Jedro

Dediči so odgovorni le za zapustnikove dolgove (142. člen Zakona o dedovanju), na taki pravni podlagi pa so lahko odgovorni za sporni dolg dediči pokojnega L. K. ml. (kar pa toženci niso).

Med tožnikom in prvotoženko ni prišlo do sporazuma, ki bi mogel predstavljati pogodbo o pristopu k dolgu. Po določilu 451. člena ZOR lahko stopi tretji v zavezo poleg dolžnika v primeru, če se tretji zaveže upniku, da bo izpolnil dolžnikovo terjatev. Ker ugotovljeno dejansko stanje ni dajalo podlage za uporabo navedene pravne podlage (saj so med tožnikom in prvotoženko potekala le pogajanja, ki niso pripeljala do sporazuma), tožnikov zahtevek ni utemeljen niti na 451. členu ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahteva tožencev za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu morajo toženci vrniti v tolarski protivrednosti 72.000,00 DEM z zakonsko določenimi obrestmi ter je naložilo tožniku, da mora tožencem povrniti njihove pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Revizijo je vložil tožnik iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se izpodbijani sodbi spremenita ali razveljavita. Po revizijskih izvajanjih je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 354. člena ZPP, ker niso navedeni razlogi o tem, da je K. mlajši nastopal v svojem imenu in ne na račun K. starejšega. K. ml. je pooblastilo imel. Zato je šteti po 85. členu ZOR, da je bilo posojilno razmerje sklenjeno pravzaprav s K. starejšim, saj je tožnik lahko sklepal, da K. ml. najema posojilo za družinske potrebe.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencem, ki so nanjo odgovorili ter predlagali, da naj se revizija zavrne, kolikor se je ne zavrže (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe je revizijsko sodišče moralo uporabiti na podlagi določila 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Kljub nekaterim pomanjkljivostim v sestavi revizije, na katere opozarja revizijski odgovor, ugotavlja revizijsko sodišče, da je revizija vsebovala vse, kar je treba, da se je lahko obravnavala (399. člen v zvezi s 351. členom ZPP). Zato niso bili podani razlogi za zavrženje revizije, kot je to predlagala tožena stranka v odgovoru nanjo.

Z izvajanjem, da ne more slediti razlogom sodišč prve in druge stopnje in da iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča ni razvidno, na podlagi česa šteje, da je K. ml. v spornem primeru nastopal v svojem in ne v očetovem imenu, uveljavlja tožnik bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (deloma pa tudi zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP ni dopustno). Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj neobstoj pooblastilnega razmerja med posojilojemalcem in njegovim očetom v zvezi s spornim posojilom, podrobno in izčrpno pojasnili ter pri tem navedli ugotovljena dejstva, ki sta jih šteli za odločilna in dokaze, na podlagi katerih sta jih ugotovili. Sodbi nižjih sodišč zato nimata očitanih pomanjkljivosti. Kakšne druge pomanjkljivosti enake postopkovne narave, ki jih je revizija le navrgla, revizijsko sodišče ni ugotovilo in prav tako ne uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Sicer pa je po revizijskih izvajanjih sporna predvsem pravilnost zavrnitve zahtevka, da so toženci dolžni vrniti tožniku 72.000,00 DEM posojila, ki ga je avgusta 1991 z obveznostjo vrnitve do konca istega leta vzel avgusta 1992 umrli L. K. ml., ki je bil sin prvotoženke in brat ostalih dveh tožencev. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je L. K. ml. vzel sporno posojilo za osebne namene in ne za potrebe očetove restavracije ali njegovih nepremičnin; da toženci niso dediči pokojnega L. K. ml. (ampak vdova po njem in njegova dva otroka); da je L. K. st. pooblastil pokojnega sina L. K. ml. le za ustanovitev hipoteke v zavarovanje kredita 269.230,00 DEM, ki ga je dobil pri Croatia banka d.d. Zagreb 27.6.1991; da navedeno pooblastilo ni bilo splošno in da so med tožnikom in prvotoženko potekali le pogovori o možnostih vračila dolga, da pa med njima ni prišlo do sporazuma o tem. Na podlagi takih ugotovitev sta presodili, (1) da toženci kot dediči pokojnega L. K. st. niso zavezani vrniti sporno posojilo in (2) da prva toženka sama ni dolžna vrniti spornega posojila niti na kakšni pogodbeni podlagi, ker take podlage tožnik ni dokazal. Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči nižjih stopenj spor materialnopravno pravilno presodili. Ker je bilo ugotovljeno, da je sporno posojilo najel L. K. mlajši za svoje potrebe in ne v imenu (domnevno zastopanega) očeta L. K. st. in da najeta sredstva tudi niso bila porabljena za restavracijo pokojnega očeta, toženci kot dediči pokojnega L. K. st. niso odgovorni za obravnavani dolg L. K. ml. Dediči so namreč odgovorni le za zapustnikove dolgove (142. člen Zakona o dedovanju), na taki pravni podlagi pa so lahko odgovorni za sporni dolg dediči pokojnega L. K. ml. (kar pa toženci niso).

Tožnikov tožbeni zahtevek zoper tožence na navedeni pravni podlagi tako ni utemeljen.

Tožnik pa je toženkino obveznost, da mu vrne dolg svojega sina, opiral tudi na pogodbeno podlago. Toda po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj med tožnikom in prvotoženko ni prišlo do sporazuma, ki bi mogel predstavljati pogodbo o pristopu k dolgu. Po določilu 451. člena ZOR lahko stopi tretji v zavezo poleg dolžnika v primeru, če se tretji zaveže upniku, da bo izpolnil dolžnikovo terjatev. Ker ugotovljeno dejansko stanje ni dajalo podlage za uporabo navedene pravne podlage (saj so med tožnikom in prvotoženko potekala le pogajanja, ki niso pripeljala do sporazuma), tožnikov zahtevek ni utemeljen niti na 451. členu ZOR. V celoti neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče moralo zavrniti (393. člen ZPP).

Ker odgovor na revizijo ni prispeval k procesnim ciljem revizijskega postopka, z njim nastali stroški niso bili potrebni stroški postopka. Revizijsko sodišče je zato zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na revizijo zavrnilo (prvi odstavek 166. in 155. člena ZPP).