Sodišče druge stopnje soglaša s pritožnikoma, da je sodišče prve stopnje postopalo zmotno, ko je obstoj pogojev za odlog izvršbe presojalo glede na stanje ob vložitvi predloga za odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje bi moralo namreč te, upoštevaje časovne meje pravnomočnosti sklepa o odlogu izvršbe, presojati glede na stanje ob izdaji sklepa, s katerim je odločilo o odlogu. Takrat pa, kar med strankama ni sporno, sta bili, potem ko je Vrhovno sodišče RS izdalo sklepa o dopustitvi revizije (III DoR 48/2024 oziroma III DoR 49/2024) že vloženi reviziji obeh dolžnikov zoper sodbo, ki v predmetni zadevi predstavlja izvršilni naslov. Da sta dolžnika zoper izvršilni naslov po vložitvi predlogov za odlog izvršbe vložila revizijo, je sodišče prve stopnje nenazadnje upoštevalo že v sklepu z dne 14. 1. 2025, s katerim je o predlogih za odlog izvršbe odločilo v prvem postopku. Na vloženo revizijo pa sta se dolžnika v postopku tudi izrecno sklicevala, in sicer v odgovorih na pritožbo zoper sklep z dne 14. 1. 2025 (tema sta revizijo tudi priložila) in v teh vlogah v zvezi s tem tudi dopolnila utemeljitev svojih predlogov za odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje, ki teh dejstev pri svojem odločanju ni upoštevalo, je pri odločanju o predlogih za odlog izvršbe zato zmotno zaključilo, da ni izpolnjen objektivni pogoj za odlog izvršbe iz 1. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ, tj. vložitev izrednega pravnega sredstva. Sodišče druge stopnje soglaša s pritožbama, da pri odločanju o predlogu za odlog izvršbe ni nepomemben obstoj verjetnosti, da bosta dolžnika z vloženim izrednim pravnim sredstvom uspela. Pritožnika v tej zvezi utemeljeno opozarjata, da vrhovno sodišče revizijo dopusti le v posebej utemeljenih primerih, tj. če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (367.a člen ZPP). Vendar pa dejstvo, da vrhovno sodišče v postopku odločanja o dopustitvi revizije oceni, da gre za pomembno pravno vprašanje, katerega presoja presega pomen konkretnega postopka, in revizijo dopusti, še ne pomeni, da bo pozneje vloženi reviziji ugodeno in da bo posledično odpadla podlaga za izvršbo. Zgolj vložitev revizije zoper pravnomočno sodno odločbo zato sama po sebi še ne utemeljuje odloga izvršbe. To nenazadnje izhaja iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, v katerem je izrecno določeno, da mora biti tudi v primeru, ko dolžnik odlog izvršbe utemeljuje z vložitvijo izrednega pravnega sredstva, poleg tega izkazana tudi verjetnost, da bi dolžnik s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Prav tako pa tudi iz 369. člena ZPP, ki določa, da vložena revizija ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena. Obstoj verjetnosti, da bo zaradi možnosti ugoditve reviziji odpadla podlaga za izvršbo, pa mora izvršilno sodišče upoštevati pri presoji subjektivnega pogoja za odlog izvršbe. V tem kontekstu mora kot pravno upoštevno škodo, ki pod pogoji iz prvega odstavka 71. člena ZIZ utemeljuje odlog izvršbe, zato upoštevati tudi tisto škodo, ki sicer običajno nastane kot neposredna posledica oprave izvršbe s posameznim sredstvom izvršbe, vendar njena (popolna) odprava v primeru, ko bi bil izvršilni naslov pozneje razveljavljen ali spremenjen in bi zato odpadla podlaga za izvršbo, glede na naravo škode in okoliščine konkretnega primera ne bi bila mogoča ali bi bila otežena, naknadno pravno varstvo, ki bi bilo v takem primeru sicer na voljo dolžniku, pa bi bilo zato nezadostno ali celo brez pomena. Stališče sodišča prve stopnje, da je škoda, ki nastane kot neposredna posledica izvršbe, v vsakem primeru pravno neupoštevna škoda, je zato v primeru, ko obstaja verjetnost, da bo pravnomočna sodna odločba, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, razveljavljena ali spremenjena in da bo zato odpadla podlaga za izvršbo, preozko in materialnopravno zmotno.
I.Pritožbama dolžnikov se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predloga dolžnikov za odlog izvršbe.
2.Zoper sklep sta pravočasni pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) vložila dolžnika.
3.Dolžnica v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v novem postopku odločanja o predlogu za odlog izvršbe ni sledilo napotilom višjega sodišča, ampak je v bistvenem delu odločilo v nasprotju z njimi. Prvi sklep je bil razveljavljen le iz procesnega razloga, ker sodišče upniku ni dalo možnosti, da se izjavi o predlogu za odlog. Sodišče prve stopnje, ki je v novem postopku upniku sicer dalo možnost do izjave, pa je pravico do izjave v novem postopku kršilo dolžnikoma, saj ju je z odgovorom upnika na predlog za odlog izvršbe seznanilo šele z vročitvijo izpodbijanega sklepa, za takšno postopanje pa ni navedlo razlogov. S tem je storilo kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnica kot zmotno graja postopanje sodišča prve stopnje, ki je pogoje za odlog izvršbe presojalo glede na stanje ob vložitvi predloga za odlog izvršbe. Upoštevaje časovne meje pravnomočnosti bi moralo namreč upoštevati stanje ob izdaji sklepa in v tej zvezi upoštevati, da sta dolžnika zoper izvršilni naslov 9. 12. 2024 vložila revizijo. Opozarja, da dolžnik v primeru neutemeljene preuranjene izvršbe vedno utrpi v naprej nedoločljivo premoženjsko in tudi nepremoženjsko škodo, ki vedno presega škodo zaradi izvršbe same. To še zlasti velja v obravnavanem primeru, ko poskuša upnik na podlagi izrazito spornega izvršilnega naslova izterjati večmilijonsko terjatev in v ta namen posega na praktično celotno premoženje obeh dolžnikov. Če bo izvršba dokončana brez predlaganega odloga, bosta dolžnika še pred zaključkom postopka s pravnimi sredstvi ostala brez vsega svojega premoženja. Dolžnica meni, da je že glede na v odgovoru na pritožbo z dne 10. 2. 2025 podane navedbe in dokaze v zadostni meri izkazala verjetnost, da bo s takojšnjo izvršbo pretrpela nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, ki bo večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Opozarja na novejšo sodno prakso, v skladu s katero je odlog izvršbe iz razlogov po prvem odstavku 71. člena ZIZ mogoč tudi v primerih, ko dolžnik kot škodo uveljavlja (le) škodo zaradi realizacije izvršbe, če je verjetno izkazano, da gre za škodo, ki jo bo dolžnik utrpel v posledici zoper njega neupravičeno vodene izvršbe. V zvezi s tem se sklicuje na sklepa VSL I Ip 633/2024 z dne 6. 9. 2024 in II Ip 2629/2017 z dne 6. 12. 2017. Navaja da je bil predhodni preizkus izrednega pravnega sredstva uspešno opravljen že s tem, ko je vrhovno sodišče dopustilo revizijo, saj to dopusti le v izrednih primerih. Izvršilno sodišče je zato ravnalo nepravilno, ko dejstva, da je bila v korist obeh dolžnikov dopuščena revizija zoper izvršilni naslov, ni upoštevalo kot okoliščino, ki sama zase kaže na zadostno stopnjo verjetnosti, da sta dolžnika z vloženim pravnim sredstvom lahko uspešna. Dolžnica tudi ne soglaša, da je zatrjevala le obstoj škode, vezane na samo realizacijo izvršbe. Zatrjevala je namreč tudi škodo, ki jo bodo utrpeli njeni družinski člani. Da dolžnica trpi nenadomestljivo oziroma težko nadomestljivo škodo, ki je večja od škode, ki lahko zaradi odloga nastane upniku, potrjuje tudi sodba Okrajnega sodišča na Ptuju P 102/2025 z dne 3. 11. 2025. Pojasnjuje, da je to sodbo prejela šele 7. 11. 2025, zato se nanjo sklicuje šele v tej pritožbi. V tej zvezi navaja, da je ena od organizacij za plačilni promet sklep o izvršbi zoper dolžnico že izvrševala na način, da je v korist upnika prenakazala tudi sredstva v breme dovoljene prekoračitve (limita) na računu, s čimer je dolžnico brez njene volje prisilno zakreditirala. Ker dolžnica banki zaradi opravljanja nadaljnjih rubežev dolga iz naslova limita ni mogla poravnati, je banka enostransko odstopila od pogodbe o vodenju računa. Dolžnica meni, da je v primeru, ko dolžnik z že dopuščeno revizijo uveljavlja nezakonitost oziroma neveljavnost izvršilnega naslova, odlog izvršbe edini primeren in učinkovit ukrep za varstvo dolžnikovih pravic. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za odlog izvršbe ugodi in izvršbo odloži do končanega postopka o reviziji, upniku pa v plačilo naloži vse v zvezi s predlogom za odlog priglašene stroške dolžnice, vključno s stroški te pritožbe. Podredno predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo.
4.Dolžnik v pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep akt presenečenja. Sodišče je o dolžnikovem predlogu za odlog izvršbe enkrat že odločilo in mu ugodilo, pri tem pa ni izrazilo nobenega od zadržkov, na katere je oprlo zdajšnjo odločitev o zavrnitvi predloga za odlog. Poudarja, da je upnik s pritožbo zoper prvotno izdani sklep z dne 14. 1. 2025 uspel le iz procesnega razloga, ker mu ni bila omogočena pravica do izjave. Opozarja, da je sodišče prve stopnje od višjega sodišča že prejelo napotek, da je morebitni odgovor upnika na predlog za odlog izvršbe treba vročiti v izjavo dolžniku, vendar tega ni upoštevalo, v izpodbijanem sklepu pa se tudi ni opredelilo do argumentov dolžnika. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnik sodišču prve stopnje nadalje očita, da ni obrazložilo svoje odločitve, da bo zadevo presojalo po stanju ob vložitvi predloga za odlog izvršbe in ne po stanju ob odločanju, zaradi česar je tudi v tej zvezi podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Takšno stališče pa je tudi pravno in dejansko zmotno, saj v 71. členu ZIZ zanj ni podlage. To posredno priznava tudi izpodbijani sklep, ki vsebuje predvsem ugotovitve dejanskega stanja po vložitvi predloga. V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dolžnika nista vložila le predloga za dopustitev revizije, temveč je bila ta že dopuščena, dolžnika pa sta 9. 12. 2024 vložila tudi popolno izredno pravno sredstvo, revizijo. Sodišče bi to tudi za upnika nesporno okoliščino moralo vključiti v svojo odločitev. Zaključek, da ni izkazan zakonsko zahtevani pogoj za odlog izvršbe iz 1. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ je zato tako pravno kot dejansko nepravilen. Dolžnik poudarja, da dejstvo, da pred vrhovnim sodiščem poteka postopek odločanja o reviziji, govori kvečjemu v prid odlogu in ne v njegovo škodo. Prvi odstavek 71. člena ZIZ ne določa, da je za odlog izvršbe treba izkazati škodo, ki presega škodo, ki je posledica izvršbe. Tudi novejša sodna praksa je od tovrstne zastarele sodne prakse odstopila. V tej zvezi se sklicuje na sklepa VSL I Ip 633/2024 z dne 6. 9. 2024 in II Ip 2629/2017 z dne 6. 12. 2017, v katerih je kot pomemben element presoje poudarjena verjetnost dolžnikovega uspeha v postopku, do konca katerega je predlagan odlog izvršbe. Dolžnik izpostavlja, da vrhovno sodišče revizijo dopusti le v izrednih primerih, ko že iz predloga za dopustitev revizije izhaja, da se ta ne vlaga očitno neutemeljeno in se bo dotikala pravnega vprašanja, ki presega pomen konkretne zadeve oziroma je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče bi pri presoji utemeljenosti predloga za odlog izvršbe tako moralo upoštevati, da je vrhovno sodišče že opravilo predhodni preizkus dolžnikovega pravnega sredstva, glede na to da je revizijo dopustilo, pa je uspeh revizije že iz tega razloga verjetnejši od njenega neuspeha. Sicer pa je dolžnik tudi z v reviziji zajeto argumentacijo glede napačne uporabe materialnega prava, vezanega na presojo nastanka in zapadlosti odškodninske obveznosti po 263. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), preko zahtevanega standarda verjetnosti izkazal, da bo v postopku z izrednim pravnim sredstvom uspešen. Dolžnik nadalje tudi navaja, da se sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni opredelilo do tega, da že zgolj vrednost poslovnih deležev dolžnika v družbah A d.o.o. in B. d.o.o. dosega vsaj 12.707.200,00 EUR in tako bistveno presega zatrjevano višino celotne terjatve upnika vključno s stroški in obrestmi. Opozarja, da prisilna izterjava, za katero se naknadno izkaže, da je bila opravljena brez pravne podlage, vedno vodi v nenadomestljivo škodo za dolžnika, že zato, ker ZIZ dopušča prisilno prodajo premoženja pod ocenjeno tržno vrednostjo, v izvedbo izvršbe pa vključuje še tretje osebe, ki dolžnike bremenijo za dodatne stroške, ki niso predmet odločanja v izvršbi (npr. stroški izvrševanja sklepa o izvršbi pri banki). Škoda, ki zaradi takojšnje neupravičene izvršbe grozi dolžniku, je že zaradi tega večja od škode, ki bi zaradi odloga nastala upniku. Dolžnik sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za odlog izvršbe ugodi in izvršbo odloži do konca postopka o reviziji oziroma da izpodbijani sklep razveljavi, upniku pa v plačilo naloži vse v zvezi s predlogom za odlog priglašene stroške dolžnika, vključno s stroški te pritožbe, v primeru zamude skupaj zakonskimi zamudnimi obrestmi.
5.Upnik v odgovoru na pritožbi tema nasprotuje, predlaga njuno zavrnitev in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbi. Nasprotuje navedbam dolžnikov o kršitvi načela kontradiktornosti in navaja, da so bili vsi odločilni podatki dolžnikoma dostavljeni in sta imela možnost nanje odgovoriti. Nadalje meni, da v obravnavani zadevi niso izkazani pogoji za odlog izvršbe, ki jih določa prvi odstavek 71. člena ZIZ. Dejstvo dopuščene revizije ne more avtomatično ustvariti verjetnosti uspeha ali samodejno upravičiti odloga izvršbe. Sama revizija tako ne more nadomestiti dokazne podlage, ki jo za odlog določa zakon. To nedvoumno določa 369. člen ZPP, ki določa, da vložena revizija ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena. Nasprotuje stališču dolžnika, da bi že izvršba na določene poslovne deleže zadoščala za poplačilo terjatve, in meni, da dolžnik tega ni izkazal. Prav tako nasprotuje navedbam dolžnice o tem, da naj bi v posledici izvršbe nastajala škoda, ki naj bi presegala škodo, ki je neposredna posledica izvršbe.
Pritožbi sta utemeljeni.
Sodišče prve stopnje je odločitev o predlogu dolžnikov za odlog izvršbe oprlo na stališče, da je pogoje za odlog izvršbe treba presojati ob vložitvi predloga, v tistem času pa sta dolžnika izkazala, da sta na Vrhovno sodišče RS vložila zgolj predlog za dopustitev revizije, ki pa ni izredno pravno sredstvo, zaradi česar ni izpolnjen pogoj za odlog izvršbe iz 1. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ.
Sodišče druge stopnje soglaša s pritožnikoma, da je sodišče prve stopnje postopalo zmotno, ko je obstoj pogojev za odlog izvršbe presojalo glede na stanje ob vložitvi predloga za odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje bi moralo namreč te, upoštevaje časovne meje pravnomočnosti sklepa o odlogu izvršbe, presojati glede na stanje ob izdaji sklepa, s katerim je odločilo o odlogu. Takrat pa, kar med strankama ni sporno, sta bili, potem ko je Vrhovno sodišče RS izdalo sklepa o dopustitvi revizije (III DoR 48/2024 oziroma III DoR 49/2024) že vloženi reviziji obeh dolžnikov zoper sodbo, ki v predmetni zadevi predstavlja izvršilni naslov.1 Da sta dolžnika zoper izvršilni naslov po vložitvi predlogov za odlog izvršbe vložila revizijo, je sodišče prve stopnje nenazadnje upoštevalo že v sklepu z dne 14. 1. 2025, s katerim je o predlogih za odlog izvršbe odločilo v prvem postopku.2 Na vloženo revizijo pa sta se dolžnika v postopku tudi izrecno sklicevala, in sicer v odgovorih na pritožbo zoper sklep z dne 14. 1. 2025 (tema sta revizijo tudi priložila) in v teh vlogah v zvezi s tem tudi dopolnila utemeljitev svojih predlogov za odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje, ki teh dejstev pri svojem odločanju ni upoštevalo, je pri odločanju o predlogih za odlog izvršbe zato zmotno zaključilo, da ni izpolnjen objektivni pogoj za odlog izvršbe iz 1. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ, tj. vložitev izrednega pravnega sredstva.
Kljub temu se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do drugega (subjektivnega) pogoja za odlog izvršbe, določenega v prvem odstavku 71. člena ZIZ, tj. do verjetnega nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ki je večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. V tej zvezi je obrazložilo, da dolžnika ne moreta uspeti z navedbami o posledicah, ki nastanejo zaradi same oprave izvršbe, saj škoda, ki je posledica realizacije izvršbe, zaradi katere bo lahko njuno premoženje zmanjšano, ni tista pravno relevantna škoda, zaradi katere bi bilo mogoče izvršbo odložiti, škode, ki bi presegala škodo, nastalo z realizacijo izvršbe, pa dolžnika nista navajala.
Sodišče druge stopnje soglaša s pritožbama, da pri odločanju o predlogu za odlog izvršbe ni nepomemben obstoj verjetnosti, da bosta dolžnika z vloženim izrednim pravnim sredstvom uspela. Pritožnika v tej zvezi utemeljeno opozarjata, da vrhovno sodišče revizijo dopusti le v posebej utemeljenih primerih, tj. če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (367.a člen ZPP). Vendar pa dejstvo, da vrhovno sodišče v postopku odločanja o dopustitvi revizije oceni, da gre za pomembno pravno vprašanje, katerega presoja presega pomen konkretnega postopka, in revizijo dopusti, še ne pomeni, da bo pozneje vloženi reviziji ugodeno in da bo posledično odpadla podlaga za izvršbo. Zgolj vložitev revizije zoper pravnomočno sodno odločbo zato sama po sebi še ne utemeljuje odloga izvršbe. To nenazadnje izhaja iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, v katerem je izrecno določeno, da mora biti tudi v primeru, ko dolžnik odlog izvršbe utemeljuje z vložitvijo izrednega pravnega sredstva, poleg tega izkazana tudi verjetnost, da bi dolžnik s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Prav tako pa tudi iz 369. člena ZPP, ki določa, da vložena revizija ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena.3
Obstoj verjetnosti, da bo zaradi možnosti ugoditve reviziji odpadla podlaga za izvršbo, pa mora izvršilno sodišče upoštevati pri presoji subjektivnega pogoja za odlog izvršbe. V tem kontekstu mora kot pravno upoštevno škodo, ki pod pogoji iz prvega odstavka 71. člena ZIZ utemeljuje odlog izvršbe, zato upoštevati tudi tisto škodo, ki sicer običajno nastane kot neposredna posledica oprave izvršbe s posameznim sredstvom izvršbe, vendar njena (popolna) odprava v primeru, ko bi bil izvršilni naslov pozneje razveljavljen ali spremenjen in bi zato odpadla podlaga za izvršbo, glede na naravo škode in okoliščine konkretnega primera ne bi bila mogoča ali bi bila otežena, naknadno pravno varstvo, ki bi bilo v takem primeru sicer na voljo dolžniku, pa bi bilo zato nezadostno ali celo brez pomena. Stališče sodišča prve stopnje, da je škoda, ki nastane kot neposredna posledica izvršbe, v vsakem primeru pravno neupoštevna škoda, je zato v primeru, ko obstaja verjetnost, da bo pravnomočna sodna odločba, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, razveljavljena ali spremenjena in da bo zato odpadla podlaga za izvršbo, preozko in materialnopravno zmotno.
Sodišče prve stopnje, ki je pri presoji utemeljenosti predlogov za odlog izvršbe izhajalo iz tega izhodišča, v izpodbijanem sklepu posledično ni ugotavljalo dejstev v zvezi z verjetnostjo nastanka škode, za katero sta dolžnika zatrjevala, da jima bo v primeru takojšnje izvršbe nastala zaradi izgube doma, zaradi izgube lastninskih upravičenj na nepremičninah oziroma poslovnih deležih, ki so predmet izvršbe, in zaradi možnosti prodaje nepremičnin oziroma poslovnih deležev za ceno, nižjo od njihove tržne vrednosti, in tudi ne dejstev, ki sta jih dolžnika zatrjevala v zvezi z izkazom verjetnosti, da bo škoda, ki bi s takojšnjo izvršbo nastala dolžnikoma, večja od škode, ki bi v primeru odloga nastala upniku.
Dolžnica v pritožbi tudi utemeljeno opozarja na zmotno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zatrjevala le obstoj škode, ki pomeni neposredno posledico oprave izvršbe. Dolžnica je namreč v zvezi z izvršbo na plačo in v zvezi z izvršbo na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet zatrjevala tudi posledice, ki naj bi v primeru posega na ta sredstva nastale zaradi nezmožnosti preživljanja njene hčere in zaradi nezmožnosti vzdrževanja premoženja, ki je predmet izvršbe (navedbe v zvezi z nezmožnostjo vzdrževanja premoženja, ki je predmet izvršbe, je podal tudi dolžnik). Tudi do teh navedb pa se sodišče prve stopnje ni določno opredelilo in ni presodilo, ali je nastanek v tej zvezi zatrjevane škode verjetno izkazan in ali je verjetno izkazano, da bi bila ta škoda večja kot škoda, ki bi v primeru odloga izvršbe nastala upniku.
Po pojasnjenem se izkaže, da sodišče prve stopnje, ki je o predlogih za odlog izvršbe odločalo po stanju na dan vložitve predlogov za odlog izvršbe namesto po stanju na dan izdaje sklepa in ki je pri presoji izkaza verjetnosti nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode izhajalo iz zmotnih materialnopravnih izhodišč, v izpodbijanem sklepu ni ugotavljalo več sklopov za odločitev pomembnih dejstev, zaradi česar je za odločitev relevantno dejansko stanje v bistvenem delu ostalo neugotovljeno. Sodišče druge stopnje, ki je ocenilo, da navedenih kršitev v pritožbenem postopku ne more odpraviti samo, saj bi šele na pritožbeni stopnji ugotavljalo več sklopov za odločitev pomembnih dejstev, s čimer bi bila strankam odvzeta pravica do pritožbe, je zato pritožbama dolžnikov ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V tem bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o predlogih dolžnikov za odlog izvršbe, pri tem pa glede na navedbe in dokaze, ki so jih stranke podale v dosedanjem postopku in o katerih je bila nasprotni stranki ustrezno zagotovljena možnost izjave, upoštevaje zgoraj obrazložena izhodišča v zvezi z vsakim od dovoljenih sredstev oziroma predmetov izvršbe celovito presoditi obstoj pogojev za odlog izvršbe ter svojo odločitev v tej zvezi ustrezno obrazložiti.
Ker so že zgoraj ugotovljene kršitve narekovale razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, sodišče druge stopnje obstoja drugih v pritožbah uveljavljanih kršitev ni presojalo.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. ------------------------------- 1 Tj. zoper sodbo Višjega sodišča v Celju Cpg 6/2024 z dne 13. 3. 2024 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I Pg 498/2018 z dne 16. 4. 2023. 2 Navedeni sklep je Višje sodišče v Mariboru po pritožbi upnika s sklepom I Ip 105/2025 z dne 20. 2. 2025 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, in sicer zato, ker sodišče prve stopnje pred sprejetjem odločitve, s katero je predlogoma dolžnikov za odlog izvršbe v celoti ugodilo, predlogov za odlog izvršbe, čeprav je nanju v celoti oprlo svojo odločitev, ni vročilo v izjavo upniku, s čimer je bila temu kršena pravica do izjave. 3 Položaj v primeru, ko je vložena revizija zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, v zvezi s presojo pogojev za odlog izvršbe na predlog dolžnika ni povsem primerljiv s položajem, ko dolžnik uveljavlja ničnost neposredno izvršljivega notarskega zapisa. V prvem primeru je namreč o terjatvi, ki je predmet izvršbe, na dveh instancah že odločilo sodišče, medtem ko je notarski zapis le zapis pravnega posla v posebni obliki, ki mu ob izpolnjevanju posebnih zakonskih pogojev pravni red daje pomen izvršilnega naslova.