Jedro

Ker tudi po oceni pritožbenega sodišča izveden dokazni postopek ni z gotovostjo potrdil, da bi obdolženca in obdolžena pravna oseba ravnali, kot jim je očitano v obtožbi oziroma o tem obstaja dvom, ki ga z razpoložljivimi dokazni ni bilo mogoče odpraviti, k čemur pa glede na izvedene dokaze ne bi prispevala niti izvedba dokazov, ki so bili predlagani s strani strank, je odločitev sodišča prve stopnje iz napadene sodbe pravilna in je ne more omajati niti tožilska pritožba niti pritožba pooblaščenca oškodovanca, ki zgolj v bistvu podajata lastno oceno izvedenih dokazov in prepričati v krivdo obdolženih in obdolžene pravne osebe.

Izrek

I. Pritožbi okrožne državne tožilke in pooblaščenca oškodovanca S.M. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolžena S.P. in A.P. ter obdolženo pravno osebo U.-A. d.o.o. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo storitve kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pravno osebo pa kazenske odgovornosti za kaznivo dejanje po prvem odstavku 253. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko 4. člena in v zvezi z 10. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev in zastopnika obdolžene pravne osebe ter nagrada in potrebni izdatki zagovornikov, odvetnikov J.Š. in S.P., proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca S.M. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo sta se pritožila: - okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolžena spozna za kriva in jima izreče pogojni obsodbi, pravno osebo pa spozna za odgovorno in ji izreče denarno kazen; in

- pooblaščenec oškodovanca S.M. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenskih sankcijah in stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma spremeni tako, da obdolžene spozna za krive očitanih kaznivih dejanj.

3. Na pritožbo okrožne državne tožilke sta podala odgovora zagovornika obdolženega S.P., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da tožilsko pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje in A.P., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da tožilsko pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zagovornika obdolženih S.P. in A.P. pritožbenemu sodišču predlagata, da ju obvesti o seji pritožbenega sodišča, v kolikor bo predsednik senata smatral, da je navzočnost koristna za razjasnitev stvari. Pritožbeno sodišče predlogu zagovornikov ni ugodilo, saj je ob proučitvi zadeve ugotovilo, da navzočnosti strank za razjasnitev zadeve ni potrebna. Možnost navzočnosti na seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku se razlikuje od zakonske ureditve tega vprašanja v rednem kazenskem postopku. Zakonsko besedilo 445. člena ZKP dopušča, da pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi obvesti stranke o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spoznata, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. V skrajšanem postopku tako predsednik senata ali senat, v nasprotju z rednim postopkom, nista zavezana vabiti strank na sejo, če ocenita, da njihova navzočnost ne bi pripomogla k razjasnitvi zadeve.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Okrožna državna tožilka v pritožbi navaja, da je izveden dokazni postopek pokazal, da gre pri očitanih kaznivih dejanjih za domnevni dolg, ki naj bi ga imel oškodovanec S.M. kot samostojni podjetnik do družbe U.-I. d.o.o. iz naslova prevzema blaga - zalog v trgovini. Zato meni, da ni prav nobenega dvoma, da so obdolženi v postopku izvršbe zlorabili institut poenostavljenega postopka izvršbe, ko so sodišču predložili neverodostojno listino.

7. Pooblaščenec oškodovanca S.M., ki se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, pa v pritožbi trdi, da oškodovanec obdolženim ni bil dolžan ničesar in da ta dolg tudi ni dokazan, pri čemer sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno sledilo zagovorom obdolžencev in da je oškodovanec ves čas postopka izpovedoval skladno. S takšnimi in ostalimi pritožbenimi navedbami pa pooblaščenec v bistvu graja zgolj na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, čeprav skuša prepričati, da je napadena sodba neobrazložena, saj je izveden dokazni postopek dokazal, da obdolženca nista imela nobenega veljavnega pravnega temelja za vložitev izvršbe, ker dolg oškodovanca ni obstajal. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da ima napadena sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih in nima nobene pomanjkljivosti, ki bi kazale na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, na kar očitno meri pooblaščenec, ki v pritožbi niti ne konkretizira katere kršitve uveljavlja. Enako velja tudi za uveljavljano kršitev kazenskega zakona, ki prav tako ostaja nekonkretizirana in neobrazložena, saj pritožnik ne navaja katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja. Z navedbo, da je šlo za lažni račun in da bi sodišče prve stopnje moralo slediti izpovedbi oškodovanca, kar v pritožbi skuša prepričati z lastno oceno izvedenih dokazov. S tem pa namiguje, da v okviru pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona, graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonik ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

8. S pritožbenimi razlogi pritožnikov v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ne more soglašati. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je sodišče prve stopnje razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovore obdolžencev in izvedene dokaze pa pravilno ocenilo. Na tej podlagi je zanesljivo ugotovilo, da ne razpolaga z dokazi, na osnovi katerih bi lahko obdolžene spoznalo za krive oziroma odgovorne storitve očitanega jim kaznivega dejanja, vsled česar jih je oprostilo obtožbe na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, kar je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Pritožbena izvajanja okrožne državne tožilke in pooblaščenca oškodovanca, v katerih si prizadevata predvsem za drugačno oceno zagovorov obdolžencev in izvedenih dokazov, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka ne morejo omajati.

9. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni moglo slediti oškodovančevi tekom postopka neskladni izpovedbi o tem ali je prevzel prostor in zaloge v njem in ali je te tudi plačal ali ne. Oškodovanec je namreč tekom postopka sam povedal, da sta se z obdolženim dogovorila, da mu bo obdolženi izstavil račun za plačilo teh prostorov in blaga in da bo oškodovanec ta račun plačal, ter da ta račun nikoli ni bil izstavljen, zato ga tudi ni plačal. Oškodovanec tudi najprej ni zanikal, da je prevzel trgovino in zaloge, na koncu pa je povedal, da zalog ni bilo oziroma, da so jih poravnali po prejetem računu. Sodišče prve stopnje zaradi neskladij izpovedbi oškodovanca ni sledilo, saj so tekom postopka zaslišane priče povedale, da so bile v trgovini ob prevzemu le te zaloge in sicer je priča T.K. povedal, da je bila trgovina dobro založena in da sta bila obdolženi in oškodovanec dogovorjena za odlog plačila zalog. Situacija v trgovini mu je bila znana, ker je bil tam zaposlen in so dogovori med obdolžencem in oškodovancem potekali v njegovi prisotnosti. Prav tako je M.P. povedal, da je bil v kritičnem času zaposlen pri obdolžencu in da je bila trgovina ob prevzemu oškodovanca založena. Ker sta navedeni priči izpovedovali skladno in prepričljivo, jima je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, s svojima izpovedbama pa sta ovrgla izpovedbo oškodovanca. Razen navedenega se je oškodovančeva izpovedba glede obvestila o cesiji prav tako pokazala kot neverodostojna saj je najprej trdil, da tega obvestila nikoli ni sprejel, v nadaljevanju pa povedal, da so prejeli obvestilo B.H. SI. Skupina d.o.o., iz katerega izhaja, da je obdolženčeva družba tej družbi odstopila terjatev, kar potrjuje tudi posnetek zaslona iz usb ključka. Izveden dokazni postopek je tudi potrdil pristnost izdanega računa št. 1115, ki je bil ažurno knjižen, obračunan je bil DDV za mesec januar 2011 in vpisan v knjigo prejetih in izdanih računov, iz katere je razviden navedeni račun namenjen oškodovancu, kar izhaja tudi iz izjave družbe O. d.o.o., ki je izvedla vpogled v podatkovno bazo glede izdaje računa št. 1115 in pojasnil, da ima programska oprema, ki jo je na dan 21. 1. 2011 uporabljalo obdolženčevo podjetje U.-I. d.o.o. vgrajeno revizijsko sled na vse spremembe podatkov, ki se ustvarijo v programski opremi in da ti podatki ustrezajo originalno vpisanim podatkom, ki niso bili spreminjani. Vse navedeno pa po oceni sodišča prve stopnje poraja dvom o tem, da račun št. 1115 v znesku 4.800,00 EUR ni obstajal in da je terjatev, ki je bila predmet izvršb "lažna". S takšnim zaključkom sodišča prve stopnje soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v preostalem v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge napadene sodbe, ki med drugim zaključuje, da ni dokazov, da je obdolženi S.P. lažno prikazal, da samostojni podjetnik S.M. na podlagi računa št. 1115, izdanega dne 21. 1. 2011 družbi U.-I. d.o.o., dolguje določen znesek in s tem spravil pristojno osebo Okrajnega sodišča v Ljubljani v zmoto, kar enako velja tudi za obdolženo A.P. in obdolženo pravno osebo.

10. Tožilska pritožba, ki ne soglaša z zagovori obdolženih in se sklicuje na izpovedbo oškodovanca, da je šlo za domnevni dolg, glede na zgoraj navedeno ne more biti uspešna niti ko trdi, da so obdolženi zlorabili izvršbo na podlagi verodostojne listine, ko so poskušali izterjati zastarelo terjatev oziroma preneseno terjatev. Bistvo obravnavane zadeve, ki ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je dejstvo, da ni zanesljivih dokazov, ki bi potrjevali, da je šlo za neverodostojen oziroma lažen račun št. 1115 z dne 21. 1. 2011, pri čemer za obravnavano kaznivo dejanje ni bistveno, da je predlog za izvršbo zastaral. 11. Tudi pritožba pooblaščenca oškodovanca se sklicuje na izpovedbo oškodovanca in sodišču prve stopnje očita, da mu neutemeljeno ni sledilo in da oškodovanec spornega računa nikoli ni sprejel ter da gre za lažen račun, ter da je priča T.K. izpovedoval pristransko in da je neverodostojna priča. S takšnimi navedbami pritožnik ne more omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo glede izpovedbe oškodovanca in priče T.K., kakor tudi B.K., saj je svojo dokazno oceno v napadeni sodbi tehtno in logično obrazložilo. Prav tako trditve pritožbe, da je obdolženi sam s seboj podpisoval cesije in da je njegov predlog za izvršbo neutemeljen in da je bil obdolženi S.P. v družbi U.-A. d.o.o. prokurist, ne morejo omajati odločitve sodišča prve stopnje iz napadene sodbe, saj se je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi opredelilo do vseh odločilnih dejstev, tudi o prenosu terjatve z družbe U.-I. d.o.o. na družbo U.-A. d.o.o. in ostalih dejstev, ki so odločilna za obravnavano zadevo. Sicer pa pritožnik svojih trditev glede postopanja obdolženega niti ne konkretizira, saj navedbe glede podpisovanja cesij nimajo podlage v podatkih kazenskega spisa, niti ne morejo vplivati na odločitev sodišča prve stopnje iz napadene sodbe, kar velja tudi za preostale pritožbene navedbe pooblaščenca oškodovanca. Kot že navedeno je bistvenega pomena dejstvo, ki ga je potrdil izveden dokazni postopek, da ni zanesljivih dokazov, ki bi potrjevali, da je račun št. 1115 z dne 21. 1. 2011, neverodostojen.

12. Ker tudi po oceni pritožbenega sodišča izveden dokazni postopek ni z gotovostjo potrdil, da bi obdolženca in obdolžena pravna oseba ravnali, kot jim je očitano v obtožbi oziroma o tem obstaja dvom, ki ga z razpoložljivimi dokazni ni bilo mogoče odpraviti, k čemur pa glede na izvedene dokaze ne bi prispevala niti izvedba dokazov, ki so bili predlagani s strani strank, je odločitev sodišča prve stopnje iz napadene sodbe pravilna in je ne more omajati niti tožilska pritožba niti pritožba pooblaščenca oškodovanca, ki zgolj v bistvu podajata lastno oceno izvedenih dokazov in prepričati v krivdo obdolženih in obdolžene pravne osebe.

13. Iz navedenih razlogov in ker pritožbe niti v preostalem ne navajajo ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost prvostopnega oprostilnega izreka in ker v pritožbah uveljavljane kršitve niso podane, sodišče prve stopnje pa je dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno, pritožbeno sodišče pa kršitev iz člena 383/I ZKP ni ugotovilo (ob upoštevanju ZZUSUDJS z dne 29. 3. 2020 in Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča z dne 16. 11. 2020), je o pritožbah okrožne državne tožilke in pooblaščenca oškodovanca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 96. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP in je posledica neuspelih pritožb.