Jedro

Tožnik ima pravico do povračila škode na stanovanjskem objektu, ki jo povzroča povečan tovorni promet na cesti, ki ga je mogoče opredeliti kot splošno koristno dejavnost, vendar le, če škoda presega normalne meje (3. odst. 156. čl. ZOR). S škodo, ki presega normalne meje so mišljene takšne škodne posledice, ki presegajo okvire, ki so običajni in tolerantni v sodobnem urbanem okolju z vsemi škodljivimi posledicami, ki jih mora posameznik sprejeti z življenjem v takšnem okolju.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se zato izpodbijana sodba v ugodilnem delu razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožnikoma odškodnino v višini 1.178.949,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.3.1996 dalje do plačila, kar predstavlja odškodnino za škodo, ki nastaja na hiši tožnikov z naslovom C., zaradi vibracij, ki jih povzročajo mimovozeča vozila, še zlasti pa težki tovornjaki. Višji obrestni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 143.772,38 SIT pravdnih stroškov.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka. V pritožbi opozarja na štiri elemente, ki morajo biti podani za ugotovitev odškodninske odgovornosti. Meni, da na njeni strani ni podana krivda za povečan promet na cesti Ajdovščina-Nova Gorica. Gre za objektivna, od tožene stranke neodvisna ravnanja, ki povzročajo škodo tožeči stranki.

Toženi stranki zato ni mogoče očitati navadne malomarnosti (najmilejše stopnje krivde, ki se domneva na podlagi pravila iz 1. odst. 154. čl. ZOR o obrnjenem dokaznem bremenu) eventualno veliko malomarnost za povečanje prometa pa bi morala tožeča stranka posebej dokazati, saj se le-ta ne domneva. Vsesplošni tehnični napredek, ki ima za posledico povečanje prometa na cesti Ajdovščina-Nova Gorica, ne more predstavljati odgovornosti na strani tožene stranke. Graditev avtocest in vseh drugih cest je odvisna od finančnih sredstev, ki jih toženi stranki vsako leto dodeli parlament in v okviru teh razpoložljivih sredstev se potem izvaja gradnja ceste ter se lahko le v okviru teh sredstev presoja odgovornost tožene stranke. Poleg tega je cesta v času, ko je bila hiša zgrajena, že obstajala, saj se iz katastrske mape vidi, da je v času gradnje hiše cesta potekala po isti trasi. Pravni predniki tožeče stranke so hišo po lastni volji postavili v neposredno bližino obstoječe ceste, zato bi se morali zavedati, da se utegne cestni promet povečati in škodljivo delovati na hišo. S tem so prevzeli nase tudi tveganje morebitnih poškodb.

Sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo oblike krivdne odgovornosti tožene stranke temveč zgolj pavšalno navaja, da je tožena stranka odgovorna za škodo na podlagi 154. čl. ZOR. V sodbi zato manjkajo odločilni razlogi glede oblike krivde. Tudi objektivna odgovornost tožene stranke ne more biti podana, saj ceste na splošno ni mogoče šteti za nevarno stvar, upravljalec ceste namreč odgovarja za škodo nastalo v zvezi z uporabo ceste krivdno. Tožena stranka pa se pritožuje tudi glede višine dosojene odškodnine, saj povečan promet, ki naj bi povzročal škodo, ne predstavlja nedopustnega ravnanja, ampak splošno koristno dejavnost, za katero je dal dovoljenje pristojen organ, tako da je v takih primerih mogoče v skladu s 3. odst. 156. čl. ZOR zahtevati samo povrnitev tiste škode, ki presega normalne meje. Le-ta pa v konkretnem primeru ni bila ugotovljena.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da cesti promet ni nedopustno ravnanje, prav tako povečanje cestnega prometa ne, saj gre očitno za posledico vsesplošnega tehničnega razvoja. Zaradi tega manjka eden od elementov, ki je potreben za odškodninsko odgovornost tožene stranke po 154. čl. ZOR. V obravnavani zadevi gre zato za primer t.i. "specialnega civilnega delikta", ko iz sicer dovoljenega ravnanja izvira nedopustna škoda. Tak primer ureja 3. odst. 156. čl. ZOR, ki sicer določa odškodninsko odgovornost tistega, ki opravlja splošno koristno dejavnost, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, vendar le kolikor škoda pri opravljanju dejavnosti presega normalne meje. Ker je prvostopno sodišče pri odločanju zmotno uporabilo materialno pravo, saj je odločitev oprlo na 154. namesto na 156. čl. ZOR, pa je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Tožbeni zahtevek tožeče stranke bo namreč lahko utemeljen le toliko, kolikor bo ugotovljeno, da škoda, ki jo povečan tovorni promet na cesti povzroča na njenem objektu, presega normalne meje, ki jih je še dolžna trpeti. Teh okoliščin prvostopno sodišče še ni ugotavljalo, zato je moralo pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke prvostopno sodbo v ugodilnem delu razveljaviti in v tem obsegu vrniti zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Pri ponovnem obravnavanju zadeve bo treba torej ugotoviti ali škodne posledice v obravnavanem primeru presegajo tiste okvire, kakršni so običajni in tolerantni v sodobnem urbanem okolju z vsemi škodljivi posledicami, ki jih mora posameznik sprejeti z življenjem v takšnem okolju oz. ugotoviti, ali je tožeča stranka določeno škodo, ki je posledica tehničnega razvoja in spremenjenih družbenih razmer, še dolžna trpeti in koliko ta škoda to mejo presega. Le v presežku bo lahko tožbenemu zahtevku ugodilo (1. odst. 370. čl. ZPP).