Jedro

V zadevi ni sporno, da je tožnik kljub denarni kazni, zagroženi v sklepu z dne 18. 8. 2010, nadaljeval z gradnjo spornega objekta, ne da bi bilo spremenjeno gradbeno dovoljenje z dne 11. 8. 2010 dokončno. Prav tako ni sporno, da v času izdaje izpodbijanega sklepa še ni razpolagal z dokončnim gradbenim dovoljenjem z dne 30. 11. 2011. Zato je prvostopenjski upravni organ v izpodbijanem sklepu pravilno izrekel denarno kazen, za kar je imel podlago v drugem odstavku 298. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku izrekla denarno kazen v višini 5.000,00 EUR, ki mu je bila pred tem zagrožena s 3. točko sklepa št. 06122-2977/2009 z dne 18. 8. 2010 za primer, če bo kot inšpekcijski zavezanec še naprej izvajal gradbena dela na objektu A na zemljišču parc. št. 119/1 in 120 k.o. …, ter mu naložila, da jo plača v roku 30 dni po prejemu sklepa ter o tem predloži dokaz (1. točka izreka). Odločila je še, da če tožnik izrečene kazni ne bo plačal v predpisanem roku, se bo kazen prisilno izterjala (2. točka), in mu zagrozila z novo denarno kaznijo v višini 5.000,00 EUR za primer, če bo tudi po prejemu tega sklepa še naprej izvajal gradbena dela na predmetnem objektu, preden bo postalo spremenjeno gradbeno dovoljenje št. 351-63/2010-40-64 z dne 30. 11. 2011 dokončno (3. točka). Navedla je še, da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve (4. točka).

Iz obrazložitve izhaja, da je navedeni sklep z dne 18. 8. 2010, v katerem je bila denarna kazen zagrožena zaradi morebitnega nadaljevanja gradnje pred dokončnostjo spremenjenega gradbenega dovoljenja z dne 11. 8. 2010, postal izvršljiv 20. 8. 2010, pravnomočen pa 22. 11. 2010. Spremenjeno gradbeno dovoljenje z dne 11. 8. 2010 ni postalo dokončno, ampak je bila inšpekcijskemu zavezancu 30. 11. 2011 izdana nova odločba, s katero je bilo prejšnje gradbeno dovoljenje v delu, ki se nanaša na gradnjo enostanovanjskega objekta z oznako A, nadomeščeno z novim gradbenim dovoljenjem št. 351-63/2010-40-64 z dne 30. 11. 2011. Zaradi vložene pritožbe tudi to ni dokončno. Ker je bilo na kontrolnem inšpekcijskem pregledu 29. 5. 2012 ugotovljeno, da tožnik tudi po vročenem sklepu o denarni kazni nadaljuje z gradnjo objekta, je treba uporabiti prisilno sredstvo in mu izreči zagroženo denarno kazen v višini 5.000,00 EUR in mu zagroziti z novo denarno kaznijo v enakem znesku (drugi odstavek 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da ustreznost višine denarne kazni, ki se z izpodbijanim sklepom izreka in ne na novo določa, ni predmet presoje. Za odločitev je namreč bistveno le, ali je denarna kazen izrečena v višini, kot je bila zagrožena in ali so nastopile okoliščine za izrek. Tožnik ne oporeka, da je kljub zagroženi denarni kazni z gradnjo nadaljeval. Na odločitev tako ne vpliva plačano nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, niti to, da je pridobil spremenjeno gradbeno dovoljenje, saj to še ni dokončno. Pritožbeni organ se nadalje strinja, da prvostopenjski organ ni razložil, zakaj je zagrozil s tako višino denarne kazni. Ugotavlja pa, da je ta v okviru razpona, ki ga določa Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), da je zagrožena v enaki višini kot s sklepom z dne 18. 8. 2010 in da tako določena višina doslej pritožnika ni prisilila, da z obravnavano gradnjo ne bi nadaljeval. Zato tudi z izpodbijanim sklepom zagrožena denarna kazen ni pretirana, saj z nižjo zagroženo kaznijo ne bi bil dosežen namen izvršbe – opustitev nadaljnje gradnje.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi zatrjuje nezakonitost in arbitrarnost ravnanja gradbenega inšpektorja. Po njegovem mnenju naj bi izpodbijana odločitev posegla v ustavno zajamčene temeljne človekove pravice in svoboščine (14. in 22. člen Ustave RS). Drugostopenjski organ pa tudi ni odgovoril na njegove pritožbene očitke, zato njegove odločbe ni mogoče preizkusiti. Meni, da tako visoka denarna kazen, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, krši načelo sorazmernosti (tretji odstavek 7. člena ZUP in 7. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru, ZIN), saj je takoj po ugotovitvi neskladne gradnje pristopil k pridobitvi spremembe gradbenega dovoljenja, ker se je zavedal, da gradi v nasprotju z gradbenim dovoljenjem. To je bilo izdano 30. 11. 2011 in je danes že pravnomočno, za kar prilaga dokaz. Ker je reševal svoj stanovanjski problem, je naprej izvajal gradnjo v obsegu njene dovoljenosti. Dolžan je bil plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, zaradi česar meni, da je bila sankcija zaradi nespoštovanja predpisov dosežena. Tako ni nobene potrebe, da danes, ko razpolaga s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, inšpektor odredi denarno kazen. Iz izpodbijanega sklepa tudi ni mogoče ugotoviti, na podlagi česa je gradbena inšpektorica zaključila, da je denarna kazen v višini 5.000,00 EUR primerna in sorazmerna sankcija za zadostitev spoštovanja inšpekcijskega ukrepa. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnik kljub denarni kazni, zagroženi v sklepu z dne 18. 8. 2010, nadaljeval z gradnjo spornega objekta, ne da bi bilo spremenjeno gradbeno dovoljenja z dne 11. 8. 2010 dokončno. Temu ni oporekal ne v pritožbi ne v tožbi. V njej ne izpodbija niti okoliščin, na podlagi katerih je prvostopenjski upravni organ sprejel stališče o nadaljevanju gradnje. Prav tako ni sporno, da v času izdaje izpodbijanega sklepa še ni razpolagal z dokončnim gradbenim dovoljenjem z dne 30. 11. 2011, saj v tožbi, ki je bila vložena 19. 12. 2012, navaja, da je to dovoljenje „danes že pravnomočno“. Iz priloženega potrdila Upravne enote Tržič (A4) izhaja, da je omenjena odločba z dne 30. 11. 2011 postala pravnomočna 11. 9. 2012. Vse do tega datuma je tožnika torej zavezovala prepoved o nadaljnji gradnji iz sklepa z dne 18. 8. 2010, ki pa jo je nesporno kršil, zato je prvostopenjski upravni organ v izpodbijanem sklepu pravilno izrekel denarno kazen v višini 5.000,00 EUR. Za to je imel podlago v drugem odstavku 298. člena ZUP, ki določa, da če stori zavezanec kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa določi nov rok za izpolnitev obveznosti in zagrozi zavezancu z novo, višjo denarno kaznijo. Glede na navedeno so za odločitev pravno nepomembne navedbe o plačanem nadomestilu za degradacijo in uzurpacijo prostora in o nesorazmernosti izrečene denarne kazni. V tem delu se sodišče sklicuje tudi na razloge pritožbene odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sklicevanje na pravnomočnost gradbenega dovoljenja, ki je nastopila šele po izdaji izpodbijanega sklepa, pa je neutemeljeno oziroma neupoštevno tudi z vidika presoje zakonitosti upravnega akta, ki ga sodišče opravi v upravnem sporu glede na dejansko in pravno stanje, kakršno je obstajalo v času njegove izdaje. Pravnomočno gradbeno dovoljenje je tako okoliščina, na podlagi katere bo moral upravni organ presoditi, ali so še izpolnjeni pogoji za nadaljnje vodenje izvršilnega postopka. Zato je na tej podlagi zatrjevana nesorazmernost izrečene denarne kazni in stališče, da je bil dosežen namen ZGO-1, neutemeljeno.

ZGO-1 v 2. alineji 2. točke prvega odstavka 148. člena določa, da znaša denarna kazen v primeru izvršbe s prisilitvijo za manj zahtevni objekt in če je zavezanec fizična oseba, od 3.000,00 do 8.000,00 EUR. Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je bil tak način izvršbe v zvezi z naloženo ustavitvijo gradnje objekta A na zemljišču parc. št. 119/1 in 120 k.o. …, določen v sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 15. 7. 2010. Drži, da v izpodbijanem sklepu ni pojasnil glede nove zagrožene kazni v višini 5.000,00 EUR, saj se prvostopenjski organ sklicuje le na omenjeno določbo ZGO-1. Vendar pa je to pomanjkljivost odpravil pritožbeni organ, s tem da je navedel okoliščine, na podlagi katerih je utemeljil primernost višine zagrožene denarne kazni. Tožnik v tožbi ne oporeka ne okoliščinam, ne stališču o primernosti višine kazni, z navedenim pa se strinja tudi sodišče. Kot je pojasnil drugostopenjski organ in izhaja iz predloženih upravnih spisov, gre v obravnavanem primeru že za drugi izrek pred tem zagrožene kazni – prvič je bila izrečena s sklepom z dne 18. 8. 2010 in v njem zagroženo z novo kaznijo, ki je izrečena z izpodbijanim sklepom. To pomeni, da je tožnik kljub enkrat že izrečeni kazni v višini 5.000,00 EUR z gradnjo nadaljeval, torej prisilitev z zneskom v omenjeni višini ni bila uspešna. Zato je ponovna grožnja z denarno kaznijo v enaki višini tožniku celo v korist. Ker na odločitev o zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).