Jedro

Upravni organ ugotavlja izpolnjevanje pogojev za izdajo odločbe (gradbenega dovoljenja) v času izdaje odločbe in takrat investitor ni razpolagal s soglasji vseh solastnikov, torej ni izkazal pravice graditi (v smislu 36. člena ZGO). Odločitev se ne more opirati na pogoje, ki so bili izpolnjeni, ob izdaji odločbe pa niso (več).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, št... z dne 5. 3. 2002, s katero je bila zavrnjena vloga tožeče stranke za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo zimsko - letnega vrta za potrebe okrepčevalnice na zemljišču parc. št. 535/4 in 535/11 k.o. T. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da mora po določbi 36. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO) investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja predložiti dokaz, da ima pravico graditi na določenem zemljišču oziroma pravico rekonstruirati objekt. V sporni zadevi je investitor zahteval izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo zimskega vrta kot prizidka (k poslovno stanovanjskemu objektu na zemljišču parc. št. 535/4, v katerem je investitor etažni lastnik) na zemljišču parc. št. 535/11 k.o. T. Ker gre v zadevi za prizidek k objektu, stoječem na zemljišču parc. št. 535/4, investitor pa je le etažni lastnik v tem objektu torej solastnik objekta, bi moral predložiti soglasja tudi ostalih solastnikov tega objekta, kot to določba 3. odstavek 31. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), ki je še veljal v času izdaje izpodbijane odločbe. Z izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo bi bilo namreč poseženo v fasado poslovno stanovanjskega objekta, ki je v skladu z 2. odstavkom 8. člena skupni del objekta, za kar bi torej bilo potrebno soglasje vseh solastnikov. Ker investitor tega ni predložil, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je zahtevo za izdajo dovoljenja zavrnil. Poleg tega pa je prvostopni organ zahtevo zavrnil tudi iz razloga, ker investitor po mnenju prvostopnega organa ni izkazal dostopa do objekta ter ureditve parkirišč. Tožena stranka meni, da bi bilo možno izdati dovoljenje tudi le ob ugotovitvi, da je za zimski vrt na razpolago dovolj parkirišč ali obstoječih ali na novo predvidenih, vendar pa to vprašanje na izrecno zahtevo investitorja sploh ni bilo predmet postopka. Glede dostopa do zimskega vrta pa tožena stranka ugotavlja, da kolikor je dostop do gostinskega objekta legalen in če bi bilo možno izdati dovoljenje (glede pravice graditi) za zimski vrt, zagotovljena pa bi bila tudi parkirišča, potem upravni organ prve stopnje ni posebej obrazložil, zakaj dostop oziroma prehod ne bi mogel biti iz gostinskega lokala v zimski vrt. Sicer pa je po mnenju tožene stranke prvostopni organ ravnal pravilno, ko je zavrnil zahtevo za izdajo dovoljenja. Kot neutemeljene je tožena stranka zavrnila pritožbene ugovore, saj kot izhaja iz listin v spisih solastnika AA in BB k spornemu posegu nista dala soglasja iz 31. člena SZ. Po mnenju tožene stranke pa je preklic soglasja možno dati vse do izdaje odločbe, kar sta imenovana tudi storila. Dejansko stanje je bilo tako v zadevi dovolj ugotovljeno in odločba dovolj obrazložena, da jo je bilo mogoče potrditi, čeprav je v pritožbi navedeno drugače. Tožeča stranka se v tožbi sklicuje na pritožbene navedbe, ki so po njenem mnenju zadostna podlaga za ugotovitev, da so podani pogoji za izdajo dovoljenja in da je mogoče s sodbo nadomestiti odločitev organa prve stopnje. Tožbi prilaga sklep zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da je lastnica nepremičnine 535/11 k.o. T, kar je zadostna podlaga za dokaz o razpolaganju. Prilaga tudi kopijo dokumenta, iz katerega izhaja, da so vsi solastniki parc. št. 535/4 podali soglasje k gradnji prizidka. Po mnenju tožeče stranke je stališče tožene stranke o dopustnosti preklicev brez pravne podlage in dano le glede na občutek ali mnenje drugostopenjskega organa. Vprašanje podajanja izjav, ki so akcept ponudbe investitorja, da bi izvajal gradnjo, rešuje 28. člen Obligacijskega zakonika oziroma prej 39. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. Ko stranka z interesom odgovori na vlogo investitorja z akceptom ponudbe (poda soglasje o dovolitvi posega), lahko to soglasje prekliče samo dokler ponudnik ne prejme izjave o sprejemu ponudbe (prejemna teorija) ali najkasneje sočasno z njo. Po mnenju tožeče stranke je tako mnenje tožene stranke o dopustnosti preklica soglasja napačno. Nameravana gradnja pa ima rešen tudi dostop in zagotovljena parkirišča na funkcionalnem zemljišču. Glede na navedeno je po mnenju tožeče stranke tožba utemeljena, zato sodišču predlaga, da ji ugodi in izda odločbo o enotnem gradbenem dovoljenju za gradnjo prizidka.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu gre za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo, ki se na podlagi 33 a. člena ZGO (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 59/96, 45/99 in 52/00) lahko izda investitorju na njegovo zahtevo, če zahtevi za izdajo tega dovoljenja poleg dokazil iz 36. člena ZGO razen pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, predloži tudi dokazila, ki so po predpisih o urejanju prostora potrebna za izdajo lokacijskega dovoljenja. Zahtevi za izdajo mora tako investitor na podlagi 36. člena ZGO med drugim predložiti tudi dokaz, da ima pravico graditi na določenem zemljišču oziroma pravico rekonstruirati objekt (1. alinea 36. člena ZGO). Prav pravica graditi oziroma posegati v objekt pa je v tem upravnem sporu sporna. Gre za gradnjo zimskega vrta, ki bi bil izveden kot prizidek k obstoječem objektu, torej bi se ob izvedbi tega zimskega vrta posegalo v fasado obstoječega objekta. V 2. odstavku 8. člena SZ (Uradni list RS, št. 18/91, 21/94, 23/96, 1-2/00) je določeno med drugim, da med skupne dele in naprave večstanovanjske hiše spada tudi fasada. Za posege, ki presegajo upravljanje skupnih prostorov, delov objektov in naprav pa je na podlagi 31. člena SZ potrebno soglasje vseh solastnikov.

V zadevi ni sporno, da investitor v času ob izdaji izpodbijane odločbe ni razpolagal s soglasjem vseh solastnikov. Investitor je predhodno sicer pridobil soglasje solastnikov, vendar sta naknadno dva solastnika soglasje umaknila. Ob izdaji odločbe investitor torej ni razpolagal s soglasji vseh solastnikov, s tem pa ni bil izpolnjen po 36. členu ZGO. Upravni organ namreč ugotavlja izpolnjevanje pogojev, določenih z zakonom za izdajo odločbe, v času ob izdaji odločbe in se ne more opreti na pogoje, ki so bili izpolnjeni, ob izdaji odločbe pa niso (več). Solastnika kot "soglasodajalca" tudi nič ne zavezuje, da bi ne smel umakniti soglasja, ki ga je dal k predvidenemu posegu. Tožeča stranka se pri tem sklicuje na določila Obligacijskega zakonika in Zakona o obligacijskih razmerjih, vendar po presoji sodišča soglasje solastnika kot oblika strinjanja s predvidenim posegom na skupnih delih hiše, ki je v solasti več lastnikov, ne predstavlja sprejema ponudbe v smislu cit. zakonov (ob sklepanju pogodbe) in ni zavezujoče ter se ga lahko umakne. Seveda se pri tem lahko postavlja tudi vprašanje posledic (tudi finančnih), vendar pa to že ni več stvar tega postopka, ki se nanaša na izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo oziroma izpolnjevanje pogojev za njegovo izdajo.

Po presoji sodišča je tako tožena stranka pravilno ugotovila, da investitor s tem, ko ni razpolagal s soglasji vseh solastnikov, ni izkazal pravice posegati v objekt oziroma ni razpolagal z dokazom, da ima pravico graditi v smislu 36. člena ZGO, zato je upravni organ prve stopnje pravilno zavrnil njegovo zahtevo za izdajo dovoljenja, pravilno pa je storila tudi tožena stranka, ko je z zavrnitvijo pritožbe tako odločitev potrdila. Ker torej ni izkazana pravica graditi v smislu 36. člena ZGO, na samo odločitev ne vpliva mnenje tožene stranke, s katerim se sodišče strinja, da ni obrazloženo, zakaj ne bi (ob izpolnjenih ostalih pogojih) bil možen dostop do zimskega vrta skozi lokal. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka je v tožbi specificirala tudi stroške, čeprav ni izrecno postavila zahtevka za povrnitev stroškov. V zvezi s povrnitvijo stroškov v upravnem sporu sodišče pojasnjuje, da 3. odstavek 23. člena ZUS med drugim določa, da kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.