Jedro

Slovensko besedilo Uredbe alternativno določa, da mora država bodisi obravnavati prošnjo za azil bodisi sprejeti odločitev ali sklep v zvezi s prošnjo po ZAzil, da bi lahko prosilec za azil v tožbi uveljavljal, da je tožena stranka prevzela odgovornost po 2. odstavku 3. člena Uredbe. Upoštevajoč sodbo v zadevi U 409/2005 niti po praksi Upravnega sodišča RS niti po praksi Vrhovnega sodišča RS zgolj podrobno obravnavanje prošnje za azil ne more pomeniti, da je pristojni organ prevzel odgovornost po 2. odstavku 3. člena Uredbe. Vendar pa je treba glede na besedilo Uredbe po vseh zgoraj obravnavanih jezikovnih različicah šteti, da sklep o ustavitvi postopka, ki ga je tožena stranka izdala zaradi umika prošnje za azil na podlagi nacionalne zakonodaje, pomeni obravnavanje prošnje za azil v smislu 2. odstavka 3. člena Uredbe. Ker je torej tožena stranka z izdajo sklepa o ustavitvi postopka z vidika pravno zavarovanih interesov tožnikov prevzela odgovornost, da izpelje azilni postopek do konca brez predaje tožnikov ZRN, je treba obvestilo z dne 7. 11. 2005 v tem konkretnem primeru interpretirati kot akt, zoper katerega morajo imeti tožniki možnost učinkovitega pravnega sredstva. Poleg specifičnosti narave izpodbijanih aktov v povezavi z Uredbo je bil razlog, da je sodišče v presojo vzelo ne samo prvi, ampak tudi drugi izpodbijani akt, tudi pravni standard učinkovitega pravnega sredstva. Ta pravni standard sodišče črpa iz mednarodno-pravne prakse (13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, MKVČP, Uradni list RS, 7/94, MP - 33/94), prava EU (1. in 2. odstavka 19. člena Uredbe), ustavo-pravne prakse (25. člen Ustave), ZUS (1. odstavek 69. člena ZUS) in nekaterih stališč iz prakse Vrhovnega sodišča RS v zvezi z Uredbo in zahtevo za začasno odredbo po ZUS. Prevod pojma "obvesti" iz 1. odst. 19. člena Uredbe po mnenju sodišča ne gre interpretirati v smislu običajne upravno-sodne prakse v Sloveniji v drugih upravnih zadevah, ki obvestila ne šteje za upravne akte, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu, ampak gre za odločitev v smislu 25. člena Ustave, saj odločitev o predaji prosilca v drugo državo članico pomeni upravno, oblastveno odločitev državnega organa o pravnih interesih prosilca za azil. Uredba v 2. dostavku 19. člena o tem istem aktu govori kot o "odločitvi" oziroma kot o "odločbi". Nacionalno pravo pravno sredstvo zoper odločitev, sprejeto na podlagi Uredbe, to dopušča. To je pravno sredstvo na podlagi 25. člena Ustave, 1. odstavka 157. člena Ustave ter 1. člena ZUS in sicer je to tožba v upravnem sporu. Možnost učinkovitega pravnega sredstva prek zahteve za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. členu ZUS v tovrstnih azilnih zadevah izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 139/2005 z dne 9. 2. 2005, kjer je Vrhovno sodišče dopustilo možnost tega učinkovitega pravnega sredstva, če so izpolnjene vse procesne predpostavke.

Izrek

1. Tožbi zoper sklep tožene stranke št. 2143-745/2005/1 (1352-12) z dne 19. 10. 2005 in zoper obvestilo o predaji pristojni državi št. 2143-745/2005/1 (1352-12) z dne 7. 11. 2005 se ugodi in se izpodbijana akta odpravita. 2. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitvi sklepa tožene stranke št. 2143-745/2005/1 (1352-12) z dne 19. 10. 2005 in odločitve tožene stranke po obvestilu o predaji pristojni državi št. 2143-745/2005/1 (1352-12) z dne 7. 11. 2005 zadržita do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. 3. Tožnike se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom št. 2143-745/2005/1 (1352-12) z dne 19. 10. 2005 (v nadaljevanju: prvi izpodbijani akt) je tožena stranka v prvi točki izreka na podlagi Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) združila upravne stvari v en postopek, v drugi točki izreka pa je na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003 (O J L 050, 25. 2. 2003, v nadaljevanju: Uredba) odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošenj za azil tožnikov, ki so državljani Srbije in Črne Gore, saj bodo tožniki predani v Nemčijo, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj za azil. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na določila 3. člena, 1. odstavka 16(e) člena, 20. člena, 3. in 4. odstavka 19. člena, 1. odstavka 20(e) člena Uredbe. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da bo ponovni sprejem tožnikov potekal dne 28. 10. 2005 z odhodom iz letališča Brnik ob 06.50 uri.

Z izpodbijanim obvestilom o predaji pristojni državi št. 2143-745/2005/1 (1352-12) z dne 7. 11. 2005 (v nadaljevanju: drugi izpodbijani akt) je tožena stranka obvestila tožnike o organizaciji predaje tožnikov ZRN. V drugem in tretjem odstavku tega obvestila je navedeno, da se bo predaja vršila z letalom iz letališča Brnik v München dne 18. 11. 2005 in da naj bodo tožniki ob 05.15 uri na ta dan na recepciji Azilnega doma popolnoma pripravljeni za odhod v pristojno državo.

Tožniki v tožbi pojasnjujejo, da jim je bil sklep vročen dne 25. 10. 2005, v njem pa je bil datum predaje določen na dan 28. 10. 2005 zgodaj zjutraj, zato so lahko preprečili njegovo izvršitev samo z umikom prošnje za azil. Prvi izpodbijani akt zaradi umika prošnje za azil in ustavitve postopka ne bi smel imeti več nobenega učinka. Glede drugega izpodbijanega akta tožniki pravijo, da določa nov datum predaje in ima zato naravo upravnega akta, ki ureja neke pravice tožnikov, in je, četudi nima oblike pravnega akta, po svoji vsebini pravni (upravni) akt, ki je lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu, skupaj s sklepom z dne 19. 10. 2005, s katerim sta vsebinsko tesno povezana. Sklicujejo se tudi na odločbo Ustavnega sodišča (U-I-246/02), ki po njihovem mnenju izrecno prepoveduje odstranitev tujca iz države, dokler se ne odloči o njegovi pravici do povrnitve nezakonito odvzetega bivalnega statusa. To je po mnenju tožnikov pomembno tudi z vidika določila 16(1)e člena Uredbe, ki določa, da se mora odločitev o premestitvi nanašati na prosilca, ki je na ozemlju druge države članice brez dovoljenja. V tožbi so tožniki predlagali tudi izdajo začasne odredbe, s katero bi sodišče preprečilo izvršitev izpodbijanega upravnega akta v postopku, ki je bil že ustavljen. Pravijo, da je vnaprej jasno, da upravni organ ne bo hotel zadržati izvrševanja, saj je bil pisno vnaprej opozorjen in naprošen, naj datum morebitne predaje Nemčiji določi tako, da bo upravno sodišče sploh lahko odločalo o upravičenosti zahteve po 69. členu ZUS, preden bo do izvršitve prišlo. Iz podatkov v spisu izhaja, da so zahtevo po 30. členu ZUS vložili zoper prvi in drugi izpodbijani akt in predlagali zadržanje obeh aktov dokler ne bo Upravno sodišče odločilo o tožbi v upravnem sporu. Za težko popravljivo škodo navajajo dejstvo, da se štirih majhnih otrok (2, 4, 6 in 8 let) ne preklada sem in tja kot vrečo krompirja. Za otroke bi bilo travmatično, da bi se morali iz azilnega doma ponovno seliti v nemški azilni dom, nato pa verjetno še v popolnoma nemogoče razmere na Kosovo. Starejša dva otroka pa bi morala čim prej začeti hoditi v šolo. Njihov oče ima v Sloveniji pravico živeti, tako kot v obdobju med 1985 in 1993. Sklicujejo se tudi na določilo 4. odstavka 30. člena ZUS. Prosijo za oprostitev plačila sodnih taks in drugih stroškov, ker so brez vsakega premoženja, 12 let so živeli v Nemčiji od državne socialne podpore za odklonjene azilante, so brez zaposlitve in brez prebivališča. V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim pravi, da umik prošnje za azil in nato izdan sklep o ustavitvi azilnega postopka ne preprečujeta oziroma izključujeta uporabe Uredbe in s tem izročitve tožnikov v Nemčijo. Formalnopravno so tožniki do pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka prosilci za azil, ki so lahko nastanjeni v Azilnem domu. Ker predaja dne 28. 10. 2005 ni bila mogoča, se je tožena stranka dogovorila za nov rok predaje in o tem obvestila tožnike. Ker izpodbijani sklep še ni pravnomočen, je tožena stranka tožnike o novem roku za predajo zgolj obvestila in ni izdala novega sklepa. Tožbeni ugovor, da je tožena stranka ZRN zamolčala, da so tožniki "izbrisani", pa nima nikakršnega vpliva pri odločanju po Uredbi. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne, glede zahteve za izdajo začasne odredbe pa se ni izjavila.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Sodišče je v presojo zakonitosti sprejelo tako prvi kot tudi drugi izpodbijani akt zaradi specifičnosti narave izpodbijanih aktov glede na vsebino Uredbe. Ta specifičnost je naslednja: Tožena stranka je namreč po izdaji prvega izpodbijanega akta, v katerem je bilo v obrazložitvi navedeno, da bodo tožniki predani organom ZRN dne 28. 10. 2005 z odhodom iz letališča Brnik ob 6.50 uri in prihodom na letališče v Münchnu ob 7.50, azilni postopek ustavila s sklepom z dne 27. 10. 2005. Po presoji sodišča je treba sklep o ustavitvi, ki je bil izdan na podlagi 1. alineje 1. odstavka 42. člena Zakona o azilu, (ZAzil), šteti kot "odstopanje" od določila 1. odstavka 3. člena Uredbe v smislu 2. odstavka istega člena. Po tem določilu lahko vsaka država članica obravnava prošnjo za azil, tudi če to obravnavanje ni njena odgovornost po Uredbi, in v takem primeru država postane odgovorna v smislu uredbe in prevzame obveznosti v zvezi s to odgovornostjo. Kaj pomeni "obravnavanje prošnje za azil" je sodišče interpretiralo že v pravnomočno končani zadevi U 409/2005 z dne 13. 4. 2005. V tej zadevi je sodišče ugotovilo, da obravnavanje prošnje za azil po slovenski različici 2. odstavka 3. člena Uredbe pomeni "kakršno koli obravnavo prošnje za azil ali odločitev ali sklep v zvezi s tako prošnjo s strani pristojnega organa v skladu z nacionalno zakonodajo, razen postopkov za odločanje odgovorne države članice v skladu s to uredbo". To pomeni, da slovensko besedilo Uredbe alternativno določa, da mora država bodisi obravnavati prošnjo za azil bodisi sprejeti odločitev ali sklep v zvezi s prošnjo po ZAzil, da bi lahko prosilec za azil v tožbi uveljavljal, da je tožena stranka prevzela odgovornost po 2. odstavku 3. člena Uredbe. To ne izhaja samo iz slovenske in angleške različice Uredbe, ampak tudi iz italijanske in francoske različice; razlika pa je v tem, da iz slovenske in angleške različice izhaja, da prevzem odgovornosti pomeni "kakršno koli obravnavo prošnje za azil" Š/.../ any examination of /.../], med tem ko italijanska in francoska različica določata, da prevzem odgovornosti pomeni celovitejše obravnavanje prošnje za azil, odločitve ali sodbe /.../" Š/.../ insieme delle misure d'esame, le decisioni o le sentenze pronunciatte /.../; l'ensamble des mesures d'examen, des decisions ou des jugements rendues /.../]. Upoštevajoč sodbo v zadevi U 409/2005 niti po praksi Upravnega sodišča RS niti po praksi Vrhovnega sodišča RS zgolj podrobno obravnavanje prošnje za azil ne more pomeniti, da je pristojni organ prevzel odgovornost po 2. odstavku 3. člena Uredbe. Vendar pa je treba glede na besedilo Uredbe po vseh zgoraj obravnavanih jezikovnih različicah šteti, da sklep o ustavitvi postopka, ki ga je tožena stranka izdala zaradi umika prošnje za azil na podlagi nacionalne zakonodaje, pomeni obravnavanje prošnje za azil v smislu 2. odstavka 3. člena Uredbe. Ker je torej tožena stranka z izdajo sklepa o ustavitvi postopka z vidika pravno zavarovanih interesov tožnikov prevzela odgovornost, da izpelje azilni postopek do konca brez predaje tožnikov ZRN, je treba obvestilo z dne 7. 11. 2005 v tem konkretnem primeru interpretirati kot akt, zoper katerega morajo imeti tožniki možnost učinkovitega pravnega sredstva. Ravnanja tožene stranke namreč nedvoumno kažejo na to, da tožena stranka hoče predati tožnike ZRN kljub sklepu o ustavitvi postopka, ki ga je treba šteti za obravnavanje prošnje za azil v smislu 2. odstavka 3. člena Uredbe. Ker torej okoliščine primera kažejo, da bi tožena stranka lahko za pravno podlago za predajo tožnikov štela bodisi prvi izpodbijani akt, bodisi drugi izpodbijani akt ali pa oba v kombinaciji, glede na to, da ima tudi drugi izpodbijani akt v drugem in tretjem odstavku prisilno vsebino, je sodišče v presojo zakonitosti sprejelo prvi in drugi izpodbijani akt. Poleg specifičnosti narave izpodbijanih aktov v povezavi z Uredbo je bil razlog, da je sodišče v presojo vzelo ne samo prvi, ampak tudi drugi izpodbijani akt, tudi pravni standard učinkovitega pravnega sredstva. Ta pravni standard sodišče črpa iz mednarodno-pravne prakse (13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, MKVČP, Uradni list RS, 7/94, MP - 33/94), prava EU (1. in 2. odstavka 19. člena Uredbe), ustavo-pravne prakse (25. člen Ustave), ZUS (1. odstavek 69. člena ZUS) in nekaterih stališč iz prakse Vrhovnega sodišča RS v zvezi z Uredbo in zahtevo za začasno odredbo po ZUS. Opredelitev tega pravnega standarda sodišče utemeljuje v naslednjem odstavku obrazložitve. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) je v odločitvi z dne 7. 3. 2000 v zadevi T. I. proti Združenemu kraljestvu (App. No. 43844/98) presojalo odločitev pristojnih organov Združenega kraljestva, da na podlagi Dublinske konvencije, ki je kot predhodnica Uredbe urejala isto pravno problematiko, predajo državljana Šri Lanke ZR Nemčiji, kot odgovorni državi članici, da ta izpelje azilni postopek. Za obravnavani upravni spor je bistveno to, da je ESČP v tej zadevi postavilo, da predaja prosilca za azil s strani organov Združenega kraljestva drugi državi članici EU ne pomeni, da Združeno kraljestvo nima več odgovornosti, da preveri, ali ne bi bil prosilec za azil zaradi predaje drugi državi članici podvržen kršitvi pravice iz 3. člena MKVČP, glede na to, da je takrat ZRN imela drugačno interpretacijo pojma preganjanja po Ženevski konvenciji kot Združeno kraljestvo. ESČP je tudi postavilo, da se Združeno kraljestvo ne more avtomatično sklicevati na ureditev v Dublinski konvenciji, kajti če države sklenejo nek sporazum, da bi sodelovale na določenem področju, to še vedno pomeni, da imajo odločitve v tem okviru lahko implikacije, ki zadevajo varstvo človekovih pravic po MKVČP (Waite in Kennedy proti Nemčiji, sodba ESČP z dne 18. 2. 1999). V predmetnem upravnem sporu to stališče ESČP ni važno zaradi varstva pravice iz 3. člena MKVČP, ker Upravno sodišče nima nobene dejanske ali pravne podlage za dvom, da organi in sodišča ZRN v postopku ne bi spoštovali absolutnih pravic tožnikov po MKVČP, poleg tega pa na podlagi sodbe in sklepa v tej zadevi tožena stranka sploh ne sme predati tožnikov ZRN. Za konkretni upravni spor je odločitev ESČP v zadevi T. I. proti Združenemu kraljestvu bistvena samo v pogledu, da morajo tožniki zoper odločitev na podlagi Uredbe imeti učinkovito pravno sredstvo po standardih iz 13. člena MKVČP. Pojem učinkovitosti v raznovrstnih zadevah v zvezi z izročitvijo tujcev (Soering proti Združenemu kraljestvu, sodba ESČP z dne 7. 7. 1989; Vilvarajah in drugi proti Združenemu kraljestvu, sodba z dne 30. 10. 1991) pa po stališču ESČP zajema pogoj, da tožnik s pravnim sredstvom - v tem primeru s tožbo v upravnem sporu - zahteva presojo zakonitosti izpodbijanega akta tako po vsebini kot v procesnem smislu ter pogoj, da sodišče lahko izpodbijani akt odpravi in s tem zagotovi primerno zaščito. Z vidika standarda učinkovitega pravnega sredstva po pravu EU je za obravnavano zadevo pomembno, da ima Uredba glede učinkovitosti pravnega sredstva posebno določbo, ki v 1. odstavku 19. člena v slovenski različici pravi, da če država članica, na katero je zahteva naslovljena, privoli v sprejem prosilca, država članica, v kateri je bil prošnja za azil vložena, "obvesti" prosilca o svoji odločitvi, da ne bo obravnavala prošnje, in o obveznosti, da preda prosilca v odgovorno državo. Prevod pojma "obvesti" po mnenju sodišča ne gre interpretirati v smislu običajne upravno-sodne prakse v Sloveniji v drugih upravnih zadevah, ki obvestila ne šteje za upravne akte, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu, ampak gre za odločitev v smislu 25. člena Ustave, saj odločitev o predaji prosilca v drugo državo članico pomeni upravno, oblastveno odločitev državnega organa o pravnih interesih prosilca za azil. Uredba v 2. dostavku 19. člena o tem istem aktu govori kot o "odločitvi" oziroma kot o "odločbi". V angleški različici Uredbe je v 1. odstavku 19. člena Uredbe uporabljen pojem "notification", v 2. odstavku 19. člena pa "decision". Za to, da gre za upravno odločbo, govori tudi pravno dejstvo, po katerem mora ta odločitev imeti tudi obrazložitev (2. odstavek 19. člena Uredbe). Tovrstna jezikovna in sistematična razlaga navedenih pojmov je potrebna, ker je Vrhovno sodišče v sodbah v zadevah I Up 1031/2004 z dne 8. 10. 2004, I Up 140/2005 z dne 9. 2. 2005, I Up 466/2005 z dne 11. 5. 2005, postavilo, da tožnik sploh ne more z uspehom zahtevati, v kateri državi članici naj se obravnava njegova prošnja za azil, ampak da je z vidika Uredbe pomembno le to, da je prosilec za azil obveščen o tem, da bo njegovo prošnjo obravnavala druga država in o njegovi predaji tej državi, ki bo obravnavala prošnjo za azil. Takšno stališče po mnenju Upravnega sodišča ne ustreza standardom 13. člena MKVČP ali po Uredbi. Uredba namreč tudi pravi, da je odločitev lahko predmet pritožbe ali ("pregleda"/ review) kontrole in da pritožba na odločbo ne zadrži izvedbe premestitve, razen če se sodišča ali pristojni organi odločijo tako za vsak primer posebej, če nacionalno pravo to dopušča. Nacionalno pravo pravno sredstvo zoper odločitev, sprejeto na podlagi Uredbe, to dopušča. To je pravno sredstvo na podlagi 25. člena Ustave, 1. odstavka 157. člena Ustave ter 1. člena ZUS in sicer je to tožba v upravnem sporu. Vrhovno sodišče je to v navedenih primerih sámo potrdilo, saj je pritožbe zoper sodbe Upravnega sodišča sprejelo v obravnavo in ni odločilo, da stranke sploh nimajo pravnega sredstva, čeprav to izhaja iz citirane razlage Vrhovnega sodišča o tem, kakšne možnosti pravnega sredstva imajo stranke na podlagi odločitve po Uredbi. Poleg tega možnost učinkovitega pravnega sredstva prek zahteve za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. členu ZUS v tovrstnih azilnih zadevah izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 139/2005 z dne 9. 2. 2005, kjer je Vrhovno sodišče dopustilo možnost tega učinkovitega pravnega sredstva, če so izpolnjene vse procesne predpostavke. Stranka torej lahko, če sodišče ugotovi, da je tožena stranka obravnavala prošnjo za azil v smislu 2. (e) člena Uredbe, doseže odpravo izpodbijanega akta in s tem doseže, da o njegovi prošnji za azil odloči Slovenija.

Ker je sodišče na tej podlagi ugotovilo, da mora presoditi zakonitost obeh izpodbijanih aktov in ker iz zgornje obrazložitve izhaja, da je tožena stranka z izdajo sklepa o ustavitvi postopka obravnavala prošnjo za azil in s tem prevzela odgovornost po 2. odstavku 3. člena Uredbe, tožena stranka ni imela zakonite podlage za izdajo drugega izpodbijanega akta. Sodišče namreč nima nobene podlage, da v zvezi s prvim izpodbijanim aktom zavzame interpretacijo pojmovne zveze "/.../ tudi, če to obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe /.../" v tem smislu, da obravnavanje prošnje za azil, ki pomeni prevzem odgovornosti po 2. odstavku 3. člena Uredbe zajema samo tiste odločitve, ki jih država sprejme pred izdajo sklepa, da ne bo obravnavala prošnje za azil in da bo prosilec premeščen v drugo državo članico. Argument tožene stranke v odgovoru na tožbo, da so tožniki (še vedno) prosilci za azil do pravnomočnosti odločitve o ustavitvi postopka, na vprašanje o tem, ali je tožena stranka prevzela odgovornost ali ne, ne vpliva, ker je za presojo tega vprašanja relevantna samo interpretacija Uredbe v povezavi s tem, da mora biti odločitev, ki pomeni prevzem odgovornosti, sprejeta na podlagi nacionalne zakonodaje (2(e) člen Uredbe) in tožena stranka je sklep o ustavitvi postopka sprejela na podlagi ZAzil. Tožena stranka je v zvezi z drugim izpodbijanim aktom kršila določilo 2. odstavka 3. člena v zvezi s točko (e) 2. člena Uredbe. Zato je sodišče v prvi točki izreka s sodbo tožbi ugodilo in drugi izpodbijani akt odpravilo (3. točka 1. odstavka 60. člena ZUS). Iz istih razlogov, kot je sodišče ugotovilo, da je drugi izpodbijani akt nezakonit, sodišče ugotavlja, da je z izdajo sklepa o ustavitvi postopka postal nezakonit tudi prvi izpodbijani akt. Sodišče je na tej podlagi v prvi točki izreka s sodbo tožbi ugodilo (3. točka 1. odstavka 60. člena ZUS) in prvi izpodbijani akt odpravilo. V tožbi so tožniki sicer ugovarjali tudi, da je drugi izpodbijani akt v nasprotju z določilom člena 16(e) Uredbe, ker imajo tožniki pravno podlago za to, da niso odstranjeni iz države v 4. točki odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999. Uredba v določilu 16(e) člena pravi, da je država članica, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil po tej uredbi, obvezana pod pogoji iz člena 20 ponovno sprejeti državljana tretje države, katerega prošnjo je zavrnila, in ki je na ozemlju druge države članice brez dovoljenja. Dokument za prebivanje pa po določilu 2. člena (j) med drugim pomeni kakršno koli dovoljenje, ki ga izdajo organi države članice, ki državljanu tretje države dovoljuje bivanje na njenem ozemlju, vključno s tistimi, ki utemeljujejo dovoljenje, da ostanejo na ozemlju v okviru ukrepov začasne zaščite ali dokler ne prenehajo okoliščine, ki preprečujejo izvedbo odstranitvenega naloga /.../". Ker je sodišče v tej sodbi že na podlagi določila 2. odstavka 3. člena Uredbe ugotovilo, da ZRN v konkretnem primeru ni odgovorna država članica za prevzem tožnikov v smislu Uredbe, sodišče v tem upravnem sporu nima obveznosti presoditi, ali je mogoče 4. točko izreka citirane odločbe Ustavnega sodišča šteti za dovoljenje za prebivanje v Sloveniji v smislu Uredbe. Vendar pa v zvezi s tem sodišče pripominja, da je tožnik AA že ob podaji prošnje za azil v pisni izjavi povedal, da je v mesecu juliju sprožil postopek za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ker je v Sloveniji živel od leta 1985 do 1993 in da je imel dovoljenje za stalno prebivanje, a da mu je bilo to dovoljenje odvzeto dne 26. 2. 1992 z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Pri tem se je skliceval tudi na odločbo Ustavnega sodišča, ki je v tem ugotovila nezakonitosti. Z vidika Uredbe je bil to relevanten ugovor tožnika v upravnem postopku, v zvezi s katerim bi se tožena stranka morala izreči v izpodbijanih aktih, pa se ni. Kajti po določilu 5. in 6. točke 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000) mora obrazložitev odločbe obsegati tudi razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo oziroma razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je štelo, da gre v predmetni zadevi za zahtevo za izdajo začasne odredbe po določilu 1. odstavka 69. člena ZUS, ker iz sklepa Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 139/2005 z dne 9. 2. 2005 izhaja, da v tovrstnih zadevah ni dopustna zahteva za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS, ampak je dopustna zgolj zahteva za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS, če so za to izpolnjene procesne predpostavke. Prva predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS je izpolnjena, ker je začasna odredba vložena v zvezi s tožbo zoper prvi izpodbijani akt in zoper drugi izpodbijani akt, v zvezi s katerima teče upravni spor. Mednarodno-pravna, ustavno-pravna in upravno-sodna podlaga in vsebinska opredelitev standarda učinkovitega pravnega sredstva zoper odločitvi tožene stranke, ki jo je sodišče opredelilo že v obrazložitvi sodbe, je pravno relevantna tudi za presojo o obstoju druge procesne predpostavke iz določila 1. odstavka 69. člena ZUS. Sodišče se na tem mestu sklicuje na podano obrazložitev v sodbi in v zvezi s tem ne bo ponovilo izpeljave tega standarda. Standard učinkovitega pravnega sredstva je relevanten z vidika obstoja procesne predpostavke za odločanje o zahtevi za začasno odredbo iz naslednjega razloga: Po določilu 1. odstavka 69. člena ZUS velja, če pristojni organ v primerih in pod pogoji iz 2. odstavka 30. člena ZUS ne odloži izvršitve upravnega akta do izdaje sodne odločbe, da lahko tožnik zahteva odložitev iz enakih razlogov od sodišča. Tožniki so v tožbi navedli, da bo postopek po 30. členu ZUS "seveda še isti dan", kot je bila vložena tožba, sprožen, vendar tožniki pravijo, da je vnaprej jasno, da tožena stranka ne bo hotela zadržati izvrševanja, saj je bila vnaprej pisno opozorjena in naprošena (kot izhaja iz prilog), naj datum morebitne predaje Nemčiji določi tako, da bo Upravno sodišče (glede na obvezni predhodni postopek) sploh lahko odločalo o upravičenosti zahteve za začasno zadržanje po 69. členu ZUS, preden bo do izvršitve prišlo. Tožena stranka v odgovoru na tožbo glede zahteve za zadržanje izvršitve upravnih aktov ni nič rekla, niti ne o tem, ali bo o zadržanju izvršitve odločala in kdaj. Po ZUS mora tožena stranka najpozneje v 7 dneh, odločiti o zahtevi po 30. členu ZUS. Sodišče je naknadno, po prejemu upravnih spisov in na podlagi posebnih vprašanj sodišča (Uradni zaznamek z dne 15. 11. 2005), ali je upravni spis celovit, od tožene stranke dne 14. 11. 2005 po faksu prejela kopijo zahteve, vložene po 30. členu ZUS, in dopolnitev obrazložitve te zahteve z dne 10. 11. 2005. V spremnem dopisu ob naknadni predložitvi manjkajočega dokumenta tožena stranka tudi ni nič rekla o morebitnem odločanju o zahtevi po 30. členu ZUS. Predmetna zadeva je specifična zato, ker je zahteva za odložitev izvršbe lahko učinkovito pravno sredstvo v smislu že opredeljenih mednarodno-pravnih, ustavnih ter upravno-sodnih standardov samo, če sodišče o tožbi oziroma o zahtevi za začasno odredbo odloči pred 18. 11. 2005, to je najkasneje dne 17. 11. 2005, ker je določena izvedba premestitve tožnikov na dan 18. 11. 2005 ob zgodnjih jutranjih urah (05.15). Ker tožena stranka v postopku ni dala nikakršnega zagotovila, da bo odločala dovolj hitro, da bo lahko sodišče presodilo zakonitost sporne odločitve, je sodišče zaradi varstva standarda učinkovitega pravnega sredstva moralo šteti, kot da tožena stranka ni odložila izvršitve izpodbijanih aktov v pravno relevantnem roku. To pomeni, da je izpolnjena tudi druga procesna predpostavka iz določila 1. odstavka 69. člena ZUS. Ker sta procesni predpostavki za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe v predmetni zadevi izpolnjeni, sodišče v nadaljevanju podaja obrazložitev, zakaj je zahteva za izdajo začasne odredbe utemeljena. Vsebinski kriteriji za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS so trije: izvršba bi za tožnike pomenila težko popravljivo škodo; odložitev ne nasprotuje javni koristi; ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala nepopravljiva škoda. Ker sodišče v tovrstnih zadevah odloča še prej kot v 7 dneh, kot to določa 3. odstavek 30. člena ZUS, sodišče ne vidi razloga, da bi z izdajo začasne odredbe toženi stranki kot nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda; tožena stranka je v odgovoru na tožbo in v spremnem dopisu od naknadni predložitvi relevantnih listin niti ne omenja. Druga javna korist, ki se ne pokriva z morebitno škodo za toženo stranko, pa zaradi pomena zadeve za javnost in za zagotavljanje pravne države - 2. člen Ustave RS, prej govori za to, da se z izvršitvijo izpodbijanih aktov počaka do vsebinske presoje izpodbijanih aktov s strani sodišča, kot glavnega garanta načela pravne države v Sloveniji, kot pa da se tožnike pošlje iz Slovenije, preden zakonitost takšne odločitve presodi sodišče v upravnem sporu. Zadnji pogoj, ki je v konkretnem primeru tudi izpolnjen, pa je, da bi izvršitev izpodbijanih aktov tožnikom povzročila težko popravljivo škodo. Tožniki so to škodo opisali v obrazložitvi zahteve za odložitev izvršitve izpodbijanih aktov in sodišče to sprejema, ob tem da tožena stranka navedbam tožnikov ne oporeka. Ker so izpolnjeni tudi materialni pogoji za izdajo začasne odredbe, je sodišče v drugi točki izreka s sklepom zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo, tako kot to izhaja iz izreka sklepa, pri čemer zadržanje ne velja samo do prejema sodbe v zvezi s tožbo v upravnem sporu s strani strank postopka, ampak do pravnomočne odločitve v upravnem sporu (1. odstavek 69. člena v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS).

Obrazložitev k tretji točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da tožniku plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.