Jedro

Iz mnenja Ministrstva za gospodarstvo izhaja, da je resorni organ svojo odločitev oprl na dokumentacijo, ki jo je tožnik predložil k prošnji, iz katere je razvidno, da tožnik v njej ni z ničemer navajal, da njegovo delovanje pomeni izjemni dosežek h gospodarskemu razvoju Republike Slovenije. Tega pa tožnik ne zatrjuje in ne izkazuje niti v tožbi, čeprav je bil z mnenjem Ministrstva za gospodarstvo pred vložitvijo tožbe seznanjen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi svoje odločbe navaja, da je tožnik zaprosil za slovensko državljanstvo na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju ZDRS), iz razlogov na področju gospodarstva. Na podlagi 3. odstavka 13. člena ZDRS je tožena stranka zaprosila Ministrstvo za gospodarstvo za mnenje o obstoju razlogov na področju gospodarstva, ki bi utemeljevali državni interes pri sprejemu tožnika v državljanstvo Republike Slovenije. Ministrstvo za gospodarstvo je v zvezi s tožnikovo vlogo izdalo negativno mnenje za sprejem v državljanstvo RS, ker je ugotovilo, da tožnik sicer izkazuje gospodarski interes po 2. odstavku 6. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 41/07 in 45/10, v nadaljevanju Uredba), vendar pa njegovega delovanja ni mogoče ovrednotiti kot izjemnega v smislu 2. člena Uredbe. Tožnik je bil z mnenjem Ministrstva za gospodarstvo pred izdajo odločbe tudi seznanjen. Ker je Ministrstvo za gospodarstvo za tožnika izdalo negativno mnenje, je Vlada Republike Slovenije, v skladu s 13. členom ZDRS, ugotovila, da za tožnika ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem v slovensko državljanstvo, zato je bilo treba tožnikovo prošnjo za sprejem v slovensko državljanstvo zavrniti.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni razlog bistvene kršitve pravil postopka, zaradi katerih ni mogoče presoditi zakonitosti odločbe, s katero njegovi prošnji za sprejem v slovensko državljanstvo ni bilo ugodeno. Navaja, da je bila tožena stranka v skladu z 2. odstavkom 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) dolžna razložiti zakaj ni upoštevala predlogov in dokazov, ki jih je za pridobitev državljanstva z naturalizacijo predložil tožnik. Dejanskega stanja torej ni ugotovila in se tudi ni sklicevala na kakršnakoli dejstva oziroma okoliščine, ki so jo pripeljale do negativne odločbe. Izpodbijana odločba je po mnenju tožnika zbirna odločba, saj mora tožena stranka pred izdajo odločbe v skladu z 2. odstavkom 13. člena ZDRS zahtevati mnenje drugega organa. Dano mnenje pa je le konzultativno in ne imperativno. V tem mnenju pa Ministrstvo za gospodarstvo svoje odločitve, da tožnikovega delovanja ni mogoče ovrednotiti kot izjemnega, ni z ničemer utemeljilo in obrazložilo. Čeprav vsebina tega pogoja v 13. členu ZDRS ni jasno določena, je vendarle razvidna iz besedila „če to koristi državi zaradi“, med drugim, „nacionalnih ali podobnih razlogov“. Za morebitno negativno mnenje po 13. členu ZDRS bi morali na strani tožnika obstajati taki razlogi, ki bi ga kljub obstoju nacionalnega razloga napravili za neprimernega za pridobitev državljanstva RS, česar pa tožena stranka v izpodbijani odločbi ne ugotavlja, ampak se le sklicuje na neobrazloženo negativno mnenje Vlade Republike Slovenije, kar pomeni kršitev določb 209. člena ZUP. ZDRS je pri pogojih pridobitve državljanstva RS zelo tog, prav tako tudi uredbe, sprejete na njegovi podlagi in prav zato je zakonodajalec predvidel možnost odločitve po prostem preudarku in sicer sprejetja v državljanstvo osebe, ki ne izpolnjuje vseh taksativno določenih pogojev, če je to v nacionalnem interesu, kar v konkretnem primeru nesporno je. V nacionalnem interesu je namreč lahko tudi oseba, ki je gospodarsko zelo aktivna in bo v prihodnosti mogoče v ponos državi, katere državljanstvo bo imela. Tožnik zato sodišču predlaga, da naj odločbo tožene stranke odpravi. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani zavrnilni odločbi in ocenjuje, da je le-ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, kot izhaja iz dokumentacije v upravnem spisu. Sodišču predlaga, da naj tožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po proučitvi spisa sodišče ugotavlja, da tako iz upravnega spisa kot tudi iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z izredno naturalizacijo na podlagi določbe 13. člena ZDRS, in sicer iz gospodarskih razlogov. V 3. odstavku navedenega člena je določeno, da obstoj razlogov, ki so navedeni v 1. odstavku tega člena, med drugim, tudi gospodarskih razlogov, na podlagi mnenja pristojnega resornega organa predhodno ugotovi Vlada Republike Slovenije. Kot izhaja tako iz upravnega spisa kot tudi iz izpodbijane odločbe, je tožena stranka zaprosila Ministrstvo za gospodarstvo za mnenje o obstoju gospodarskih razlogov. Ministrstvo za gospodarstvo je z dopisom v svojem obrazloženem mnenju navedlo, da ne daje pozitivnega mnenja k vlogi tožnika za pridobitev slovenskega državljana po 13. členu ZDRS, ker je tožnik sicer res izkazal gospodarski interes za Republiko Slovenijo po 2. odstavku 6. člena Uredbe, ni pa izkazal svojega delovanja kot izjemnega v smislu 2. člena Uredbe, pri čemer je svojo odločitev oprlo na dokumentacijo, ki jo je predložil tožnik in je mnenje Ministrstva za gospodarstvo v izpodbijani odločbi tudi povzeto. V danem primeru je torej korist države zaradi gospodarskih razlogov ugotavljal organ, v katerega resor sodi tožnikova zatrjevana korist. Ob upoštevanju obrazloženega negativnega mnenja Ministrstva za gospodarstvo je Vlada RS ugotovila, da za tožnika ne obstaja interes za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Zato je tožena stranka po presoji sodišča, na podlagi sklepa Vlade, pravilno ugotovila, da ne obstajajo pogoji za sprejem tožnika v slovensko državljanstvo in je zato tožnikovo prošnjo utemeljeno zavrnila iz razlogov, s katerimi se sodišče v celoti strinja, zato jih na tem mestu ne ponavlja (2. odstavek 71. člena ZUS-1). S tožbenim ugovorom, da v mnenju Ministrstva za gospodarstvo tožnikovo delovanje, ki ni bilo ovrednoteno kot izjemno, ni obrazloženo, se sodišče ne more strinjati. Iz tega mnenja namreč izhaja, da je resorni organ svojo odločitev oprl na dokumentacijo, ki jo je tožnik predložil k prošnji, iz same dokumentacije pa je razvidno, da tožnik v njej ni z ničemer navajal, da njegovo delovanje pomeni izjemni dosežek k gospodarskemu razvoju Republike Slovenije. Tega pa tožnik niti ne zatrjuje in ne izkazuje niti v tožbi, čeprav je bil z mnenjem Ministrstva za gospodarstvo pred vložitvijo tožbe tudi seznanjen. Tudi preostali tožbeni ugovori so po mnenju sodišča neutemeljeni, saj je bil postopek izveden v skladu z zakonom. V konkretnem primeru sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo potem, ko je (ne)obstoj razlogov iz 1. odstavka 13. člena ZDRS, na podlagi mnenja resornega organa, predhodno ugotovila Vlada RS.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, njena obrazložitev pa skladna s podatki in listinami v predloženem upravnem spisu ter celovita in logična glede na zakonske pogoje, ki jih je za sprejem v državljanstvo z izredno naturalizacijo določil zakonodajalec z določili 13. člena ZDRS, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe zajema tudi zavrnitev stroškovnega zahtevka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).