Jedro

Kadar odvetnik prične stranko zastopati šele v pritožbenem postopku, mora pritožbi priložiti pooblastilo za zastopanje. Če tega ne stori, iz pravnega pouka izpodbijane odločbe pa izhaja, da bo njegova pritožba sicer zavržena brez poziva k popravi/dopolnitvi, sodišče pritožbo nemudoma zavrže. Taka zakonska ureditev ni protiustavna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožbo toženke zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 3. 1. 2013, opr. št. P 2685/2012–II-39, ker odvetnik ob vložitvi ni priložil pooblastila za zastopanje toženke.

2. Toženka v pravočasni pritožbi zoper sklep navaja, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, saj je njen pooblaščenec predmetni pritožbi priložil pooblastilo. Domneva, da se je to izgubilo nekje na poti med oddelki sodišča. Nadalje utemeljuje nezakonitost izpodbijanega sklepa na 8. točki 339. člena ZPP. Sodišče je odločitev v izpodbijanem sklepu namreč utemeljilo na petem odstavku 98. člena ZPP, ki je po njenem mnenju protiustaven. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U–I –74/12–6. Ustavno sodišče RS bi moralo ugotoviti protiustavnost celotnega petega odstavka 98. člena ZPP, torej tudi v delu, ki se nanaša na vložitev pritožbe. Obravnavana določba prekomerno posega v pravico stranke do sodnega varstva (23. člen URS). Kljub temu, da je cilj navedene določbe zagotovitev hitrejšega postopka, ta neutemeljeno kaznuje stranko za napako, ki jo stori njen odvetnik. Situacija zavrženja tožbe je povsem primerljiva s situacijo zavrženja pritožbe, saj stranka v obeh primerih trajno izgubi procesno pravico, posledic česar pa ne more odpraviti odškodninska odgovornost odvetnika. Kljub temu da obravnavana določba zasleduje ustavno dopusten cilj, gre za prekomeren poseg v pravico stranke do sodnega varstva. Enak cilj bi bilo mogoče doseči z uvedbo posebne kazenske sankcije, ki bi zadela odvetnike v primeru vlaganja nepopolnih vlog, pri čemer bi šlo pri takšni ureditvi za ustrezno »individualizacijo sankcije«. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev v izpodbijanem sklepu oprlo na določbo petega odstavka 98. člena ZPP, ki določa, da sodišče, ne glede na določbe prejšnjih odstavkov tega člena, ne dovoli odvetniku, da začasno opravlja pravdna dejanja za stranko, če vlogi ni predložil pooblastila, ampak pravno sredstvo zavrže. 5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da so neutemeljene pritožničine navedbe, da naj bi bila odločitev zmotna, ker je odvetnik pritožbi zoper sodbo pooblastilo priložil (konkretni odvetnik je pritožnico pričel zastopati šele v pritožbenem postopku). Navedeno ne drži. Iz dohodnega žiga (list. št. 131) ne izhaja, da bi bila pritožbi priložena kakršna koli priloga, niti nikjer v vlogi ni navedeno, da se prilaga pooblastilo. Dokazov o nasprotnem pritožnica ne predlaga, zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek, da je bilo pooblastilo priloženo. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da pooblastilo pritožbi ni bilo priloženo.

6. Toženka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje neustavnost procesne določbe, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Po mnenju pritožbenega sodišča se prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu v podporo svoji odločitvi namreč pravilno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 14. 6. 2011, št. U–I-277/09, v kateri je Ustavno sodišče presojalo, ali je peti odstavek 98. člena ZPP v neskladju z ustavo, v obsegu, v katerem se ta nanaša na revizijo. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče opozorilo, da je že v svoji odločbi z dne 3. 6. 2010, št. U–I–8/10, ko je opravljalo presojo ustavnosti takojšnjega zavrženja nepopolne pritožbe (336. člen ZPP v zvezi z 108. členom ZPP), vzpostavilo razlikovanje med obravnavo ureditve o ravnanju z nepopolnimi vlogami glede na to, ali se ta nanaša na postopek pred sodiščem prve stopnje ali pred sodišči višjih stopenj.

7. V odločbi št. U–I–8/10 je Ustavno sodišče pojasnilo, da je pravica do pravnega sredstva iz 25. člena URS ena izmed tistih ustavno zagotovljenih pravic, pri kateri se v splošnem smislu potreba po zakonski ureditvi načina uresničevanja izkaže za posebej nujno. Pravica do pravnega sredstva namreč po naravi zahteva relativno natančno zakonsko ureditev postopka, v katerem se udejanja, ter v katerem mora zakonodajalec jasno določiti večje število pomembnih vprašanj. Glede na to, da je pritožba pisna vloga, je po mnenju Ustavnega sodišča nujno določiti način njene vložitve, zlasti pa oblikovna vprašanja in obvezne sestavine pritožbene vloge.

8. Določba šestega odstavka 324. člena ZPP zapoveduje, da sodišče v pravnem pouku o pritožbi navede rok za vložitev pritožbe, sestavine pritožbe po 335. členu ZPP, opozorilo iz petega odstavka 98. člena tega zakona, opozorilo, da se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena tega zakona (kar je vsebina 336. člena ZPP (1), opozorilo na posledice neplačila sodne takse, pri katerem sodišču se pritožba vloži v izvirniku in v koliko izvodih mora biti vložena pritožba. Ne glede na ustavno zagotovljeno načelo instančnosti (25. člen URS), ki je v tem, da lahko organ druge stopnje presoja odločitev prvostopenjskega organa z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici ali obveznosti, ima tako vsaka stranka po mnenju Ustavnega sodišča že s pravnim poukom zagotovljeno učinkovito možnost, da si zagotovi vsebinsko presojo pritožbe. Glede na vse navedeno je Ustavno sodišče zaključilo, da ocenjevani določbi (336. člen in 324. člen ZPP) nimata učinkov na samo vsebino človekove pravice do pravnega sredstva in na njeno ustavno varovano jedro, saj njima navkljub stranka pravdnega postopka ostaja nosilka pravice do pritožbe in ji je prav tako omogočeno, da to pravico učinkovito uveljavlja.

9. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da enak zaključek velja tudi v konkretnem primeru. Iz povzetih odločb Ustavnega sodišča izhaja, da so, glede na drugačno naravo in ureditev pritožbenega postopka, neutemeljena sklicevanja toženke na odločbo Ustavnega sodišča z dne 13. 9. 2012, št. U–I–74/12–6, s katero je bila razveljavljena določba petega odstavka 98. člena ZPP, v delu, ki se je nanašala na tožbo (torej na postopek pred sodiščem prve stopnje). Pritožnica niti ne zatrjuje, da pravni pouk odločbe, ki jo je izpodbijala z nepopolno pritožbo, ne bi vseboval vsega, kar predpisuje ZPP. Nasprotno, v pravnem pouku z zavrženo pritožbo izpodbijane sodbe je povzeta vsebina petega odstavka 98. člena ZPP, torej je bilo stranki (2) omogočeno, da svojo pravico učinkovito uveljavlja, pa te možnosti ni izkoristila.

10. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je odločitev o zavrženju pritožbe pravilna tudi z vidika 336. člena ZPP, ki v pritožbenem postopku izključuje sleherno vračanje vlog v popravo ali dopolnitev, in sicer ne glede na to, ali pritožnik nastopa sam ali po odvetniku. Iz zgoraj povzete ustavnosodne prakse izhaja, da je Ustavno sodišče z vidika človekovih pravic pretehtalo tudi že to zakonsko določbo in protiustavnosti ni ugotovilo, enako pa je stališče sodne prakse (3).

11. Iz obrazloženega sledi, da odločitev sodišča prve stopnje ne posega v tožnikove ustavnopravno zagotovljene pravice. Pritožbeno sodišče tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (druga točka 365. člena ZPP).

(1) Opomba pritožbenega sodišča. (2) Pri tem je nepomembno, da je stranko pred sodiščem prve stopnje zastopala druga odvetnica, ki je bila sodba tudi vročena (vročilnica, speta k list. št. 125). Pritožnica ne trdi, da bi bilo z vročitvijo kaj narobe in da z vsebino sodbe (in pravnim poukom kot njenim delom) ne bi bila seznanjena. Nasprotno, iz podatkov v spisu je mogoče sklepati o nasprotnem, saj je bila pritožba zoper sodbo, ki vročena prvotni odvetnici, po drugem odvetniku vložena pravočasno.

(3) Primerjaj odločitev Višjega sodišča v Ljubljani z dne 1. 7. 2013, opr. št. I Cp 1519/2013.