Jedro

Stranka, ki nosi dokazno breme, mora dokazati trditve, na katere stranka opira nastanek ali prenehanje pravice. Gre za odgovornost za uspeh dokazovanja. Kdo nosi to breme se v mnogih pravdah sploh ne vpraša. Šele, če dokazovanje ni privedlo do uspeha, je treba odgovoriti na vprašanje, kdo nosi dokazno breme za trditev, ki ni dokazana. Iz 215. člena ZPP/99 jasno izhaja, da sodišče odloča na podlagi pravil o dokazanem bremenu šele, če dokazovanje ni privedlo do uspeha, torej šele, če na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ni moglo zanesljivo ugotoviti kakega dejstva. Tudi v individualnem delovnem sporu je pomembnejše vprašanje, kaj se mora dokazati, ne pa, kdo mora dokazati (subjektivno dokazno breme). Ne glede na citirane določbe zakona, ki urejajo trditveno in dokazno breme in odločanje na podlagi pravila o dokaznem bremenu, je v individualnem delovnem sporu, v katerem delavec uveljavlja nadomestilo plače za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (reparacijski zahtevek) dokazno breme na delodajalcu, saj v pretežni meri le delodajalec razpolaga s podatki o višini plače zaposlenega delavca.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep disciplinskega senata tožene stranke z dne 13.4.1994 in sklep upravnega odbora z dne 17.5.1994 o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja ter ugotovilo, da tožnici s tema sklepoma ni prenehalo delovno razmerje, zato je tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj na delo, v roku 8 dni (2. in 3. točka izreka sodbe). Tožbeni zahtevek na povračilo nadomestila plače za čas od oktobra 1993 do konca avgusta 1996 v znesku 3.164.451,79 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila, je sodišče prve stopnje zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 166.836,00 SIT (4. in 5. točka izreka sodbe). Tožeča stranka se pritožuje zoper 4. in 5. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in prisodi tožnici tudi vse pravdne stroške oz. podrejeno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo tožeče stranke, v katerem prereka vse pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tudi po mnenju tožene stranke tožnica višine izgubljenega dohodka v času trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni z ničemer izkazala, saj sploh ni predložila, razen dveh tabel in pogodbe o zaposlitvi, nobenih drugih listin, iz katerih bi izhajala utemeljenost njenega reparacijskega zahtevka. Skladno s 14. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih se v postopku pred delovnimi sodišči uporabljao določbe ZPP, torej tudi tiste, ki govorijo o dokaznem bremenu. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo zakonitost sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrnilo denarni del tožbenega zahtevka iz razloga, da tožeča stranka ni dokazala utemeljenosti zahtevka, niti ni ponudila za to nobenih dokaznih predlogov. Kadar delavcu nezakonito preneha delovno razmerje je potrebno vzpostaviti stanje kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonitega ravnanja delodajalca. Če se tekom sodnega postopka delavec zaposli pri drugem delodajalcu, to še ne pomeni, da nima več pravnega interesa na ugotovitvi, da njegovo delovno razmerje pri toženi stranki še traja, oz. da zaradi zaposlitve pri drugem delodajalcu ne more več uveljavljati reintegracijskega zahtevka zoper delodajalca, pri katerem mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo zaradi disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Če delavec vztraja pri reintegracijskemu zahtevku, ima pravico do ponovne zaposlitve pri prejšnjem delodajalcu, čeprav se je v vmesnem času, to je v času trajanja sodnega spora, zaposlil drugje. Seveda pa delavcu za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu ni mogoče priznati hkrati tudi obstoja delovnega razmerja pri delodajalcu, pri katerem mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, saj delavec ne more biti v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih hkrati. Delavec pa je upravičen do polnega povračila škode, ki mu je nastala zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Zato bi v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje moralo upoštevati dejstvo, da se je tožnica v času trajanja sodnega postopka zaposlila drugje. Sodišče prve stopnje pa je z ugotovitvijo, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, priznalo delovno razmerje do vpoklica nazaj na delo, to pa pomeni, da je tožnici priznano delovno razmerje tudi za čas vmesne zaposlitve in trenutne zaposlitve tožnice na Ministrstvu za .... Tak izrek sodišča prve stopnje ni popoln, vendar pritožbeno sodišče glede na to, da je ta del sodbe postal pravnomočen, v izrek sodbe ni poseglo, razveljavilo pa je izpodbijano sodbo glede zavrnitve reparacijskega zahtevka in odločitve o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožnica ni dokazala utemeljenosti reparacijskega zahtevka. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pritožba utemeljeno opozarja, da je tako stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi zmotno. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru nepravilno sklepalo na podlagi pravila o dokaznem bremenu ter zavrnilo tožničin denarni tožbeni zahtevek. Po 212. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Ur.l. RS št. 26/99) mora sicer vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Ta določba vsebuje dve procesno izredno pomembni pravili in sicer eno se nanaša na trditveno, drugo pa na dokazno breme. Sodišče prve stopnje se je v obravnavanem primeru postavilo na stališče, da je dokazno breme na tožnici. Zato bi tožnica morala dokazati vsa v tožbi navedena pravno relevantna dejstva, iz katerih izvaja svoj zahtevek na izplačilo nadomestila plače, česar pa tožnica ni storila, zato je prvostopenjsko sodišče na podlagi pravil o dokaznem bremenu odločilo na škodo tožnice. Dokazno breme je breme, ki ga nosi stranka, da bodo namreč dokazane tiste trditve, na katere stranka opira nastanek ali prenehanje pravice. Gre za odgovornost za uspeh dokazovanja. Kdo nosi to breme se v mnogih pravdah sploh ne vpraša. Šele, če dokazovanje ni privedlo do uspeha, je treba odgovoriti na vprašanje, kdo nosi dokazno breme za trditev, ki ni dokazana. Iz 215. člena ZPP/99 jasno izhaja, da sodišče odloča na podlagi pravil o dokaznem bremenu šele, če dokazovanje ni privedlo do uspeha, torej šele, če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ni moglo zanesljivo ugotoviti kakega dejstva. Tudi v individualnem delovnem sporu je pomembnejše vprašanje, kaj se mora dokazati, ne pa, kdo mora dokazati (subjektivno dokazno breme). Sicer pa ne glede na citirane določbe zakona, ki urejajo trditveno in dokazno breme in odločanje na podlagi pravila o dokaznem bremenu pritožbeno sodišče meni, da je v individualnem delovnem sporu, v katerem delavec uveljavlja nadomestilo plače za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (reparacijski zahtevek), dokazno breme na delodajalcu, saj v pretežni meri le delodajalec razpolaga s podatki o višini plače zaposlenega delavca. V obravnavanem individualnem sporu je tožnica svoj tožbeni zahtevek specificirala po višini in pri tem izhajala iz v spisu predložene pogodbe o zaposlitvi ter iz višine izhodiščne plače za VII. tarifni razred po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo (SKPG - Ur.l. RS št. 39/93, 23/94 in 22/95). Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnica opravljala delo strokovnega sodelavca, to delovno mesto pa je razvrščeno v VII. tarifni razred. Tožnica je na glavni obravnavni dne 9.2.2000 izračun dolgovanega zneska tudi pojasnila, ne glede na to, da bi morala izračun dokumentirati tožena stranka. Pri svojem izračunu je izhajala iz minimalne izhodiščne plače brez dodatkov, čeprav bi bila do njih upravičena. Ker pa se je v času sodnega spora zaposlila pri zasebni delodajalki, pa je za obdboje od marca 1995 do septembra 1996, ko se je zaposlila na Ministrstvu za ..., uveljavljala le razliko, ki ji je nastajala zaradi nižje plače pri zasebni delodajalki. Tožena stranka je tekom sodnega postopka v celoti prerekala tožbene navedbe tožeče stranke glede izgubljenega nadomestila plače in je ugovarjala tožbenemu zahtevku tako po temelju kot po višini. Ti ugovori tožene stranke so tudi po oceni pritožbenega sodišča neupoštevni, saj utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja že iz odločitve sodišča prve stopnje, ki je razveljavilo izrečeni discplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, višina pa iz v spisu priloženih listin. V kolikor se tožena stranka ni strinjala z izračunom, torej z višino postavljenega zahtevka, pa bi morala navesti dejstva, na katere opira svoje ugovore o višini zahtevka in jih dokazati. Ne drži navedba tožene stranke, da tožeča stranka s tem, ko je predložila izračun z dne 10.11.1995 (priloga A 8) ni predložila nobenega dokazila, iz katerega bi izhajala utemeljenost zahtevkov navedenih v izračunu. Zato tudi ne vzdrži navedba tožene stranke, da tožnica ni predložila dokazov, iz katerih izhaja utemeljenost denarnega dela tožbenega zahtevka in ni res, da bi bila prekludirana pri predlaganju dokazov. Dejstvo je, da je tožnica izračun terjatev za neizplačane plače za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do leta 1995 uveljavljala že v prvem postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato ni mogoče trditi, da je prekludirana pri predlaganju dokazov svoje terjatve za to obdobje. Po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje s strani pritožbenega sodišča s sklepom VDSS opr.št. Pdp 729/97 z dne 14.1.1999 pa je tožnica na glavni obravnavi dne 2.9.2000 ponovno specificirala izračun izgubljenega nadomestila plače in razširila svoj zahtevek še na izplačilo prikrajšanj za čas od marca 1995 do konca avgusta 1996. Tožeča stranka je na glavni obravnavi predložila tabelo (priloga A 11 -list.št. v spisu št. 105 in 106), v kateri dokazuje višino reparacijskega zahtevka, izhajajoč iz višine izhodiščne plače za VII. tarifni razred in to tudi za čas, ko je bila zaposlena že pri zasebni delodajalki, torej vključno z avgustom 1996. Ker tožnica za obdobje od marca 1995 do avgusta 1996 lahko uveljavlja le razliko med bruto plačo, ki bi ji šla, če bi delala pri toženi stranki in plačo, ki jo je prejemala pri zasebni delodajalki, pa bi morala tudi predložiti dokaze o tem, koliko je sploh prejela plače v posameznih mesecih pri zasebni delodajalki, če je šlo za delovno razmerje. Tega dela zahtevka pa tožnica ni natančno opredelila in tudi ni izkazala višine zneska, ki ga je prejela. Glede na uveljavitev eventualne maksime v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (286. člen ZPP/99), bi bila tožnica lahko prekludirana pri predlaganju dokazov le za del zahtevka, ki ga uveljavlja iz naslova prikrajšanja zaradi prejemanja nižje plače pri zasebni delodajalki J., nikakor pa ni bila prekludirana pri predlaganju dokazov glede dela zahtevka, s katerimi je tožnica uveljavljala nadomestilo plače za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki od oktobra 1993 do marca 1995, kot to zmotno navaja tožena stranka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica predložila potrebne dokaze za ugotovitev pravno relevantnih dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost reparacijskega zahtevka in ne vzdrži stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da tožnica ni ponudila nobenih dokaznih predlogov. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu (4. in 5. točka izreka) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje o višini reparacijskega zahtevka. Ker je sodišče prve stopnje stroške postopka tožnici priznalo po 2. odst. 154. člena ZPP/99 tako, da ji je priznalo le ustrezni del priglašenih stroškov glede na uspeh v pravdi, je pritožbeno sodišče glede na to, da je razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi reparacijskega zahtevka, posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (5. točko izreka sodbe). Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.