Jedro

Tuj odvetnik iz države članice EU, ki ni vpisan v imenik tujih odvetnikov, lahko ob sodelovanju s slovenskim odvetnikom, vloži predlog za priznanje tuje sodne odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep istega sodišča, s katerim je to priznalo veljavnost sodbe Občinskega sodišča na Rijeki P 1542/10 z dne 20. 11. 2013, kolikor je postala pravnomočna s sodbo Županijskega sodišča na Rijeki I Gž-892/2014 z dne 2. 4. 2014. 2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo nasprotni udeleženec ter uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb procesnega prava ter napačne uporabe materialnega prava. Sodišču primarno predlaga, naj sklep tako spremeni, da bo predlog za priznanje tuje sodne odločbe zavržen. Če ne, naj sklep razveljavi in odloči, da se predlog za priznanje tuje sodne odločbe zavrne, ali pa naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožnik trdi, da pooblaščenca predlagatelja, A. A. in B. B., nista vpisana v imenik tujih odvetnikov pri odvetniški zbornici. Vpis tujih odvetniških družb in odvetnikov pa je v skladu s 34.b členom Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) pogoj za opravljanje odvetniškega poklica v Republiki Sloveniji.

4. Pritožnik napada razloge izpodbijanega sklepa, da priznanje tuje sodne odločbe ni v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. Splošno znano namreč je, da se Republika Hrvaška ne drži dogovorjenega. Zato predlaga, naj se opravijo poizvedbe o izvajanju sporazuma glede vprašanj nasledstva v odnosu z Republiko Hrvaško, zlasti tistega dela, ki se tiče ureditve lastništva premoženja. Republika Hrvaška namreč nasprotnemu udeležencu v zvezi z odvzeto pivovarno v B. ne priznava pravice do premičnega in nepremičnega premoženja ter tudi ne pravice do odškodnine. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo številnih listinskih dokazov, ki jih je ugovoru priložil nasprotni udeleženec.

5. Pritožnik se tudi ne strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, da odločitev o zakonskih zamudnih obrestih v sodbi hrvaškega sodišča ni v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. Dejstvo je, da so zakonske zamudne obresti določene v priznanih sodbah, znatno višje, kot so določene z javnim redom v Republiki Sloveniji.

6. Pritožnik ponavlja tudi očitke, da gre za kršitev načela ne bis in idem. Na Hrvaškem je bil namreč na podlagi priznane sodbe že začeti izvršilni postopek.

7. Izpodbijani sklep po prepričanju pritožnika nima razlogov o ugovoru, da nasprotni udeleženec po enostranskem odvzemu pivovarne v B. predlagatelja v Republiki Hrvaški ne more zaposliti, za zaposlitev tujega državljana v Republiki Sloveniji pa se zahtevajo pogoji, ki jih predlagatelj ne izpolnjuje.

8. Nazadnje pritožnik zatrjuje nasprotje z javnim redom v delu, ki se nanaša na odločitev o denarnem zahtevku v izpodbijani sodbi. V njej je namreč odločeno o bruto znesku, kar pomeni, da bo predlagatelj na svoj račun prejel tudi prispevke in davke, do katerih ni upravičen.

9. Pritožba ni utemeljena.

10. Res je, da odvetnici A. A. in B. B. iz Republike Hrvaške nista vpisani v imenik tujih odvetnikov v Republiki Sloveniji. Položaj tujih odvetnikov urejajo določbe 34.a do 34.f člena ZOdv. Navedene določbe v resnici predvidevajo vpis v imenik tujih odvetnikov in določajo tudi pravne posledice takšnega vpisa. Vendar pa določba 34.d člena ZOdv predvideva tudi položaj, ko odvetnik iz druge države, ki je država članica EU, ni vpisan v imenik tujih odvetnikov. Tedaj sme opravljati posamezne storitve, ki sodijo v okvir opravljanja odvetniškega poklica, vendar v skladu z določbami prvega in drugega odstavka 34.c člena ZOdv. Ta pogoj pa je, da pri opravljanju odvetniških storitev, povezanih z zastopanjem strank pred sodišči v Republiki Sloveniji, tak odvetnik sodeluje z odvetnikom, ki ima v Republiki Sloveniji pravico opravljati odvetniški poklic pod nazivom "odvetnik". Slednji pogoj se je v teku te nepravdne zadeve izpolnil. Po presoji Vrhovnega sodišča spada vložitev predloga za priznanje tuje sodne odločbe med primere "posameznih storitev" iz prvega odstavka 34.d člena ZOdv. Primarni predlog, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni in predlog za priznanje tuje sodne odločbe zavrže, zato ni utemeljen.

11. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pravna podlaga za priznanje tuje sodne odločbe v obravnavani zadevi Uredba Sveta ES, št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba Bruselj I). Razlogi, zaradi katerih tuje sodne odločbe ni mogoče priznati, so zelo omejeni in so določeni v 34. in 35. členu Uredbe Bruselj I. Pritožnik se sklicuje na obstoj razloga iz 1. točke 34. člena, ki določa, da se sodna odločba ne prizna, če bi bilo njeno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se zahteva priznanje.

12. Pojem očitnega nasprotovanja javnemu redu je izrazito ožji kot pojem veljavni pravni red. Nasprotovanje javnemu redu je podano le, če bi bil rezultat priznanja tuje sodne odločbe kratkomalo nevzdržen.(1) To navsezadnje izhaja tudi iz 36. člena Uredbe Bruselj I, ki določa, da pod nobenimi pogoji tuje sodne odločbe ni dovoljeno preverjati glede vsebine. Poleg tega mora dejstva, iz katerih izhaja pravni sklep o očitnem nasprotovanju javnemu redu, kolikor ne izhajajo neposredno iz konkretnega pravnega pravila v tuji sodni odločbi, konkretizirano zatrjevati nasprotni udeleženec.

13. Razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ki ga je (tako izhaja iz izreka sodbe, katere priznanje se zahteva) sprejel nasprotni udeleženec, ni v očitnem nasprotju z javnim redom v Republiki Sloveniji. Tega ne more spremeniti niti zatrjevano dejstvo, da naj bi bilo premoženje nasprotnega udeleženca v Republiki Hrvaški (kasneje) zaplenjeno.

14. Tudi odločitev o tem, da mora nasprotni udeleženec predlagatelja vrniti na delo, ni v očitnem nasprotju z javnim redom. Trditev o tem, da je odločitev neizvršljiva, je pavšalna. Nasprotni udeleženec je obstoječa pravna oseba, predlagatelj pa obstoječa fizična oseba. Obe sta z območja Evropske unije.

15. Tudi dejstvo, da so zakonske zamudne obresti v sodbi priznane po hrvaškem pravu, ni v nasprotju z javnim redom. Kot že rečeno, zahteva, da bi morala biti zakonska pravila v državi izvora enaka ali primerljiva kot v Republiki Sloveniji, nasprotuje ozkemu preizkusu po 34. členu Uredbe Bruselj I. 16. Vrhovno sodišče tudi soglaša s sodiščem prve stopnje, da okoliščina teka izvršilnega postopka v Republiki Hrvaški, v razmerju do tega postopka, v katerem se zahteva priznanje izvršilnega naslova, ne predstavlja kršitve načela ne bis in idem. Z razlogi v 16. točki izpodbijanega sklepa Vrhovno sodišče soglaša. Pritožbene navedbe o tem, da je bila predlagatelju v tuji sodni odločbi priznana denarna terjatev v bruto znesku, ki naj mu ne bi pripadala, zaradi prepovedi iz 36. člena Uredbe Bruselj I presegajo meje preizkusa ob postopku priznavanja tuje sodne odločbe.

17. Vrhovno sodišče je iz navedenih razlogov v skladu s 353. členom Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS Cpg 4/2006 z dne 13. 6. 2006.