Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je dolžnik leta 2013 znašel v finančnih in likvidnostnih težavah, da od leta 2010 beleži negativni poslovni izid in zmanjšanje denarnih sredstev ter upad v vseh bilančnih kategorijah, da ima 211 dni blokiran transakcijski račun, poleg tega pa dolžnik že štiri leta ne beleži nobenih prihodkov od prodaje. Njegov edini dohodek so bile obresti od (zdaj zarubljenih) depozitov, te pa so bile nižje od stroškov njegovega poslovanja. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča našteto izkazuje verjetnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik mora upniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 140,78 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013. 2. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo ugovor dolžnika zoper izdano predhodno odredbo Okrajnega sodišča v Ljubljani Z 1 z dne 10.12.2013 in dolžniku naložilo v plačilo stroške postopka v znesku 139,66 EUR. Upnik je namreč izkazal vse predpostavke za izdajo predhodne odredbe: obstoj odločbe domačega sodišča, ki glasi na denarno terjatev in še ni izvršljiva (sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine) ter kot verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prvi odstavek 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

3. Zoper sklep se dolžnik pritožuje. V zvezi s prvim pogojem vztraja, da razveljavljen sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne more predstavljati odločbe domačega sodišča, na podlagi katere bi sodišče lahko izdalo predhodno odredbo. Podrejeno predlaga, da sodišče postopek prekine in zahteva od ustavnega sodišča, da oceni ustavnost določb ZIZ. Napačno je tudi stališče, da je bilo na dolžniku trditveno in dokazno breme, da dokaže, da ni podana objektivna nevarnost za uveljavitev terjatve. Sodišče je namreč zgolj citiralo zakonske določbe o trditvenem in dokaznem bremenu, vse dolžnikove trditve pa je označilo za nepomembne, nerelevantne, brezpredmetne in nezadostne. Navedbe dolžnika o denarnih sredstvih, s katerimi je razpolagal, niso nepomembne, saj dolžnik z njimi sodišče seznanja, da je bilo njegovo premoženjsko in likvidnostno stanje ves čas od ustanovitve zdravo in da je imel dovolj sredstev za plačilo vseh obveznosti. Pojasnil je tudi negativni izid, ki je izključna posledica osnovnega in edinega namena njegovega delovanja, to je izterjave nanj prenesenih terjatev. Svoje obveznosti je pokrival iz prihodkov, ki jih je ustvaril z vezavo sredstev, ki so jih dolžniku ob ustanovitvi zagotovili lastniki, če pa ta niso zadoščala, jih je pokrival iz razpoložljivih sredstev (1 Mio EUR). Dolžnik s svojimi preteklimi ravnanji in razpolaganji nikoli ni ogrožal uveljavitve upnikove terjatve. Napačen je tudi očitek sodišča o negotovosti izida sodnih postopkov, ki jih vodi dolžnik proti svojim dolžnikom. Pretirana je zahteva, da bi moral dolžnik izkazati, da bo v teh postopkih uspel. Poleg tega je dolžnik že v ugovoru navedel, da mu je banka, pri kateri ima blokiran TRR, sporočila, da sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je bil podlaga za rubež in blokado dolžnikovega računa, sploh ne izvaja, ker preverjajo sum goljufije. O tem je predložil tudi dokaz. V obravnavani zadevi ni brezpredmetno, zakaj ima dolžnik blokiran račun. Na podlagi razlogov za blokado bi sodišče lahko sklepalo o dolžnikovem preteklem poslovanju in poravnavanju njegovih obveznosti. Zlorabljena elektronska izvršba ga je postavila v položaj, da se mora zaradi dobesedno ukradenega denarja braniti pred upnikovo predhodno odredbo, ki temelji na trditvah in očitkih o slabem poslovanju dolžnika. Dolžnik zato dela vse, kar je v njegovi moči, da vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred izvršbo. Prav zato se ne strinja z zapisom, da glede na dolžnikove navedbe obstaja verjetnost, da tudi v prihodnje ne bo imel sredstev. Dolžnik izpodbija tudi stališče sodišča, da zaključka o nevarnosti ne more omajati dejstvo, da je dolžnik upniku doslej redno, pravočasno in v celoti izpolnjeval obveznosti. Če bi sodišče izvedlo predlagane dokaze in opravilo projiciranje v prihodnost, bi bila nevarnost izpodbita. Verjetnost, da izvršba ne bo onemogočena, še povečuje sodni postopek v Sloveniji, v katerem dolžnik uveljavlja od svojih dolžnikov 30.079,92 EUR. Kot pritožbeno novoto dolžnik v zvezi s tem navaja, da je sodišče v Ljubljani v tem postopku izdalo začasno odredbo (ki jo je prejel 28.1.2014), v kateri je ugotovilo verjetnost dolžnikove terjatve. Z zapisom, da dolžnik celo sam priznava, da se je v letu 2013 znašel v finančnih in likvidnostnih težavah in da od leta 2010 beleži negativni poslovni izid in zmanjšanje denarnih sredstev ter upad v vseh kategorijah ter da ima 211 dni blokirane račune, sodišče prezre vse dolžnikove argumente. Dolžnik je imel na voljo nekaj manj kot 1 Mio EUR denarja. Golo dejstvo blokiranega računa ne pove ničesar o dolžnikovem prihodnjem finančnem in premoženjskem stanju. Dolžnik tudi trdi, da upnik z izdano predhodno odredbo ni v nič boljšem položaju kot brez nje in torej vsebinsko ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 257. člena ZIZ.

4. V odgovoru na pritožbo je upnik predlagal zavrnitev pritožbe. Obrazloženo je nasprotoval materialnopravnim stališčem dolžnika in ponavljal svoje trditve, ki utemeljujejo nevarnost kot predpostavko za izdajo predhodne odredbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V sodni praksi (predvsem II Ips 14/2010) je že razrešeno vprašanje, da razveljavljen sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine predstavlja odločbo domačega sodišča, kakršno zahteva 257. člen ZIZ. Da je temu res tako, nenazadnje izrecno določa že ZIZ v naslednjem členu, ko govori o domnevi nevarnosti in sicer se ta domneva, če je izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor (in ob izpolnjevanju dodatnih pogojev). Drugačno stališče VSM je v sodni praksi osamljeno in po mnenju tega sodišča tudi nima podlage v zakonu. Nobenega dvoma torej ni, da je prvi pogoj za izdajo predhodne odredbe v predmetni zadevi podan. Po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni razloga za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti teh določb. Sklep o izvršbi ni bil razveljavljen v celoti, razveljavljen je bil le v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in v katerem je bilo odločeno o izvršilnih stroških, ni pa bil razveljavljen dajatveni del oziroma nalog za plačilo. Ta sicer ni postal pravnomočen, še vedno pa je to sodna odločba, s katero je bilo dolžniku naloženo plačilo denarne terjatve. Ker ta odločba še ni izvršljiva, gre za odločbo domačega sodišča v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ. Res je sklep o izvršbi izdan le na podlagi trditev upnika, vendar na podlagi predhodne odredbe še ne pride do poplačila upnika. Upnik le zavaruje svoj položaj v bodoči izvršbi. Abstraktna možnost zlorab, ki obstaja enako kot pri vseh ostalih institutih, sama po sebi ne pomeni, da je ukrep nesorazmeren in zato ne more biti argument proti nekem institutu. Zakonodaja ima za preprečitev zlorab na razpolago druge institute, ki jih lahko udeleženci pravnih razmerij uporabijo, ko do zlorab dejansko pride.

7. Podan pa je tudi drugi pogoj za izdajo predhodne odredbe, to je verjetno izkazana nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Ni torej potrebna tako imenovana subjektivna nevarnost (to je ravnanje dolžnika, usmerjeno v skrivanje sredstev), zadošča, da obstaja objektivna nevarnost za uveljavitev terjatve v bodočnosti. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da se je dolžnik leta 2013 znašel v finančnih in likvidnostnih težavah, da od leta 2010 beleži negativni poslovni izid in zmanjšanje denarnih sredstev ter upad v vseh bilančnih kategorijah, da ima 211 dni blokiran transakcijski račun, poleg tega pa dolžnik že štiri leta ne beleži nobenih prihodkov od prodaje. Njegov edini dohodek so bile obresti od (zdaj zarubljenih) depozitov, te pa so bile nižje od stroškov njegovega poslovanja. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča našteto izkazuje verjetnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. V zvezi z ugovorom je zato sodišče prve stopnje tehtalo med to verjetnostjo in na drugi strani dolžnikovimi drugačnimi trditvami in dokazi. Verjetnost namreč pomeni, da več razlogov govori za neko dejstvo, kot proti njemu. V tem smislu je treba razumeti zapis sodišča prve stopnje, da dolžnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Sodišče prve stopnje se je do dolžnikovih trditev in dokazov opredelilo in z razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Dejstvo, da tečejo sodni postopki, samo po sebi ne izkazuje verjetnosti izboljšanja finančnega in likvidnostnega položaja. Pravilno je tudi razlogovanje, da poslovanje v preteklosti od ugotovljenem slabem finančnem in likvidnostnem stanju za odločitev o nevarnosti uveljavitve terjatve ni relevantno (kot zgoraj pojasnjeno, ne gre za subjektivno nevarnost). Dolžnik v pritožbi ne naredi celovite analize svojega položaja, temveč ločeno obravnava vsako posamezno dejstvo, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje, s čimer ne more uspeti. Vsa s strani sodišča prve stopnje ugotovljena dejstva namreč šele skupaj kažejo na verjetnost, da bo uveljavitev terjatve v bodoče onemogočena. Upniku ni potrebno izkazati verjetnosti, da bo s pomočjo predhodne odredbe dosegel poplačilo svoje terjatve, njegov položaj je izboljšan že s samo z izdajo predhodne odredbe, zato ni razumljivo na kaj meri pritožnik s trditvami, da upnik ni izkazal, da bo njegov položaj z izdajo predhodne odredbe izboljšan.

8. Oba pogoja za izdajo prehodne odredbe sta izpolnjena, zato je določitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora pravilna. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato mora upniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 140,78 EUR (tar.št. 3468, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).