Jedro

Če izreče sklep o suspenzu delavcu - tožniku pristojni organ, potem kljub molku pritožbenega organa tožene stranke ni mogoče očitati toženi stranki samovoljnega ravnanja, zato tudi ni pogojev za izdajo začasne odredbe, po kateri bi delodajalec delavca razporedil na tisto delovno mesto, s katerega je bil začasno odstranjen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik predlagal, da ga mora tožena stranka takoj po prejemu te odredbe razporediti na delovno mesto tehnični kontrolor v skladu s pogodbo o zaposlitvi, ter da mu mora od suspenza z dnem 8.3.1999, do te izvršitve izplačati razliko znižane mesečne plače po 59.973,00 SIT in da se toženi stranki naloži, da je dolžna takoj preprečiti nadaljnje šikaniranje in povzročanje materialne in nematerialne škode in da po 273. členu, v zvezi s členom 226 Zakona o izvršbi in zavarovanju fizični osebi, ki mu je izrekla suspenz, določi denarno kazen v višini 1.000.000,00 SIT po določilih 4. točke 203. člena ZVCP, ter pravni osebi v zvezi z 2. točko 226. člena ZIZ in da ta začasna odredba velja do pravnomočne odločitve sodišča v tem postopku.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavi in o predlogu za izdajo začasne odredbe samo meritorno odloči v smislu predlagane začasne odredbe. Navaja, da je iz dokumentacije razvidno, da je bil suspendiran iz razloga, ker mu je bilo očitano, da je dne 17.2.1999 opravil tehnični pregled spornega tovornega vozila, last J.. Očitanih kršitev ni storil, ker je bil v spornem času na letnem dopustu. Tudi zapisnika o opravljenem tehničnem pregledu spornega vozila ni podpisal, niti žigosal s štampiljko tehničnih pregledov.

Tudi ni podpisal kartončka potrdila o tehničnem pregledu motornih priklopnih vozil z dne 17.2.1999. Poleg tega navaja, da Ministrstvo za notranje zadeve, kljub predlogu tožene stranke z dne 26.2.1999 ni izdalo odločbe o njegovi ponovni napotitvi na izpit z namenom, da se mu od trenutka izdaje te odločbe po določbi 3. odst. 203. člena ZVCP onemogoči delo na delovnem mestu tehnični kontrolor. Ker pa bo po njegovem mnenju tožena stranka še nadalje izvajala pritiske na organe v podjetju in uveljavljala svojo voljo z namenom, da se mu prepreči vrnitev na delovno mesto tehnični kontrolor, je pri njemu stalno prisotna bolečina krivice, ki je zelo globoka in zakoreninjena in mu povzroča dnevne posledice na zdravju.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik pri sodišču prve stopnje dne 17.9.1999 že vložil vsebinsko povsem enak predlog za izdajo začasne odredbe zoper toženo stranko, vendar je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da za izdajo začasne odredbe ni pogojev niti po določilih 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94), niti po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98), njegov predlog s sklepom z dne 5.10.1999 (potrjen s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr.št. Pdp 1424/99 z dne 22.10.1999) zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tudi pri ponovnem predlogu za izdajo začasne odredbe tožnik ni izkazal samovoljnega ravnanja tožene stranke, niti obstoja nenadomestljive škode, kar je po določbi 19. člena ZDSS pravna podlaga za izdajo začasne odredbe. Kot izhaja iz listinskih dokazov, je bil tožnik s sklepom tožene stranke z dne 8.3.1999 suspendiran z delovnega mesta "tehnični kontrolor", ker naj bi s tem, da je dne 17.2.1999 kot tehnični preglednik potrdil tehnično brezhibnost vozila, last J., kljub temu, da vozilo ni bilo tehnično brezhibno, huje kršil delovne obveznosti, za katero se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ker je sklep o suspenzu tožniku izrekel pristojni organ, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženi stranki, kljub molku organa, ki o njegovem ugovoru ni odločal, ni moč očitati samovoljnega ravnanja.

Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da tudi novi dokazni predlogi tožnika v smeri, katere listinske dokaze bi morala tožena stranka predložiti sodišču, ne bi doprinesli k drugačni odločitvi. Tudi obstoj nenadomestljive škode ni podan. Tožnik bo, v kolikor bo v sporu uspel, lahko ponovno uveljavljal razporeditev nazaj na delovno mesto tehnični kontrolor in bo v tem primeru upravičen tudi do povrnitve morebitne škode, ki mu je nastala zaradi nezakonite odstranitve z delovnega mesta.

Po oceni pritožbenega sodišča tudi niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah ZIZ. Ta zakon v 272. členu določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali, da mu bo terjatev zoper tožnika nastala. Pri tem pa mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nenadomestljive škode in da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. V zvezi s tem pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da obstoji katera izmed omenjenih predpostavk, ki pogojujejo izdajo začasne odredbe. Poleg tega je potrebno ugotoviti, da sodišče prve stopnje dokaznega postopka v predmetni zadevi še ni zaključilo, samo zatrjevanje tožnika, da je bil postopek v zvezi z njegovo odstranitvijo z delovnega mesta tehnični kontrolor nezakonit, pa še ne pomeni, da je verjetnost obstoja terjatve izkazana. Njegova zatrjevanja v tej smeri bodo lahko zato le predmet vsebinskega odločanja v sporni zadevi. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere po določbi 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99), pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.