Jedro

Tako iz določb Direktive o vračanju kot iz nacionalne zakonske ureditve torej sledi, da mora biti že pisna odločba, s katero se izreče ukrep omejitve gibanja tujca in njegove nastanitve v center, torej ukrep, ki pomeni pridržanje tujca v smislu določb omenjene Direktive, obrazložena tako, da so iz nje razvidni tako dejanski kot pravni razlogi za sprejeto odločitev. Glede na povedano ne zadošča, da se v takšni odločbi navajajo le dejanske okoliščine primera, brez navedbe vsebine tistih določb, ki so pravna podlaga za odločitev, in brez obrazložene presoje vseh ugotovljenih dejstev v luči teh pravnih določb.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Policijske uprave Novo mesto, Policijske postaje Brežice, št. 225-6/2025/1 z dne 22. 8. 2025, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo, št. 225-6/2025/1 z dne 22. 8. 2025, je policija (v nadaljevanju tudi: toženka) tožniku odredila omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce (v nadaljevanju: center) na naslovu ..., ker ga je treba odstraniti v skladu z določbami Zakona o tujcih, pri čemer se omejitev gibanja in nastanitve v centru tožniku odreja od dne 22. 8. 2025 od 15:20 ure do njegove odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev. Iz izreka odločbe izhaja še, da tožba ne zadrži izvršitve odločbe in da posebni stroški v postopku niso nastali, nato pa je v izreku navedeno, da je bil tujec v postopku poučen, do kakšne pomoči ima pravico v zvezi s tem postopkom, pri čemer so povzete določbe o tem iz prvega odstavka 78. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2).

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da se v skladu s 76. členom ZTuj-2 tujcu omeji gibanje in se ga nastani v center, saj ga je potrebno odstraniti v skladu z določbami tega zakona. Tujec, ki trdi, da je A. A., je po ilegalnem vstopu v Republiko Slovenijo (v nadaljevanju: RS) 4. 12. 2023 v prostorih Policijske postaje (v nadaljevanju: PP) Brežice podal namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito in nato 15. 12. 2023 v Azilnem domu Vič Ljubljana (v nadaljevanju: azilni dom) vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ker je 19. 12. 2023 ta dom samovoljno zapustil in se v roku treh dni ni vrnil oziroma česarkoli sporočil, je bil postopek glede mednarodne zaščite na podlagi določb Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) ustavljen s sklepom, št. 2142-7616/2023/3 z dne 28. 12. 2023 (v nadaljevanju: sklep z dne 28. 12. 2023), ki je postal pravnomočen 22. 1. 2024. Dalje toženka navaja, da je bil tujec obravnavan skladno s tretjim odstavkom 34. člena ZMZ-1 in da je bil 18. 10. 2024 v skladu z Dublinsko uredbo vrnjen iz Zvezne republike Nemčije. Njegovo ponovno prošnjo za mednarodno zaščito je pristojni organ zavrnil z odločbo, št. 2142-7616/2024/21 z dne 4. 12. 2024 (v nadaljevanju: odločba z dne 4. 12. 2024), ki je v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS I U 2/2025-14 postala pravnomočna 3. 4. 2025. Tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite je Direktorat za migracije Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ) zavrgel s sklepom, št. 2142-7616/2023/37 (1222-20) z 16. 5. 2025 (v nadaljevanju: sklep z dne 16. 5. 2025), ki je postal pravnomočen 27. 6. 2025. Omenjeni direktorat je PP Brežice 21. 8. 2025 obvestil, naj na podlagi pravnomočnega sklepa z dne 16. 5. 2025 izvede nadaljnji postopek, v katerem je bilo ugotovljeno, da tujec še vedno biva v RS in da se iz več razlogov ne želi vrniti v Maroko (slabo ekonomsko stanje v matični državi ter nevšečnosti, ki jih je doživel kot pripadnik Amazigh). V času bivanja v RS ni poskušal oziroma s svojimi dejanji ni nakazal, da si želi urediti dokumente za zakonito bivanje v RS, tu nima možnosti bivanja ali možnosti takojšnje pridobitve dokumentov za vrnitev v matično državo. V postopku je povedal, da želi ostati v RS in si ne želi oditi v Maroko, prav tako nima denarnih sredstev ne dokumentov za vrnitev. Iz nadaljevanja je razbrati, da je bil tujec obravnavan zaradi kršitve prvega odstavka 145. člena ZTuj-2 ter da pri sebi ni imel sredstev za plačilo globe, zaradi česar mu je bil izdan ničnostni sklep. Z navedenimi dejanji kaže nespoštovanje zakonodaje EU, hkrati pa prebiva na območju RS brez ustreznih listin in dovoljenj.

3.Nato toženka pojasni, da je tujec med bivanjem v centru dolžan spoštovati pravila bivanja in navodila pristojnih delavcev centra, ter povzema določbe ZTuj-2, in sicer prvega ter drugega odstavka 84. člena (ki urejajo postopanje v zvezi s finančnimi sredstvi, ki jih ima tujec, in njegovo obveznost, da z njimi krije stroške nastanitve in odstranitve), šestega odstavka 76. člena (da lahko omejitev gibanja traja le toliko časa, kolikor je potrebno, da se doseže namen, zaradi katerega je bila odrejena, vendar ne dlje kot za šest mesecev), prvega odstavka 81. člena (da policija po uradni dolžnosti v najkrajšem možnem času po izreku ukrepa omejitve gibanja in nastanitve tujca v centru, ali pa na prošnjo tujca, ki mu je bil izrečen ukrep omejitve gibanja in nastanitve v centru, izreče milejši ukrep, če se lahko tudi tako zagotovi namen iz prvega odstavka 76. člena zakona), desetega odstavka 76. člena (da se čas bivanja tujca izven centra brez dovoljenja za izhod, čas bivanja tujca, ki je v postopku mednarodne zaščite nastanjen v centru, in čas bivanja tujca, ki je bil nastanjen v centru in je v priporu ali zaporu, ne šteje v čas nastanitve v centru), enajstega odstavka 76. člena (da je tujcu med bivanjem v centru gibanje omejeno na območje centra, kjer mora upoštevati pravila bivanja, in da se tujcu izjemoma lahko dovoli gibanje zunaj območja centra, pri čemer pogoje in način dovolitve gibanja zunaj območja centra določajo pravila bivanja) ter prvega odstavka 83. člena (da nastanitev tujca v centru preneha, ko prenehajo razlogi zanjo oziroma, ko je dosežen njen namen). Pojasni še, da se skladno z zakonskimi pogoji bivanje v centru lahko iz objektivnih razlogov z odločbo podaljša za nadaljnjih šest mesecev, če je utemeljeno pričakovati, da bo mogoče tujca v tem času odstraniti.

Tožba

4.Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

5.V tožbi pojasnjuje, da se z odločbo ne strinja. Že več mesecev hodi v službo in ima stanovanje, kjer lahko živi. Prilaga pogodbo o zaposlitvi za delo za nedoločen čas, sklenjeno z A., d.d., kar dokazuje, da ima sredstva, s katerimi se lahko preživlja, in da je nastanitev v centru zanj nepotrebna in nesmiselna. Prilaga tudi izjavo lastnice stanovanje (to je B. B.), kjer lahko živi. Njegova prošnja za azil v RS in tudi zahtevek za ponovno uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite sta bila zavrnjena, vendar je v tem času sodeloval v postopkih in ni storil nobenega kaznivega dejanja. Uredil si je zaposlitev in bil prisoten v azilnem domu. Meni, da ni begosumen, saj ni zbežal iz države niti po tem, ko mu je odvetnica sporočila, da je prejel negativno sodbo glede zahtevka za ponovno uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite. Vsak dan je bil v azilnem domu, dokler mu niso na recepciji povedali, da mora oditi na policijsko postajo, da uredijo njegovo situacijo. Tja je brez oklevanja odšel, vendar so ga poslali v center, nad čemer je presenečen, saj ima službo, stanovanje in je bil tik pred tem, da poda vlogo za dovoljenje za bivanje in delo na podlagi svoje zaposlitve za nedoločen čas. Ponavlja, da ni begosumen (na policijo je odšel sam, da si uredi situacijo), da ima sredstva, prebivališče in socialno mrežo.

Odgovor toženke na tožbo

6.Toženka je podala odgovor na tožbo, v katerem predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Glede dejanskega stanja pojasnjuje, da je bil tožnik na PP Brežice prvič obravnavan 4. 12. 2023, ko so ga policisti prijeli ob prestopu meje z Republiko Hrvaško. V policijskem postopku se je predstavil kot A. A., roj. ..., državljan Kraljevine Maroko, osebnih dokumentov ni imel. Zaradi izražene namere za mednarodno zaščito je bil nameščen v azilni dom in je 15. 12. 2023 pri MNZ podal prošnjo za mednarodno zaščito. V postopku istovetnosti ni izkazal. Dne 19. 12. 2023 je samovoljno zapustil azilni dom in se v roku treh dni ni vrnil, prav tako ni sporočil opravičljivih razlogov za odsotnost, kar je razvidno iz izpisa evidence njegovih nastanitev v azilnem domu. Zato je bil postopek za priznanje mednarodne zaščite ustavljen s sklepom z dne 28. 12. 2023, ki je postal pravnomočen 22. 1. 2024. Tožnik je bil 18. 10. 2024 v skladu z Dublinsko uredbo vrnjen iz Nemčije. V času od 19. 12. 2023 do 18. 10. 2024 je torej nezakonito prehajal notranje meje Evropske Unije (v nadaljevanju: EU) in s tem kršil pravni red. Dne 24. 10. 2024 je drugič podal prošnjo za mednarodno zaščito in bil nastanjen v azilni dom. Ta prošnja je bila zavrnjena z odločbo z dne 4. 12. 2024, ki je postala pravnomočna in izvršljiva 3. 4. 2025. S to odločbo mu je bil določen 10-dnevni rok za prostovoljni odhod (ki je začel teči z dnem izvršljivosti odločbe) ter prepoved vstopa na območje RS. Te tožnik ni zapustil. Iz policijskih evidenc oziroma izpisa identifikacije z dne 19. 5. 2025 je razvidno, da se je gibal na območju Mestne občine Ljubljana, kar mu je omogočala veljavna izkaznica prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik je ponovno izrazil namero ter nato 7. 5. 2025 podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, ki je bil zavržen s sklepom z dne 16. 5. 2025 - ta je v zvezi s sodbo Upravnega sodišča I U 897/2025-11 postal pravnomočen in izvršljiv 27. 6. 2025. Vsled tega tožnik ni bil več upravičen do bivanja v azilnem domu in nima statusa prosilca za mednarodno zaščito. Ker ni zapustil RS, je bila PP Brežice obveščena, naj izvede nadaljnji postopek glede njegove odstranitve iz RS. Toženka povzema obrazložitev izpodbijane odločbe, ki se nanaša na ta postopek, ter pojasni, da je bila tožniku zaradi kršitve 1. točke prvega odstavka 145. člena ZTuj-2 izrečena globa in izdan plačilni nalog z dne 22. 8. 2025. Ker ni imel denarnih sredstev in rubljivega premoženja, mu je bil izdan sklep o ničnosti.

7.Glede na navedeno toženka prereka tožbene navedbe, da tožnik ni begosumen. To ne drži, zanj obstaja nevarnost pobega in kršitve določil 84.a člena ZMZ-1. Iz Nemčije se ni prostovoljno vrnil, temveč je bil vrnjen. Prav tako ne drži, da je bil vsak dan v azilnem domu, saj je iz evidence nastanitev razvidno, da je dom večkrat zapustil in s tem kršil določbe ZMZ-1, kar dodatno izkazuje nevarnost pobega. Pri tožniku gre za nespoštovanje pravnih predpisov ter odločbe o prostovoljnem odhodu iz RS in za zlorabo pravice do mednarodne zaščite. V RS se je nahajal več mesecev po pravnomočnosti omenjene odločbe, a si kljub temu ni priskrbel za odhod potrebne potovalne listine, čeprav bi to lahko storil glede na navedbe v tožbi, da ima v RS socialno mrežo, pomoč odvetnice in denarna sredstva. To kaže, da izvršljive odločbe nima namena spoštovati. Kot nadaljuje toženka, po drugi strani tožnik s svojimi dejanji ni nakazal, da si želi urediti dokumente ter zakonitost prebivanja v RS. Glede navedb, da ima v RS zagotovljeno prebivališče, toženka meni, da izjava B. B. z dne 26. 8. 2025 ne dokazuje; poleg tega je podana po vročitvi izpodbijane odločbe tožniku in zato kot dokaz v tem postopku nedovoljena. Tožnik teh navedb v dosedanjih postopkih ni podal, kar vzbuja dvom v verodostojnost možnosti njegovega bivanja na predmetnem naslovu. Tudi pogodba o zaposlitvi je predložena prepozno in zato kot dokaz v tem postopku ni dovoljena. S dejstvom in listino toženka doslej niti ni bila seznanjena. Poleg tega tožnik ob izdaji plačilnega naloga z dne 22. 8. 2025 ni imel pri sebi finančnih sredstev in je povedal, da jih nima. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da v postopku njene izdaje ni povedal, da je zaposlen. Zato se toženki vzbuja tudi dvom v tožnikovo dejansko opravljanje dela v podjetju A., d.d. Sicer pa mu sklenitev pogodbe o zaposlitvi ne omogoča, da zaobide prisilne predpise ZTuj-2. V primeru izpustitve iz centra bi ga policija težje našla, saj mu očitno določeni posamezniki v RS omogočajo, da tu podaljšuje prebivanje, ki pa je nezakonito. Posledično je ogrožena izvršitev njegove vrnitve. Glede na povedano je po mnenju toženke izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

8.Toženka je na poziv sodišča, da predloži vse spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, hkrati z odgovorom na tožbo, kot je navedla, predložila celotno dokumentacijo zadeve, to je listine spisa PP Brežice št. 225-6/2025, in sicer je predložila izpodbijano odločbo z vročilnico, sklep MNZ z dne 28. 12. 2023, odločbo MNZ z dne 4. 12. 2024, sklep MNZ z dne 16. 5. 2025, izpis glede nastanitev tožnika v azilnem domu ter izpis glede njegove identifikacije s strani policije dne 19. 5. 2025.

Presoja sodišča

9.Tožba je utemeljena.

10.Sodišče najprej pojasnjuje, da tožba ni prepozna in ne preuranjena, saj je bila izpodbijana odločba (kot je razvidno iz vročilnice, ki jo je predložila toženka) tožniku vročena 22. 8. 2025, tožba, ki jo je sodišče prejelo 28. 8. 2025, pa je bila vložena 26. 8. 2025 priporočeno po pošti, to je v okviru 8-dnevnega roka iz prvega odstavka 78. člena ZTuj-2.

11.V izpodbijani odločbi, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, je navedeno, da je izdana na podlagi določb 76. in 78. člena ZTuj-2. Te določbe urejajo omejitev gibanja tujca in postopek v zvezi s to omejitvijo. Sodišče dalje pojasnjuje, da se z določbami ZTuj-2, ki urejajo ukrep omejitve gibanja tujca, v nacionalnem pravnem redu implementira pravo EU, in sicer določbe Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju: Direktiva o vračanju) v povezavi s 6. členom Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki varuje pravico do osebne svobode (ta ustreza pravici iz 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic; glej tudi 19. člen Ustave). Po ustaljeni sodni praksi (tako npr. že odločba Ustavnega sodišča Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011) iz okoliščin izvajanja ukrepa nastanitve tujca v centru izhaja, da gre za pridržanje in s tem za poseg v osebno svobodo (v smislu 6. člena Listine) in ne zgolj za omejitev gibanja. To je jasno razvidno tudi iz določbe enajstega odstavka 76. člena ZTuj-2, iz katere izhaja, da je med bivanjem v centru gibanje tujca omejeno na območje centra in da tujec brez posebnega dovoljenja ne sme zapustiti območja centra.

12.Direktiva o vračanju ureja materialne in procesne pogoje za pridržanje tujcev, ki so v postopku vračanja. Že iz uvodne izjave št. 16 te Direktive izhaja, da mora biti uporaba pridržanja z namenom odstranitve omejena in mora v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti, ter da je pridržanje upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. Prvi odstavek 15. člena Direktive določa, da razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le, da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če: a) obstaja nevarnost pobega, b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve. Drugi odstavek 15. člena Direktive o vračanju pa izrecno zahteva, da mora biti odločba o pridržanju pisna ter da morajo biti v njej navedeni dejanski in pravni razlogi. Sodišče ob tem pojasnjuje še, da po določbi 7. točke 3. člena Direktive o vračanju "nevarnost pobega" pomeni, da v posameznem primeru obstajajo razlogi na podlagi objektivnih meril, opredeljenih z zakonom, zaradi katerih se domneva, da bi državljan tretje države, ki je v postopku vrnitve, lahko pobegnil.

13.V skladu s 85. členom ZTuj-2 se v postopkih po ZTuj-2, če s tem zakonom ni drugače določeno, uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Na tej podlagi mora policija upoštevati tudi zahteve glede obrazložitve upravne odločbe, ki mora v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP obsegati: obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če je obrazložitev upravne odločbe z vidika katere od teh obveznih sestavin bistveno pomanjkljiva, odločbe ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. V primeru takšne kršitve se lahko stranka utemeljeno sklicuje tudi na kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustrezna obrazložitev odločbe je namreč pogoj za to, da jo lahko stranka učinkovito izpodbija. Po ustaljeni upravnosodni praksi zato bistveno pomanjkljive obrazložitve odločbe toženka ne more nadomestiti šele z odgovorom na tožbo in nadaljnjimi vlogami v upravnem sporu. Vse navedeno toliko bolj velja, ko gre za upravno odločbo, s katero se odredi ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo osebe.

14.Tako iz določb Direktive o vračanju kot iz nacionalne zakonske ureditve torej sledi, da mora biti že pisna odločba, s katero se izreče ukrep omejitve gibanja tujca in njegove nastanitve v center, torej ukrep, ki pomeni pridržanje tujca v smislu določb omenjene Direktive, obrazložena tako, da so iz nje razvidni tako dejanski kot pravni razlogi za sprejeto odločitev. Glede na povedano ne zadošča, da se v takšni odločbi navajajo le dejanske okoliščine primera, brez navedbe vsebine tistih določb, ki so pravna podlaga za odločitev, in brez obrazložene presoje vseh ugotovljenih dejstev v luči teh pravnih določb. Povedano še drugače, glede na pravno ureditev ni sprejemljivo, da bi se to, kateri so bistveni razlogi za izrek ukrepa, ki posega v tako temeljno pravico oziroma svoboščino, kot je osebna svoboda osebe, ter katere konkretne določbe predpisov so pravna podlaga za takšen ukrep, iskalo šele po tem, ko je ukrep že izrečen in se že izvršuje.

15.Po povedanem sodišče glede na tožbene navedbe in razloge izpodbijane odločbe ugotavlja, da obrazložitev odločbe ne zadosti zahtevam, ki izhajajo iz citiranih določb Direktive o vračanju ter prvega odstavka 214. člena ZUP v zvezi s 85. členom ZTuj-2. Iz izpodbijane odločbe namreč sploh ni razvidna vsebina tistih določb 76. člena ZTuj-2, ki so ključne za odločitev, kot je sprejeta z izpodbijano odločbo. Sodišče tako pojasnjuje, da so za takšno odločitev ključne določbe prvega in drugega odstavka 76. člena ZTuj-2, ki urejajo pogoje za odreditev omejitve gibanja tujca in njegovo nastanitev v centru, vendar, kot rečeno, njihova vsebina v odločbi ni navedena. V odločbi ni omenjen 68. člen ZTuj-2 in ne navedena njegova vsebina, četudi prav ta člen opredeljuje okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca - to je v smislu 7. točke 3. člena Direktive o vračanju z zakonom določena objektivna merila, zaradi katerih se domneva, da bi državljan tretje države, ki je v postopku vrnitve, lahko pobegnil (prav to pa toženka očita tožniku). Ob tem sodišče pripominja, da toženka 68. člena ZTuj-2 ne omeni niti v odgovoru na tožbo, pač pa se sklicuje na 84.a člen ZMZ-1, ki pa za odločitev v obravnavani zadevi, v kateri gre za omejitev gibanja po ZTuj-2, ni relevanten. Sodišče dalje ugotavlja, da v izpodbijani odločbi ni navedena niti vsebina ob izdaji te odločbe veljavne določbe tretjega odstavka 76. člena ZTuj-2, ki sedaj policiji jasno narekuje, da že ob izdaji odločbe, s katero tujcu izreče ukrep omejitve gibanja in nastanitve v centru, glede na vse okoliščine konkretnega primera presodi (in posledično v odločbi obrazloži) tudi sorazmernost izrečenega ukrepa. To stališče je Upravno sodišče zavzelo že v sodni praksi, oblikovani ob prej veljavnem, s tega vidika manj dodelanim besedilom ZTuj-2, v kateri je ves čas poudarjalo tudi, da razlogov odločitve, vključno s presojo sorazmernosti izrečenega ukrepa, toženka ne more nadomestiti z odgovorom na tožbo v upravnem sporu.

16.Ker je torej obrazložitev izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljiva, odločbe ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), ter posledično ni mogoče zaključiti, da je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, in tudi, da je bilo pred tem pravilno in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je zato na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v skladu s četrtim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo v ponovni postopek organu, ki je izpodbijano odločbo izdal.

17.Sodišče ob tem izpostavlja, da drugi odstavek 15. člena Direktive o vračanju določa, da se tujca nemudoma izpusti, če je pridržanje nezakonito, pri čemer gre za določbo, ki ima neposredni učinek. To pomeni, da mora v takem primeru toženka nemudoma prenehati izvajati ukrep pridržanja.

18.V zvezi s ponovnim postopkom sodišče opozarja, da je treba pred izdajo odločbe, kot je izpodbijana, tujcu (ne glede na to, ali se odloči za pomoč pravno kvalificirane osebe ali v postopku nastopa sam) dati možnost, da se seznani z vsemi okoliščinami in stališči, ki jih policija vidi kot podlago za izrek ukrepa, ki posega v njegovo osebno svobodo, in da se izreče o njih ter o pogojih za izrek ukrepa, tudi z vidika njegove sorazmernosti. Da je bila in kako je bila takšna možnost tožniku zagotovljena pred izdajo izpodbijane odločbe, iz njene obrazložitve ni jasno razvidno, razvidno oziroma izkazano pa tudi ni z ostalimi listinami, ki jih je toženka predložila sodišču kot upravne spise zadeve. Zato tudi ni mogoče slediti stališču iz odgovora na tožbo, da so navedbe in dokazi, ki jih je tožnik podal v tožbi, nedovoljene novote (v smislu 52. člena ZUS-1), kar pa za odločitev o tožbi niti ni bilo bistveno, ker je že iz predhodno navedenih razlogov izpodbijana odločba nezakonita in je bila zato odpravljena. Sodišče dodaja še, da izrek odločbe vsebuje predvsem odločitev o predmetu postopka in morebitnih zahtevkih stranke, medtem ko navajanje dejanskih oziroma pravnih razlogov za odločitev in navajanje pouka iz določb prvega odstavka 78. člena ZTuj-2 v izrek odločbe ne spada - to izhaja tako iz določb 213. člena ZUP kot tudi iz sedmega odstavka 78. člena ZTuj-2.

19.Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov zadeve tožbi očitno treba ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

-------------------------------

1Npr. sodbe tega sodišča II U 132/2015 z dne 15. 4. 2015, II U 362/2015 z dne 16. 9. 2015, I U 1051/2016 z dne 20. 7. 2016, I U 598/2017 z dne 4. 4. 2017, III U 250/2017 z dne 7. 11. 2017, I U 459/2018 z dne 7. 3. 2018 in I U 665/2024 z dne 9. 4. 2024.

2V sedmem odstavku 78. člena ZTuj-2 je določeno, da se odločba o nastanitvi in odločba o odreditvi bivanja pod strožjim policijskim nadzorom vroči tujcu osebno. Izrek in pouk iz prvega odstavka tega člena ter pouk o pravnem sredstvu se prevedeta v enega izmed naslednjih jezikov: albanski, angleški, arabski, bosanski, makedonski, ruski, srbski ali turški jezik; če tujec ne razume navedenih jezikov ali zahteva prevod ostalih delov odločbe, se mu na njegovo zahtevo zagotovi pisni ali ustni prevod v jezik, ki ga razume. Navedena zakonska določba torej jasno loči med izrekom ter poukom iz prvega odstavka 78. člena ZTuj-2.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o tujcih (2011) - ZTuj-2 - člen 68, 76, 76/1, 76/2, 76/11, 85

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav - člen 3, 3-7, 15, 15/1, 15/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.