Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Lastnik zemljišča, v katerega gradnja ne posega, nima pravnega interesa za sprožitev upravnega spora, saj tožba v upravnem sporu ni actio popularis.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke na podlagi 3. in 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) in na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 zavrnilo njeno zahtevo za povrnitev stroškov postopka.
V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožbo zavrglo, ker glede na določbe ZUS-1, tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za njeno vložitev.
Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je v primeru, kadar so evidentno kršeni predpisi, treba pravni interes za upravni spor priznati širšemu krogu upravičencev. Odločbe, ki nimajo podlage v zakonu, so nične. V interesu vseh državljanov Republike Slovenije (RS) je, da se postopki vodijo zakonito. Za ugotovitev pravnega interesa tožeče stranke ni bistveno, da ni lastnik parc. št. 21/1 k.o. S. Poseg v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist, pa se kaže v tem, da nasprotuje protipravnosti izvedenih postopkov v njegovi bližnji okolici. Ker Državno pravobranilstvo RS v obravnavani zadevi ni poskrbelo za zaščito ustavnosti in zakonitosti, je bila to prisiljena storiti sama. Zato ji ni mogoče odvzeti pravnega interesa v obravnavani zadevi.
Prizadeta stranka M.K. v odgovoru na pritožbo navaja, da parc. št. 39 k.o. S., ki je v lasti tožeče stranke, leži več kot 17 metrov od domnevno sporne stanovanjske hiše, zaradi česar tožeča stranka zaradi nje ne more biti oškodovana. Predlaga zavrnitev pritožbe.
Pritožba ni utemeljena.
V obravnavani zadevi je sporno, ali ima tožeča stranka pravni interes za upravni spor, čeprav ni lastnik parc. št. 21/1 k.o. S., v katero posega gradnja oziroma legalizacija zgrajene stanovanjske stavbe na zemljišču parc. št. 18/1 in 18/2 k.o. S. Tožeča stranka je lastnik parc. št. 39 k.o. S., na katero pa navedena gradnja ne posega. Po presoji vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, da tožeči stranki ni priznalo pravnega interesa za sprožitev upravnega spora, saj bi postopke, povezane s pomanjkanjem soglasja za gradnjo manj kot 4 metre od parc. št. 21 k.o. S. lahko sprožili le lastniki parcel, v katere sporna legalizacija posega.
Niso utemeljene pritožbene trditve tožeče stranke, da bi ji moral biti pravni interes priznan že na podlagi trditev, da je odločba očitno nezakonita in da imajo državljani RS pravico voditi postopke v primerih, ko jih smatrajo za nezakonite. Po presoji vrhovnega sodišča tožba v upravnem sporu ni neke vrste actio popularis, kot zmotno trdi tožeča stranka. To izhaja iz 1. odstavka 2. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožečih strank. Ker izpodbijani dokončni upravni akt ne posega v pravni položaj tožeče stranke, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je ob predhodnem preizkusu s sklepom zavrglo tožbo na podlagi 3. in 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Po stališču vrhovnega sodišča izpodbijana odločba tudi ni nična po določbah iz 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 105/06 - ZUS-1, 126/07 in 65/08), kot pavšalno zatrjuje tožeča stranka.
Vrhovno sodišče je na podlagi določbe 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1, ki določa, da se ZPP primerno uporablja tudi za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, uporabilo določbo 76. člena ZUS-1 in zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper sklep, s katerim je bila njena tožba zavržena.