Jedro

V izpodbijani odločbi razlogi tožene stranke za njeno odločitev niso obrazloženi. Zgolj povzemanje stališča veleposlaništva, navedb tožnika in Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu ne zadostujejo kriterijem obrazložitve iz 214. člena ZUP. Tožena stranka je svojo obrazložitev utemeljila zgolj z enim stavkom in sicer „Ker je Vlada Republike Slovenije ugotovila, da za tožnika ne obstaja interes RS za sprejem v državljanstvo, je bilo odločeno kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe“. Takšna obrazložitev za presojo pravilnosti in zakonitosti odločbe ne zadostuje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 213-1399/2007/25 (133-02) z dne 4. 5. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ki je dne 16. 7. 2007 vložil vlogo za sprejem v državljanstvo na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 24/07 – uradno prečiščeno besedilo 2). Tožena stranka je o zadevi odločala ponovno in v skladu s stališčem Upravnega sodišča (sodba opr. št. U 2370/2007 z dne 15. 4. 2009) pridobila mnenje Veleposlaništva Republike Slovenije v Skopju. Veleposlaništvo je podalo stališče, da je tožnik član slovenskega združenja France Prešern Skopje več kot 10 let, kamor redno prihaja na sestanke in se udeležuje prireditev ter drugih aktivnosti, ki jih društvo organizira. Njegova mati je članica društva od njegovega nastanka in jo na srečanja vozi tožnik. Bil je tudi navzoč na sestanku s predstavniki Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki je potekal na temo državljanstva, takrat so se z njim seznanili tudi predstavniki veleposlaništva. Pogovor je potekal v slovenskem jeziku, ki ga tožnik dobro govori in razume. Veleposlaništvo je zato predlagalo, naj se tožnika sprejme v državljanstvo Republike Slovenije.

Svoje stališče je podal tudi Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu. Mnenje urada je bilo negativno, ker je ocenil, da ne obstaja nacionalni interes po sprejetju prosilca v slovensko državljanstvo, ker ni izkazana korist države Republike Slovenije za sprejem prosilca v državljanstvo in ker prosilec ne izpolnjuje meril iz 13. člena ZDRS in Uredbe. Tožena stranka je v svoji odločbi povzela mnenje Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Upravne spise je odstopila v odločanje Vladi Republike Slovenije, ki je dne 16. 3. 2010 obravnavala prošnjo tožnika in sprejela sklep št. 21300-4/2010/3 z dne 16. 3. 2010, da za tožnika ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožnik je bil z ugotovljenim dejanskim stanjem in odločitvijo Vlade Republike Slovenije seznanjen in je posredoval odgovor na sprejeto odločitev. Poudaril je, da je večleten aktiven član slovenskega združenja France Prešeren v Skopju, da se redno udeležuje srečanj članov združenja, na katere spremlja tudi svojo mamo, redno se udeležuje proslav, prireditev in drugih aktivnosti, ki jih organizira združenje in po svojih močeh pomaga pri njihovi izvedbi. Spremlja slovensko TV, bere slovenske časopise in dobro govori slovensko. Državljanstvo Republike Slovenije bi mu zelo veliko pomenilo.

Tudi veleposlaništvo Republike Slovenije v Skopju je podalo mnenje in sicer, da združenje France Prešeren vedno vabi na svoje prireditve predstavnike veleposlaništva. V zadnjih štirih letih, v času njegovega bivanja v Makedoniji, so se jih poleg veleposlanika A.A. udeležili B.B., C.C. in Č.Č. Vsem je tožnik dobro poznan, saj so ga redno srečevali na sestankih združenja, srečanjih in proslavah, kamor vedno pripelje svojo mater, ki je najstarejša članica. Kljub temu, da je bila njegova vloga za državljanstvo že dvakrat zavrnjena, je še vedno aktivni član. Sodeloval je tudi pri organizaciji prireditev, pomagal pri selitvah združenja v nove prostore, opremljanju prostorov in postavitvi družbene knjižnice. Ponovno menijo, da se tožnika sprejme v državljanstvo Republike Slovenije Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila s tem, da je Vlada Republike Slovenije ugotovila, da za tožnika ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožnik se ne strinja z odločitvijo tožene stranke. Meni, da dejansko stanje na podlagi predloženih dokazov ni bilo pravilno ugotovljeno, materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, poleg tega pa so bila kršena pravila postopka, saj se izpodbijan odločbe ne more preizkusiti. Meni, da je uporaba 13. člena ZDRS diskriminatorna, saj je tožena stranka prošnji njegovega brata D.D. ugodila in ga sprejela v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena ZDRS. Poudarja, da je potomec iz prvega kolena v vertikalni črti, prav tako pripadnik avtohtone slovenske narodne skupnosti iz sosednjih držav, ki izkazuje aktivno povezanost z Republiko Slovenijo. Je aktivni član slovenskega združenja France Prešeren, podpira vse dejavnosti društva več kot 10 let, sam pa je postal član združenja že pred petimi leti. Meni, da izpolnjuje pogoje iz 13. člena ZDRS, v povezavi s 3. členom Uredbe o kriterijih za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije. Tudi iz mnenja Veleposlaništva Republike Slovenije v Skopju je razvidno, da uživa ugled v veleposlaništvu, prav tako je iz mnenja oziroma priporočila slovenskega združenja France Prešeren z dne 24. 4. 2010 razvidno, da uživa ugled tudi v tem združenju. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločba tožene stranke, s katero ni ugodila prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena ZDRS. Po presoji sodišča je tožena stranka bistveno kršila pravila postopka s tem, da obrazložitev ne vsebuje vseh sestavin določenih v 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku in se je ne more preizkusiti.

Po določilu 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku mora obrazložitev odločbe obsegati ugotovljeno dejansko stanje (2. točka) in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka). Po mnenju sodišča izpodbijana odločba tega nima. V izpodbijani odločbi razlogi tožene stranke za njeno odločitev niso obrazloženi. Zgolj povzemanje stališča Veleposlaništva Republike Slovenije v Skopju, navedb tožnika in Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu ne zadostujejo kriterijem obrazložitve, skladno s citirano zakonsko določbo. Tožena stranka je svojo obrazložitev utemeljila zgolj z enim stavkom in sicer „Ker je Vlada Republike Slovenije ugotovila, da za E.E. ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, je bilo odločeno kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe“. Takšna obrazložitev za presojo pravilnosti in zakonitosti odločbe ne zadostuje. Tožena stranka bi morala konkretno navesti zakaj sprejema stališče Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu in se opredeliti tudi do navedb tožnika in mnenja Veleposlaništva Republike Slovenije v Skopju. Ugotovljeno dejansko stanje in razlogi, ki so bili odločilni za zavrnitev vloge, morajo biti, kot že povedno navedeni v odločbi, jasno navedeni.

Iz opisanih razlogov je sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) tožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka nakazane pomanjkljivosti odpraviti in izdati novo odločbo v roku 30 dni.