Jedro

Izraz "takoj" v 1. odstavku 204.a člena ZKP ne predstavlja prekluzivnega roka, ampak zgolj instrukcijo državnemu tožilcu. Če državni tožilec odreditve pripora ne predlaga takoj po zaslišanju osumljenca, ne izgubi pravice kasneje podati takega predloga.

Izrek

Zahtevi zagovornikov osumljenih I.S. in D.L. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Dežurni preiskovalni sodnik je pred vložitvijo zahteve za preiskavo na predlog državnega tožilca odredil pripor zoper I.S. iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti (2. točka 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) in zoper D.L. iz pripornih razlogov koluzijske in ponovitvene nevarnosti (2. in 3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP) v zvezi z utemeljenim sumom, da sta storila kaznivo dejanje izsiljevanja po 3. in 1. odstavku 218. člena KZ. Pritožbi, ki sta ju zoper sklep o odreditvi pripora vložila zagovornika obeh osumljencev, je zunajobravnavni senat (6. odstavek 25. člena ZKP) zavrnil kot neutemeljeni.

Zoper ta pravnomočni sklep o odreditvi pripora sta zagovornika osumljencev pravočasno vložila zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zagovornik I.S. navaja, da zahtevo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitve 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi. Zagovornik D.L. pa navaja, da zahtevo vlaga zaradi kršitve URS in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora in odpravi pripor zoper D.L. Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) meni, da zahtevi nista utemeljeni. V zahtevah uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj so v izpodbijanem pravnomočnem sklepu natančno obrazloženi tako utemeljenost suma kot tudi priporni razlogi, izrek sklepa pa je razumljiv in skladen z razlogi ter vsebino podatkov v spisu. Glede osumljenega S. po mnenju tožilke tudi ni bil kršen 204. a člen ZKP, saj je državni tožilec ravnal v skladu s to določbo. Prav tako pa tudi ni podana druga kršitev določb kazenskega postopka, ki bi vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika osumljenega I.S.: Zagovornik v zahtevi navaja, da dejstvo, da sta bili "oškodovanki" opozorjeni na dolžnost pričati po resnici in na posledice krivega pričanja, ne nudi nikakršnega zagotovila, da je njuna izpoved resnična. "Oškodovanki" se ukvarjata s prostitucijo. Ena od njiju, S.R., na vprašanje preiskovalnega sodnika ni vedela pojasniti, od kod I.S. listek, na katerega je lastnoročno izpisala svojo telefonsko številko in ime, kar gre pripisati spoznanju R., da bi se njena zgodba, kolikor bi povedala, da je I.S. listek sama izpisala, pokazala za izmišljeno. Kljub večim s strani kriminalistov usmerjenim poskusom "oškodovanki" nista uspeli izročiti denarja S., temveč sta ga iz obupa, ker se je njuna zgodba majala v očeh kriminalistov, izročili varnostniku S. lokala. Osumljeni S. je v zagovoru povedal, da je "oškodovanki" opozoril, da ju bo, če bosta iz njegovega lokala "vlekli" goste, zatožil na policiji, ki ju bo zaradi njune dejavnosti izgnala iz Republike Slovenije. Preiskovalni sodnik pa v sklepu v nasprotju z vsebino zapisnika ugotavlja, da nobeden od osumljencev ni pojasnil, zakaj naj bi ju oškodovanki po krivem obdolžili, v čemer zagovornik vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V strahu pred izgonom iz države sta se "oškodovanki" policiji z lažno zgodbo o izsiljevanju prikazali kot žrtvi. Po mnenju zagovornika vse te okoliščine omajejo verodostojnost njunih izpovedb in pripeljejo do zaključka, da glede osumljenega S. utemeljen sum ni podan. Ker v obrazložitvah izpodbijanih sklepov ni pojasnilo, kako je mogoče kljub navedenim okoliščinam slediti zgodbi "oškodovank", izpodbijani pravnomočen sklep po mnenju zagovornika nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti v precejšnji meri s seboj v nasprotju (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP).

V nadaljevanju zahteve zagovornik navaja, da pri I.S. ni zaznati znakov koluzijske navarnosti. Osumljenec je preiskovalnemu sodniku pojasnil, da 24.6.1999, ko je policija v njegovem nočnem klubu izvedla racijo, ni pred nikomer bežal, temveč je pred racijo šel na vnaprej dogovorjen poslovni sestanek z D.B. in njegovim očetom na M.L., kar lahko dokaže z njunim pričanjem in v dokaz česar je sodišču predložil listino o vplutju v akvatorij Republike Hrvaške. V obrazložitvi izpodbijanega pravnomočnega sklepa pa se nedokazano trdi, da je osumljenec pobegnil, kar ob policijskem nadzoru kluba sploh ne bi bilo mogoče. Poleg tega se v zvezi s tem sklep zunajobravnavnega senata zgolj sklicuje na uradni zaznamek kriminalista G.F. in ni navedeno, kaj iz tega zaznamka izhaja, zaradi česar je podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ker je kriminalist osumljenca že dne 17.6.1999 seznanil z zadevno kazensko ovadbo, je povsem življenjsko, da bi osumljenec, kolikor bi želel vplivati na priče, zaposlene v nočnem klubu F., to storil že v času do policijske racije dne 24.6.1999. Osumljencu bi za vplivanje na priče zadostoval tudi tridnevni "beg". Nelogično je po mnenju zagovornika tudi, da bi se osumljenec vrnil z "bega" in javil preiskovalnemu sodniku, preden je opravil vplivanje na priče. Ta nelogičnost v izpodbijanih sklepih ni pojasnjena, tako da sklepa nimata razlogov o odločilnih dejstvih in je zato podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ista kršitev je po zagovornikovem mnenju podana tudi zaradi nejasnih razlogov o odločilnih dejstvih v sklepu zunajobravnavnega senata o "prestreženem" pismu, ki ga je osumljencu v pripor po običajni poti poslala njegova izvenzakonska partnerka H.M. Stavkov "vsi močno mislimo nate in se zelo trudimo; veliko sem se pogovarjala in sem kar pomirjena", ki sta iztrgana iz konteksta vsebine pisma, po mnenju zagovornika ni mogoče razumeti v smislu, da pri osumljencu obstaja koluzijska nevarnost, kot izhaja iz sklepa zunajobravnavnega senata.

Kot je razvidno iz povzetih navedb, zagovornik obstoj utemeljenega suma, da je I.S. na škodo S.R.K. in M.B.A. storil kaznivo dejanje izsiljevanja po 3. in 1. odstavku 218. člena KZ, in obstoj koluzijske nevarnosti izpodbija opirajoč se na drugačno dejansko stanje, kot je bilo pravnomočno ugotovljeno z izpodbijano odločbo: s svojo oceno do tedaj zbranih dokazov in podatkov in z nesprejemanjem pravnomočno ugotovljenih dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je sodišče gradilo zaključek, da glede osumljenca obstoji tako utemeljen sum kot tudi priporni razlog. Zato zagovornik s temi navedbami uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP). Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP), kar pomeni, da Vrhovno sodišče pravilnosti ocene dokaznega gradiva in zaključkov o obstoju pravnorelevantnih dejstev v izpodbijani pravnomočni odločbi ne more presojati. Zahteva v tem delu zato ni mogla uspeti.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z uveljavljanimi procesnimi kršitvami pa tudi ni nastal upošteven dvom v resničnost odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijanem sklepu o odreditvi pripora (427. člen ZKP). Ker se zagovornik tudi pri uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP opira na drugačno dejansko stanje, kot je bilo pravnomočno ugotovljeno, v ta okvir sodijo tudi zagovornikove navedbe o tej procesni kršitvi. Sicer pa so glede osumljenega S. v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora v skladu z zakonom (2. odstavek 202. člena ZKP) navedeni tako razlogi, iz katerih izhaja utemeljenost suma, kot tudi razlogi o odločilnih dejstvih glede pripornega razloga.

Iz zapisnikov o zaslišanju obeh osumljencev pri preiskovalnem sodniku z dne 27.6.1999 je razvidno, da državni tožilec takoj po zaslišanju osumljenega S., ki se je končalo ob 14.10 uri, ni predlagal odreditve pripora, ampak je to storil šele po zaslišanju soosumljenega D.L., ki je sledilo zaslišanju osumljenega S., ob 15.20 uri.

Zagovornik osumljenega S. meni, da je bil sklep o odreditvi pripora zato izdan v nasprotju s 1. odstavkom 204.a člena ZKP, ki določa, da mora državni tožilec takoj po zaslišanju osumljenca zoper njega predlagati pripor, saj je državni tožilec zamudil rok, ki mu ga določa ZKP.

Mnenju zagovornika, da je državni tožilec zamudil zakonsko določen rok za podajo predloga o odreditvi pripora, ni mogoče pritrditi.

Izraz "takoj" v 1. odstavku 204.a člena ZKP ne predstavlja prekluzivnega roka, ampak zgolj instrukcijo državnemu tožilcu. Če državni tožilec odreditve pripora ne predlaga takoj po zaslišanju osumljenca, ne izgubi pravice podati tak predlog kasneje. Sicer pa zahteva v tem delu ni mogla uspeti, ker zagovornik ne obrazloži, kako je dejstvo, da je državni tožilec predlagal odreditev pripora in je preiskovalni sodnik opravil priporni narok ter o tem predlogu odločal šele po zaslišanju soosumljenega L., vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), kot mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti storiti, ko uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka, ki ne predstavljajo procesnih kršitev iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče samo (po uradni dolžnosti) namreč takšne zveze ne more ugotavljati, ker je po zakonu (1. odstavek 424. člena ZKP) pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejeno samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje (povedano drugače: jih zatrjuje in ustrezno obrazloži) vložnik v svoji zahtevi.

Zagovornik tudi navaja, da to, da sklep zunajobravnavnega senata ni odgovoril na pritožbene navedbe: da so že mimo koluzijski razlogi za vplivanje na priče, da ni resnična navedba, da osumljenca nista pojasnila razlogov za krivo ovadbo "oškodovank", da je 3. odstavek 3. strani sklepa preiskovalnega sodnika nejasen; da ni obrazloženo, zakaj gre verjeti zgodbi "oškodovank", četudi R. ne pojasni od kod osumljencu njena telefonska številka in je osumljenec povedal, da mu je listek izpisala prav ona; osumljencu ne zagotavlja učinkovite obrambe svojih interesov v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, kar predstavlja kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS.

Iz sklepa zunajobravnavnega senata je jasno razvidno stališče senata v zvezi z utemeljenostjo suma in pripornim razlogom. Senat je obrazložil svojo oceno, da glede osumljenega S. obstoji utemeljen sum in priporni razlog koluzijske nevarnosti ter da sta oba v sklepu preiskovalnega sodnika ustrezno obrazložena. Če pri tem ni izrecno omenil vseh pritožbenih navedb, s katerimi je osumljenčev zagovornik izpodbijal zaključke preiskovalnega sodnika o obstoju utemeljenega suma in pripornega razloga ter izpostavljal pomanjkljivosti njegove obrazložitve, ne gre za tako pomanjkljivo obrazložitev, da bi bilo osumljencu onemogočeno učinkovito izpodbijanje pravnomočnega sklepa, s katerim mu je bil odrejen pripor, z zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavljana kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen U RS) zato ni podana.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika osumljenega D.L.: Zagovornik osumljenega L. nima prav, ko trdi, da niti v sklepu preiskovalnega sodnika niti v sklepu senata niso v zadostni meri navedeni razlogi o utemeljenosti suma, da je osumljeni D.L. storil zadevno kaznivo dejanje, da preiskovalni sodnik navaja le razloge glede osumljenega S., osumljenega L. pa omeni le v enem stavku, pri čemer ne navaja dejstev, ki bi L. obremenjevala v smeri utemeljenega suma, da je on izvršil kaznivo dejanje izsiljevanja na škodo Bolgark. Izpodbijana sklepa, ki ju je potrebno jemati kot celoto, imata zadostne razloge o tem, zakaj je glede osumljenega L. podan utemeljen sum. Z navedbami, da izpodbijani sklep tega ne navaja zato, ker tudi domnevni oškodovanki ne trdita, da bi osumljeni L. proti njima uporabil silo ali izrekel resno grožnjo, pa zagovornik pravnomočen sklep o odreditvi pripora izpodbija iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP). Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti, kot je že obrazloženo, po zakonu (2. odstavek 420. člena ZKP) ni mogoče vložiti.

Po mnenju zagovornika preiskovalni sodnik, ki je na obstoj koluzijske nevarnosti sklepal ob trditvi, da sta osumljenca kritične noči pred policijo pobegnila iz lokala, koluzijske nevarnosti glede osumljenega L. ne obrazloži z navedbo konkretnih posebnih okoliščin, ki kažejo na obstoj le-te. Te pomanjkljivosti po njegovem mnenju ne odpravlja niti sklep senata, ki je v tem pogledu sicer storil korak naprej z navedbo imena in priimka dveh oseb, saj ne trdi, da sta ti dve osebi kakorkoli podrejeni osumljenemu L., prav tako nima z njim nobene zveze v sklepu senata omenjeno prestreženo pismo.

Stališču zagovornika ni mogoče pritrditi. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu so obrazložena odločilna dejstva, posebne okoliščine, iz katerih je sodišče sklepalo, da bosta osumljenca na prostosti ovirala potek kazenskega postopka z vplivanjem na še nezaslišane priče. V sklepu je navedeno, da sta osumljenca, ki nista begosumna, saj ju na našo državo veže vrsta okoliščin in sta sama pristopila k sodišču, pobegnila pred policijo in nato čez nekaj dni oba hkrati, z zagovornikoma, pristopila k preiskovanemu sodniku, iz česar sodišče zaključuje, da sta osumljenca zbežala zgolj zato, da sta lahko uskladila svoj nastop pred organi pregona in dosegla poenotesnje zagovorov, ni pa jima to v tem času po presoji sodišča uspelo glede vseh prič zlasti zaposlenih v lokalu osumljenega S. Zagovornik navaja, da je o obstoju ponovitvene nevarnosti mogoče sklepati le na podlagi ugotovljenih jasno izraženih, konkretnih in specifičnih okoliščin, kar mora biti v sklepu argumentirano na način, da je osumljencu kot pritožniku omogočeno učinkovito izvrševanje pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Pri tem pa ne trdi, da izpodbijani pravnomočen sklep tem zahtevam ni zadostil. Zatrjuje pa, da izpodbijana sklepa ne vsebujeta potrebne obrazložitve ustavnega pogoja za odreditev pripora, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi, zaradi česar je po njegovem mnenju kršeno tudi določilo 125. člena URS, po katerem so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon.

V izpodbijanih sklepih je sodišče obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti glede osumljenega L. utemeljilo z vrsto subjektivnih okoliščin na strani osumljenca: da je bil osumljenec pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje nasilništva in je preizkusna doba iz pogojne obsodbe, ki mu je bila izrečena, še v teku, da teče zoper osumljenca kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja vlomne tatvine (zagovornik nima prav, ko trdi, da sodišče osumljencu na podlagi teh dveh dejstev neutemeljeno očita njegovo prejšnje življenje kot posebno okoliščino, ki kaže na ponovitveno nevarnost), ter da osumljenec kljub majhnim osebnim dohodkom iz zaposlitve pri svojem očetu, večino časa preživi v razmerah, ki jim kraljuje notorno drago nočno življenje. V obrazložitvi sklepa preiskovalnega sodnika je tudi navedeno, da te okoliščine kažejo, kakšni so osumljenčevi življenjski nazori, okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja pa, do katere mere se osumljencu vzdrževanje takega življenja zdi sprejemljivo. Iz sklepa preiskovalnega sodnika tudi izhaja, da je glede na navedene okoliščine poseg v osumljenčevo pravico do svobode potreben zaradi odvrnitve škode, ki bi jo prostost osumljenca lahko imela za telesno integriteto oškodovank. Zato Vrhovno sodišče meni, da so v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ne le ustrezno obrazložena odločilna dejstva iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ampak je tudi povedano, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neizogibno potrebna za varnost ljudi.

V zahtevi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena v zvezi z 2. odstavkom 202. člena ZKP zato ni podana.

Ker v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane oziroma niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).