče stranke potrebno opredeliti kot direktno tožbo v skladu z določilom I. odst. 965. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem lahko pri zavarovanju pred odgovornostjo oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki jo je pretrpel zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, neposredno od zavarovalnice, toda največ do zneska njene obveznosti. Nato pa je zaključilo, da zahtevek iz zavarovalne pogodbe ni odškodninski zahtevek v smislu I. odst. 131. čl. OZ, temveč gre za zahtevek za plačilo z zavarovalno pogodbo določenega (pogodbenega) povračila, in da takšen zahtevek zastara v roku, ki velja za zavarovalne pogodbe po I. odst. 357. čl. OZ, po katerem terjatve zavarovalca oziroma tretje osebe iz pogodbe o življenjskem zavarovanju zastarajo v petih letih, terjatve iz drugih zavarovalnih pogodb pa v treh letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Zaključilo je, da ker gre v konkretnem primeru za zahtevek iz zavarovalne pogodbe za zavarovanje odgovornosti, terjatve iz te pogodbe zastarajo v treh letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Ob nadaljnji ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je terjatev tožeče stranke nastala z izstavitvijo računa toženi stranki, to je 7. 2. 2003, katerega je potrebno opredeliti kot najkasnejši datum, ko je tožeča stranka kot oškodovanec zvedela za višino škode in sicer za vrednost sanacijskih gradbenih in obrtniških del kot tudi sanacijskih del na inštalacijah, kakor izhaja iz računu priložene rekapitulacije, takrat, to je 7. 2. 2003 pa je tožeča stranka že vedela tudi za povzročitelja škode, to je za družbo K. I. d.o.o., ki je imela sklenjeno zavarovanje pri toženi stranki, saj se v nasprotnem primeru tožeča stranka s svojim zahtevkom ne bi že tedaj obrnila neposredno na toženo stranko. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je terjatev tožeče stranke nastala v letu 2003 in je zato začel 3-letni zastaralni rok teči s 1. 1. 2004. V tej zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo še, da je tožeča stranka vložila tožbo priporočeno po pošti 24. 2. 2006 in zato po prepričanju sodišča prve stopnje terjatev tožeče stranke ni zastarala.

Takšno stališče sodišča prve stopnje pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno.

Zahtevek tožeče stranke, katerega je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot direktno tožbo v skladu s I. odst. 965. čl. OZ, je klasičen odškodninski zahtevek za škodo, ki naj bi jo zavarovanec tožene stranke povzročil tožeči stranki, za katerega zastaranje je uporabiti I. odst. 352. čl. OZ, ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da gre za pogodbeno povračilo je napačno.

Tožena stranka ni v nikakršnem pogodbenem razmerju s tožečo stranko, temveč je v pogodbenem razmerju le s svojim zavarovancem, s katerim je sklenila pogodbo – zavarovalno polico o zavarovanju odgovornosti, na podlagi katere jamči za zahtevke, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu. Tožeča stranka tako ni ne zavarovanec ne zavarovalec, marveč zgolj in le oškodovanec, ki naj bi mu zaradi ravnanja zavarovanca tožene stranke nastala škoda, ki pa jo sicer lahko na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe in določil I. odst. 965. čl. OZ terja neposredno od zavarovalnice, to je od tožene stranke.

Zastaranje zahtevka tožeče stranke do tožene stranke zato ni moč presojati po določilu I. odst. 357. čl. OZ, temveč je treba uporabiti določilo V. odst. istega člena, ki določa, da neposredni zahtevek tretjega oškodovanca proti zavarovalnici zastara v enakem času, v katerem zastara njegov zahtevek proti zavarovancu, ki je odgovoren za škodo.

Ob uporabi navedenega določila pa je glede na pritožbeno neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje, da je terjatev tožeče stranke nastala z izstavitvijo računa toženi stranki, to je 7. 2. 2003 in da je najkasneje tedaj tožeča stranka kot oškodovanka vedela za višino škode in izvedela tudi kdo je povzročitelj škode, tožbo pa je vložila priporočeno po pošti 24. 2. 2006 (pravilno 23. 2. 2006) torej po preteku treh let, zaključiti, da je terjatev tožeče stranke zastarala pred vložitvijo tožbe in je ugovor tožene stranke glede zastaranja terjatve v celoti utemeljen.

Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določilom 4. tč. I. odst. 358. čl. pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka v prisodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo.

V posledici takšne odločitve je pritožbeno sodišče moralo spremeniti tudi sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem izreku (v točki 3 izreka). Po določbi I. odst. 154. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je tožeča stranka, ki v pravdi ni uspela, dolžna povrniti toženi stranki nastale pravdne stroške. Toženi stranki je pritožbeno sodišče od priglašenih pravdnih stroškov v višini 187,64 EUR priznalo le znesek 157,64 EUR iz naslova plačane sodne takse za odgovor na tožbo (tar. št. 1/II ZST - Ur. l., RS št. 20/2004 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ni pa ji priznalo administrativnih stroškov v znesku 30,00 EUR, saj teh ni izkazala.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške (čl. 165/I ZPP). Pritožbene stroške tožene stranke predstavlja plačana in priglašena sodna taksa za pritožbo v višini 340,22 EUR (tar. št. 3/I ZST).

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo II. odst. 130. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (ZPP-D) postopek nadaljevalo po predpisih, veljavnih pred citiranim zakonom, ker je bila izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo ZPP-D.