Jedro

Strankin predlog za izvajanje dokazov mora biti obrazložen in utemeljen, kar pomeni, da mora stranka navesti konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem določenega dokaza, v obravnavanem primeru z zaslišanjem tožnika, mogoče utemeljiti, kot tudi utemeljiti, v čem in kako naj bi izvedba dokazov vplivala na odločitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/2006 – UPB) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.10.2007. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora tožnik nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo. Tožena stranka je prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno iz razloga 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbo 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki je veljal v času odločanja, po kateri pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka v obravnavanem primeru pravilno odločila, ko je odločila v tako imenovanem pospešenem postopku. Pravilno je ugotovila vse okoliščine, potrebne za odločanje v primerih, ko je že iz tožnikove vloge očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Tožnik je v prošnji za azil izjavil, da je izvorno državo zapustil, ker ga je policija leta 2000 pretepla, ker je, kot član stranke Liberalna stranka Črne gore (LSCG) sodeloval na shodu in delil zastavice. Kot razlog za vložitev prošnje za azil je navedel tudi, da je spomladi leta 2001 začel prejemati anonimne telefonske klice, o katerih je leta 2005 podal prijavo operaterju GSM mreže P. Dogodek je tudi prijavil policiji. Sodišče prve stopnje se strinja s toženo stranko, da ti dogodki ne morejo pomeniti preganjanja v smislu opredelitve Direktive sveta EU o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebujejo mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 (Direktiva EU), saj se razlogi, ki jih je tožnik navedel v prošnji za azil, po mnenju sodišča prve stopnje nanašajo na časovno odmaknjene dogodke. Tožnik je namreč izpostavil dogodek, ki se je zgodil leta 2000, zato je tudi po presoji sodišča prve stopnje šlo za enkraten dogodek. Pravilno je sklepanje tožene stranke, da bi tožnik v primeru resne ogroženosti državo v najkrajšem možnem času zapustil, ne pa, da je v njej še naprej živel do leta 2007. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ocenila tudi dejstvo, da je tožnik telefonske klice prejel že leta 2001, o klicih pa je policijo in operaterja GSM mreže P. obvestil šele leta 2005. Tudi sodišče prve stopnje meni, da bi tožnik ob resnih grožnjah dogodke policiji nemudoma sporočil. Poleg tega je tožnik povedal, da je policija njegove prijave o klicih prejela, vendar tudi po presoji sodišča prve stopnje proti neznanim klicateljem ni mogla uspešno ukrepati. S tem pa je odpadel tudi nujno potrebni element pri opredelitvi preganjanja, relevantnega po ZAzil. Tožnik je tudi povedal, da ga je prizadel dogodek, ko je prejel anonimni klic, da bo hči V. našel v pečici. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da se je ta anonimni klic zgodil v letu 2007, zato po mnenju sodišča prve stopnje ni mogoče sklepati, da je posledica udeležbe tožnika na shodu v letu 2000. Poleg tega tožnik ni navedel, da bi to grožnjo policiji sploh prijavil. V primeru, da bi tožnik ta dogodek občutil kot resno grožnjo, bi po presoji sodišča prve stopnje poiskal zaščito organov oblasti.

Kot dodaten razlog, zakaj je zapustil izvorno državo, je tožnik navedel dogodek, ko se je odzval na razpis delovnega mesta hišnika, vendar so sprejeli njegovega soseda, po mnenju tožnika, zaradi članstva v politični stranki, ki ji pripada tožnik. Sodišče prve stopnje meni, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi v zvezi s tem razlogom sprejela pravilno stališče in navedla razloge, ki jih sodišče prve stopnje sprejema in se v izogib ponavljanju nanje v svoji sodbi sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Glede na razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, tožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Tožnik v tožbi le povzema razloge, ki jih je že navedel v prošnji za azil. Do teh razlogov pa se je opredelila tožena stranka in jih je tudi presodilo sodišče prve stopnje.

Tožnik je v tožbi predlagal, naj ga sodišče prve stopnje zasliši, vendar po presoji sodišča prve stopnje ni navedel prav nobene okoliščine ali trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo na ta način mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev. Tožnikov predlog za izvajanje dokazov mora biti obrazložen in utemeljen, kar pomeni, da mora navesti konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem določenega dokaza, v obravnavanem primeru z zaslišanjem tožnika, mogoče utemeljiti, kot tudi utemeljiti, v čem in kako naj bi izvedba dokazov vplivala na odločitev. Sodišče prve stopnje zato tožnikovemu predlogu ni ugodilo in je na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) tožnik ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Poudarja, da ne zlorablja azilnega postopka in da ne zavaja tožene stranke, kot tudi, da je bil prisiljen pobegniti iz izvorne države, saj je že leta 2001 prejemal anonimne telefonske grožnje, da mu bodo zažgali hišo, polili so mu tudi avto z belo barvo in mu grozili, da mu bodo ubili hčerko. Vzroki za te grožnje so v tem, da se je že leta 2000 udeležil shoda stranke LSCG, zaradi demonstracij za odcepitev Črne gore, policija pa ga je označila za vandala in ga preganjala, namesto, da bi ga zaščitila. Zaradi tega je moral ženo in hčerko poslati k njenim staršem, on pa je bil prisiljen pobegniti iz izvorne države, da je ubežal smrti. O resničnosti njegovih izjav bi ga moralo zaslišati sodišče prve stopnje. Ker tega ni storilo, je po njegovem mnenju podana bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku in je že zato potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti.

Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in odpravi odločbo tožene stranke, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravilna in zakonita.

Ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi so pravilne, saj izhajajo iz podatkov in listin v upravnih spisih. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno sklepalo, da navedeni dogodki (da je policija leta 2000 tožnika pretepla, ker je, kot član stranke LSCG, sodeloval na shodu in delil zastavice; prejeti anonimni klici, kot tudi anonimni klic, da bo hči V. našel v pečici; ter dogodek, ko se je odzval na razpis delovnega mesta hišnika, vendar so sprejeli njegovega soseda, po njegovem mnenju, zaradi članstva v politični stranki, ki ji pripada) ne morejo pomeniti preganjanja v smislu opredelitve Direktive EU, saj se razlogi, ki jih je tožnik v prošnji za azil navedel, nanašajo na časovno odmaknjene dogodke; da v zvezi z anonimnim klicem glede hčerke V., ki se je zgodil v letu 2007, ni mogoče sklepati, da je posledica udeležbe tožnika na shodu v letu 2000, poleg tega tožnik v zvezi z njim ni navedel, da bi to grožnjo policiji sploh prijavil in da bi v primeru, da bi tožnik ta dogodek občutil kot resno grožnjo, tudi po presoji pritožbenega sodišča, poiskal zaščito organov oblasti; ter da tudi pritožbeno sodišče meni, tako kot sodišče prve stopnje, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi o razlogu, da so za hišnika sprejeli njegovega soseda, sprejela pravilno stališče in navedla razloge, ki jih tudi pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib ponavljanju nanje utemeljeno sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Tudi pritožbeno sodišče meni, v zvezi s tožnikovim predlogom, ki ga tožnik ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, naj ga sodišče zasliši, da tožnik ni navedel prav nobene okoliščine ali trditve, tudi v pritožbi ne, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo na ta način mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev. Pravilno je utemeljevanje sodišča prve stopnje, da mora biti strankin predlog za izvajanje dokazov obrazložen in utemeljen, kar pomeni, da mora stranka navesti konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem določenega dokaza, v obravnavanem primeru z zaslišanjem tožnika, mogoče utemeljiti, kot tudi utemeljiti, v čem in kako naj bi izvedba dokazov vplivala na odločitev. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugodilo tožnikovemu predlogu, naj ga zasliši, in je na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji. Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb ZUS-1. Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.