Jedro

Skladno s pravno teorijo in sodno praks mora sodišče, v primerih, ko tožena stranka spremembi tožbe nasprotuje, izdati poseben sklep o dovolitvi spremembe tožbe. Opustitev takšnega ravnanja pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ker obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, takšne kršitve niso dovoljen pritožbeni razlog.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II.b, III. in V. točka izreka) potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 85048/2012 z dne 14. 6. 2012 je razveljavilo v prvem odstavku izreka v celoti in v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 3,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v tem delu tožbeni zahtevek za povračilo izvršilnih stroškov zavrnilo (II.a točka izreka). Prej citirani sklep o izvršbi je ohranilo v veljavi v tretji točki izreka za izvršilne stroške v višini 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II.b točka izreka). Tožbenemu zahtevku je delno ugodilo in toženi stranki v korist tožeče naložilo v plačilo 562,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2012 dalje do plačila (III. točka izreka). Zahtevek za plačilo zneskov 94,01 EUR in 6,16 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2012 dalje do plačila, je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi 36,00 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke z obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper sklep in sodbo sodišča prve stopnje se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pravočasno pritožuje tožena stranka.(1) Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odločbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tožeča stranka v izvršilnem postopku uveljavljala terjatev na podlagi obračuna obresti, v pravdnem postopku (v dopolnitvi tožbe) pa je kot podlago zahtevka navedla več zavarovalnih pogodb oziroma faktur. Šlo je za spremembo dejanske in pravne podlage tožbenega zahtevka, kar je sodišče prve stopnje ocenilo kot spremembo tožbe. Tožena stranka je takšni spremembi nasprotovala. A Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 1. odstavku 185. člena določa, da lahko sodišče spremembo dovoli, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Višje sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je v obravnavanem primeru ta pogoj izpolnjen. Odločitev o spremenjeni tožbi je namreč omogočila dokončno ureditev pravnega razmerja med strankama, hkrati pa ni šlo za spremembo, ki s prvotnim zahtevkom ne bi imela nobene veze. Sodišče prve stopnje je odločitev o tem obrazložilo dovolj jasno, tako da o kršitvi iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni mogoče govoriti.

Skladno s pravno teorijo(2) in sodno prakso(3) pa mora sodišče, v primerih, ko tožena stranka spremembi tožbe nasprotuje, izdati poseben sklep o dovolitvi spremembe tožbe (7. odstavek 185. člena ZPP). Opustitev takšnega ravnanja pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (iz 1. odstavka 339. člena ZPP).(4) Ker obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, takšne kršitve niso dovoljen pritožbeni razlog. ZPP namreč v 1. odstavku 458. člena določa, da se sodba in sklep s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, smeta izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Dejstvo, da se tožena stranka ni opredelila do spremenjenih navedb in predloženih dokazov tožeče stranke, je potrebno pripisati zgolj njeni lastni odločitvi. Tožena stranka je pripravljalne vloge in dokaze tožeče stranke prejela (temu niti ne nasprotuje). Da se do njih ni opredelila, ni in ne more biti krivda sodišča. Ni namreč res, da tožena stranka ni imela na voljo časa, ki je potreben za pripravo na obravnavanje spremenjene tožbe. Po prejemu vsake od pripravljalnih vlog tožeče stranke, v katerih je slednja utemeljevala zahtevek na podlagi spremenjene tožbe, je tožena stranka imela čas in možnost, da na navedbe odgovori. Da to stori, je bila po prejemu vsake vloge tožeče stranke s strani sodišča prve stopnje tudi izrecno pozvana (poziva na l. št. 36 in 47), vendar se do tožničinih trditev ni vsebinsko opredeljevala, ampak je zgolj oporekala obstoju verodostojne listine in se spuščala v ocenjevanje dovoljenosti spremembe in delnega umika tožbe(5). Zato tožena stranka nima prav, ko pravi, da ji v zvezi s spremenjeno tožbo ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Očitane kršitve določb pravdnega postopka in 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije tako niso podane.

7. V pravni teoriji in sodni praksi je bilo že večkrat pojasnjeno, da lahko tožeča stranka tudi v pravdah, ki tečejo na podlagi razveljavitve sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi verodostojne listine, spremeni tožbo.(6) Zmotno je tako pritožbeno stališče tožene stranke, da je v pravdi, ki sledi ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, mogoče odločati le o veljavnosti sklepa in to le na tisti podlagi, na kateri je bil ta sklep izdan. S ponavljanjem navedb, da je tožeča stranka predlog za izvršbo vložila na podlagi verodostojne listine, imenovane obračun obresti po polici 10011497100 z dne 10. 6. 2012, z zapadlostjo 10. 6. 2012, ki sploh ne obstaja, tako pritožba ne more uspeti. Tožeča stranka je v svojih vlogah jasno navedla, da se terjatev nanaša na račune, izdane po različnih zavarovalnih policah, ki jih je pri njej sklenila tožena stranka. Ker tožena stranka temu ni ugovarjala, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je pravna podlaga zahtevka podana. Ker ni ugovarjala niti navedbam, da računov tožeče stranke ni v celoti plačala, niti ni prerekala višine tožbenega zahtevka (razen v zvezi z računom št. 2033003283), je pravilna tudi odločitev, da je slednji (razen v zavrnjenem delu) utemeljen. Pravilno je tudi ravnanje sodišča prve stopnje, ki je razveljavilo sklep o izvršbi, toženca pa obsodilo na plačilo po drugi pravni podlagi (tako tudi VS RS v sodbi in sklepu II Ips 255/2010).

8. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni, višje sodišče pa ni našlo niti kršitev, na katere skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Neutemeljeno pritožbo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. v zvezi 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): 1. Iz obrazložitve pritožbe izhaja, da se ta nanaša na sklep o dovolitvi spremembe tožbe in na obsodilni del sodbe (I. II.b, III. in V. točka izreka prvostopenjske odločbe). Višje sodišče je zato odločbo presojalo zgolj v tem delu (1. odstavek 350. člena ZPP).

Op. št. (2): Glej D. Wedam Lukić in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 205, 206. Op. št. (3): Npr. VSL sodba I Cpg 451/2002, VS RS sodba II Ips 186/2012. Op. št. (4): Kot v opombi št. 2 in VS RS sodba II Ips 186/2012. Op. št. (5): Pri tem višje sodišče pripominja, da se tožena stranka kljub vsemu je delno spustila v obravnavanje po spremenjeni tožbi z ugovorom, da se račun št. 2033003283 ne nanaša nanjo.

Op. št. (6): Prim. V. Rijavec in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, str. 697-698; ter VS RS II Ips 268/2008, VS RS II Ips 255/2010.