Jedro

Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da razpad življenjske skupnosti ne predstavlja pravne podlage, na podlagi katere bi razvezani zakonec lahko zahteval od drugega zakonca preživnino iz razlogov, da bi se ohranil enak standard, kot sta ga imela zakonca v trajanju zakonske oziroma izven zakonske zveze (glej sodbo VSRS II Ips 157/2012).

Postopek za določitev preživnine razvezanemu zakoncu ne sodi v okvir posebnih postopkov iz 27. poglavja ZPP, zato v tem postopku niso dovoljene pritožbene novote.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženca uveljavljala mesečno preživnino v višini 800,00 EUR.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.(1) Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obširni pritožbi tožnica ponovi razloge sodbe sodišča prve stopnje, s katerimi je sodišče utemeljilo zavrnitev tožbenega zahtevka. Meni, da sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče v izpodbijani sodbi nima nobene povezave z dejanskim primerom, saj je dejanski stan v citiranih sodbah popolnoma drugačen kot je v danem primeru. Opozarja, da se sodišče v izpodbijani sodbi niti v eni sami besedi ni opredelilo do prihodkov pravdnih strank pred razpadom izven zakonske skupnosti in na standard, v katerem sta pravdni stranki živeli pred razpadom skupnosti, zaradi česar se sodba v tem delu ne da preizkusiti. Po mnenju pritožbe je potrebno določbo 81. člena ZZZDR uporabiti tudi v primerih, ko se zaradi razveze zakonske zveze socialni in premoženjski položaj enega od zakoncev bistveno spremeni (poslabša). Položaj zakonca se samo zaradi razveze zakonske zveze ne bi smel bistveno poslabšati, to seveda velja le ob pogoju, da drugi zakonec plačevanje preživnine zmore. V konkretnem primeru je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi pravni standard nepreskrbljenosti zakonca tolmačilo preozko. Naloga konkretnega premoženjskega režima je predvsem zagotavljati enakopravnost in pravičnost med zakoncema ter s tem preprečiti izkoriščanje šibkejšega partnerja. Pri določanju preživninske obveznosti ZZZDR omogoča, da sodišče pri (ne)določitvi preživnine upošteva tudi vzroke, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna. Če so ti vzroki v pretežni meri le na strani enega od zakoncev, potem je zahteva drugega zakonca, da si ohrani vsaj približno tak premoženjski položaj, kot ga je imel med trajanjem zakonske zveze, toliko bolj utemeljena. Nesporno dejstvo je, da je zaradi razpada izven zakonske skupnosti preskrbljenost tožnice bistveno slabša, kot pa je bila v času trajanja izven zakonske zveze s tožnikom. Sodišče se v izpodbijani sodbi ni v zadostni meri opredelilo do potreb toženke. S strani sodišča ocenjeni stroški nikakor ne zadostujejo za standard življenja, kakršnega je imela tožnica v času trajanja izven zakonske zveze. Njene potrebe mesečno znašajo najmanj 1.260,00 EUR. Sodišče je popolnoma zmotno ugotovilo, da sta za razpad odgovorni obe pravdni stranki enako. Tožnica vztraja pri tem, da je za razpad življenjske skupnosti v bistvenem odgovoren toženec, ki je tožnico skozi leta tako psihično kot fizično maltretiral. V nadaljevanju pritožbe tožnica razlaga in dokazuje, da je skupnost pravdnih strank razpadla iz razlogov na strani toženca. Meni, da je sodišče napačno enostransko in v škodo v tožnice zaključilo, da tožnica ni uspela z vso gotovostjo izkazati, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor, da tožnica ostane doma in prevzame vse obveznosti v gospodinjstvu ter tožencu zagotavlja višji nivo postrežbe in da tožencu v gospodinjstvu, hiši in na vrtu ni bilo treba ničesar delati. Tožnica je za toženčevo babico skrbela v večjem delu leta 2013 in leta 2014, od leta 2011 pa je tudi vseskozi pomagala pri toženčevemu podjetju ..., s.p. Tožnica je bila vsa leta prijavljena na Zavodu za zaposlovanje (razen enkrat se je pozabila prijaviti), spremljala je razpise in je bila na razgovorih. Tožnica je glede na svojo invalidnost še posebej ranljiva skupina na trgu dela, zato je možnost zaposlitve skorajda enaka ničli. V dokaz svojih navedb prilaga tudi izpis Zavoda za zaposlovanje, iz katerega so razvidne registrirano brezposelne osebe po starostnih razredih v letu 2016. Tožnica bo po letih kmalu prišla v kategorijo brezposelnih oseb med starostjo 55 let ali več, kjer je brezposelnost skoraj najvišja. Sodišče je določbo 81. člena ZZZDR, ki se nanaša na njeno krivdo za brezposelnost uporabilo nepravilno. Podredno tožnica navaja, da bi ji sodišče moralo prisoditi preživnino vsaj za določen čas, dokler se ne vživi v nov položaj in si uredi razmere. Njen prihodek v višini 395,00 EUR mesečno ji namreč ne zadostuje, da bi najela stanovanje in zaživela na novo. Bodoči tožničin premoženjski položaj je negotov, zaradi česar je podlaga za prisojo preživnine za določen čas v celoti podana. Pri zaključku sodišča, da ima tožnica po svoji lastni izpovedi sredstva v višini 5.000,00 EUR iz naložbenega zavarovanja, sodišče spregleda, da gre za denarna sredstva, ki predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank. S skupnim premoženjem skupni lastniki upravljajo skupno in tožnica ne more kar enostransko razpolagati s sredstvi na naložbenem računu.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi izvedlo obširni dokazni postopek na podlagi katerega je prišlo do zaključka, da je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Tožnica ima mesečni dohodek okoli 400,00 EUR mesečno, ima pa tudi premično in nepremično premoženje. Nenazadnje je bila dne 8. 9. 2016 med pravdnima strankama tega postopka sklenjena delna sodna poravnava, po kateri je na račun skupnega premoženja tožnica prejela osebno vozilo Volvo CX60, ki je bilo sporazumno ocenjeno na znesek 14.500,00 EUR. Poudarja, da med pravdnima strankama ni obstajal nikakršen dogovor o tem, da bi tožnica ostala doma. Navaja, da je s predložitvijo dokaza z izpisom zavoda za zaposlovanje tožnica prekludirana.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb tožeče stranke ter svojo odločitev ustrezno obrazložilo, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

6. Po 81. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(2) ima zakonec pravico zahtevati preživnino od drugega zakonca, če nima sredstev za življenje in če brez svoje krivde ni zaposlen. Navedeni zakonski predpostavki morata biti podani kumulativno, breme dokazovanja pa je na tistemu, ki zatrjuje obstoj pravice do preživljanja. Pravilno je zato materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da razpad življenjske skupnosti ne predstavlja pravne podlage, na podlagi katere bi razvezani zakonec lahko zahteval od drugega zakonca preživnino iz razlogov, da bi se ohranil enak standard, kot sta ga imela zakonca v trajanju zakonske oziroma izven zakonske zveze. glej sodbo VSRS II Ips 157/2012. 7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica s stopnjo prepričanja ni dokazala zatrjevanega dogovora pravdnih strank, v skladu s katerim bi tožnica ostala doma ter skrbela za gospodinjstvo. Če bi bil navedeni dogovor med pravdnima strankama dejansko sklenjen, ni življenjsko logična tožničina nadaljnja trditev, da je bila vsa leta prijavljena na Zavodu za zaposlovanje ter da je spremljala razpise in hodila na razgovore, kar poudarja še v pritožbi. Pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožničina starost 52-ih let ne pomeni tiste starosti, pri kateri tožnica ne bi bila več pridobitno sposobna v tem smislu, da ne bi bila sposobna opravljati vsaj takšnega pridobitnega dela, ki ga je po lastnem zatrjevanju opravljala v času trajanja izven zakonske skupnosti. Potrebno je pritrditi tudi zaključku prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožnica izkazati večjo aktivnost, prizadevanja, trud in napor v iskanju zaposlitve. Skupno le dva do trije telefonski klici ter razgovor pri enem delodajalcu v dobrem letu so tudi po mnenju pritožbenega sodišča premalo, da bi lahko govorili o njenemu prizadevanju pri iskanju zaposlitve. Tožnica tudi ni dokazala obstoja zdravstvenih težav, ki bi ji onemogočila zaposlitev. Tudi v tem delu je tožnica z navajanjem številnih zdravstvenih težav zaradi naj zdravstveno ne bi bila sposobna za delo, v nasprotju z njenimi trditvami o celotni skrbi za toženčevo nepokretno babico, s trditvami,da je v gostilni tožničine babice delala v strežbi, kuhinji ter da je čistila ter da je v okviru toženčevega podjetja prodajala izdelke na terenu, sprejemala pošto in pošiljala izdelke. Sodišče prve stopnje že iz tega razloga utemeljeno ni verjelo, da bi bila tožnica nesposobna za delo zaradi zdravstvenih težav oziroma iz teh razlogov nezaposljiva.

8. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožničine potrebe znašajo približno 800,00 EUR (od tega približno 250,00 EUR za najemnino, za režijske stroške približno 150,00 EUR, 160,00 EUR za hrano, prehranske dodatke in zdravila, 70,00 EUR za oblačila, 70,00 EUR za savno in masaže, 40,00 EUR za dopust, 30,00 EUR za frizerja ter 30,00 EUR za bencin). Preživnina za razvezanega zakonca namreč nima narave preživnine, kot jo ima preživnina za mladoletnega otroka, ki se določi v sorazmerju s potrebami otroka in zmožnostmi roditeljev.(3) Ob upoštevanju, da tožnica prejema 392,00 EUR nadomestila ter da razpolaga z zneskom 4.800,00 EUR, ki jih potrebuje za eno leto, da se vživi v novonastali položaj in si poišče zaposlitev, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, za tožničino preživetje za čas prilagoditve poskrbljeno. Res sredstva v višini 4.000,00 EUR iz naslova naložbenega zavarovanja (med drugim) predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank, vendar pa je tožnik soglašal z uporabo teh sredstev za tožničino preživljanje, zaradi česar tožnica ne bo enostransko razpolagala s temi sredstvi, temveč v soglasju s skupnim lastnikom.

9. Postopek za določitev preživnine razvezanemu zakoncu ne sodi v okvir posebnih postopkov iz 27. poglavja ZPP, zato v tem postopku niso dovoljene pritožbene novote. Pritožbeno sodišče zato v skladu z 286. členom ZPP izpiska Zavoda za zaposlovanje v letu 2016 ne more upoštevati (337. člen ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo pojasnilo, da so razlogi, ki so pripeljali do nevzdržnosti izven zakonske skupnosti na strani obeh pravdnih strank. Sicer pa je v konkretnem primeru razlog, zaradi katerega je izven zakonska skupnost med pravdnima strankama razpadla, pravno nepomemben, saj sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni zavrnilo iz razloga po 3. točki 81.a člena ZZZDR, temveč zato, ker tožnica ni uspela dokazati, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor, da tožnica ostane doma, ni uspela dokazati prizadevanj za zaposlitev, prav tako pa tudi ni uspela dokazati, da nima sredstev za življenje ter da zaradi svojih zdravstvenih težav ne bi bila več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela (razen omejitve na podlagi odločbe z dne 30. 9. 1996).

11. Ker tožnica nobenega izmed kumulativno postavljenih pogojev za določitev preživnine razvezanemu zakoncu v breme drugega zakonca ni izkazala, ni upravičena niti do preživnine za določen čas. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je čas enega leta dovolj, da se tožnica vživi v novo nastali položaj in si poišče zaposlitev.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154., 155. in prvega odstavka 165. člena ZPP. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa zato, ker po mnenju pritožbenega sodišča odgovor na pritožbo ni bil potreben.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 69/2004-UPB1, v nadaljevanju ZZZDR.

Op. št. (3): VSC sodba Cp 497/2016.