Jedro

Glede plačila opravljenega dela študenta je primarni dolžnik naročnik - delodajalec, nosilec pravice zahtevati plačilo za opravljeno delo pa primarno tisti, ki je za naročnika opravil delo, torej študent. Pri tem ni relevantno, ali je bil študent na delo napoten in ali lahko za opravljeno delo izda račun, saj podjemniku pravica zahtevati plačilo za opravljeno delo pripada že na podlagi zakona.

Dejstvo, da tožeča stranka opravlja dejavnost posredovanja začasnih in občasnih del dijakom in študentom, ji samo po sebi (še) ne daje aktivne stvarne legitimacije za izterjavo plačila za opravljeno delo svojih članov, v svojem imenu in za svoj račun.

Določba Pravilnika o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje o tem, kdaj se šteje posredovanje za realizirano, se že pojmovno ne more nanašati na pravico naročnika, da zavrne svojo obveznost glede plačila prispevkov, ki mu jih je agencija dolžna obračunati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. točki izreka v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek tožeče stranke v znesku 297,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 138,86 EUR za čas od 26. 10. 2011 do plačila in od zneska 158,44 EUR za čas od 24. 11. 2011 do plačila in v delu, v katerem je zavrnjena zahteva za povrnitev izvršilnih stroškov in je v tem delu sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 7012/2012 z dne 19. 1. 2012 razveljavljen; v II. točki izreka pa v celoti, in se v tem obsegu zadeva vrne sodišče prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu I. točke izreka potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži do končne odločitve.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 7012/2012 z dne 19. 1. 2012 razveljavi v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna v predlogu navedeno terjatev in v delu glede stroškov upnika, ter tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati stroške postopka v višini 40,00 EUR, z obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Če sodišče izda sodbo brez glavne obravnave, pa bi moralo opraviti glavno obravnavo, je vselej podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kdaj sodišče mora opraviti glavno obravnavo, določa zakon. V sporu majhne vrednosti poteka postopek na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj (prvi odstavek 450. člena ZPP), kar pomeni, da morajo stranke v tem postopku navesti vsa dejstva in dokaze v vlogah iz 451. člena ZPP. Kljub temu to ne pomeni, da v sporu majhne vrednosti sodišče nima obveznosti opraviti obravnavo. Ni je dolžno opraviti samo v zakonsko določenih primerih in sicer 1) v primeru, če med pravdnima strankama ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, ter 2) v primeru, če je dejansko stanje sporno pa je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v svojih vlogah ni zahtevala (prvi in drugi odstavek 454. člena ZPP).

7. V obravnavanem primeru se je na podlagi pisnih navedb pravdnih strank izkazalo kot sporno, ali je tožena stranka potrdila napotnice za študenta D., ki je pri njej opravljal delo (tožeča stranka je trdila, da so napotnice potrjene, tožena stranka pa da jih ni potrdila), sodišče prve stopnje pa je kot relevantna in nesporna dejstva za odločitev štelo naslednja dejstva: da na podlagi navedenih napotnic študentu ni tožeča stranka sama ničesar plačala, da tožeča stranka ni pridobila od D. njegove terjatve do tožene stranke za plačilo v napotnici navedenih del niti pooblastila, da jih za njo izterja. Slednja dejstva je upoštevalo kot relevantno za zavrnitev tožbenega zahtevka v delu, v katerem tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo za opravljeno delo D., skupaj 1.690,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 800,00 EUR za čas od 26. 10. 2011 do plačila in od 860,00 EUR za čas od 24. 11. 2011 do plačila.

8. Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje: - da tožeča stranka na podlagi koncesijske pogodbe opravlja dejavnost posredovanja delovne sile, ki vključuje tudi posredovanje začasnih in občasnih del dijakov in študentov, - da je k toženi stranki napotila na delo študenta D. (napotnici št. 7962/11 in št. 24467/11), - da je po prejemu potrdila o opravljenem delu toženi stranki izstavila račun št. 51709/11 z dne 17. 10. 2011 in račun št. 56763/11 z dne 15. 11. 2011 v skupni višini 1.987,30 EUR, - da tožena stranka računov ni plačala, - da vtoževani znesek predstavlja znesek opravljenega dela študenta ter 12% koncesijsko dajatev po Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (v nadaljevanju ZZZPB) in 2% koncesijsko dajatev po Zakonu o dodatni koncesijski dajatvi od prejemkov izplačanih za občasna in začasna dela študentov in dijakov (v nadaljevanju ZDKDPŠ).

9. V delu, ki se nanaša na plačilo opravljenega dela študenta, je sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke zavrnilo iz razloga pomanjkanja aktivne stvarne legitimacije, torej da tožeča stranka nima kot posrednik nobenega materialnopravnega upravičenja zase terjati plačilo za delo, ki ga je opravil študent za toženo stranko. Če se pri tem izkaže, da je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno presodilo, da so navedena dejstva za odločitev odločilna in da med pravdnima strankama niso bila sporna, potem obravnave sodišče prve stopnje za odločitev o tem delu tožbenega zahtevka tudi ni bilo dolžno izvesti.

10. Tožeča stranka se v pritožbi upira stališču sodišča prve stopnje. Pove, da po nobenem predpisu ni dolžna študentom izplačati zaslužkov za opravljeno delo, preden sama na podlagi izdanega računa ne dobi plačila za njihovo delo od delodajalcev. Delodajalcu je v konkretnem primeru izstavila račun za opravljeno delo študenta ter za koncesijske dajatve. Pove, da študent D. za svoje delo ni dobil plačila. Po njenem prepričanju študent nima podlage, da bi sam zahteval plačilo za delo, saj ga je na delo napotila tožeča stranka, zato je le ona upravičena izdati račun za opravljeno delo študenta ter plačilo koncesijske dajatve. Pri tem še poudari, da v sklop njenih obveznosti v zvezi s posredovanjem dela dijakov in študentov ne sodi plačilo dijakom za opravljeno delo, temveč da se njena storitev zaključi in realizira s tem, ko dijaka ali študenta napoti na delo k delodajalcu.

11. Aktivna stvarna legitimacija je odvisna od tega, ali je tožeča stranka nosilec pravic iz materialnopravnega razmerja, ki se obravnava v postopku. Tožeča stranka sama v pritožbi zatrjuje, da se je njena storitev zaključila s tem, ko je študenta napotila na delo k delodajalcu. V obravnavanem postopku se glede na podan ugovor tožene stranke obravnava vprašanje pravilne izpolnitve pogodbenega razmerja med D. kot izvajalcem občasnih del in toženo stranko kot naročnikom. Slednje pa urejajo materialni predpisi, v konkretnem primeru določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o podjemni pogodbi, s katero se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal (619. člen OZ)(1). V tem primeru je primarni dolžnik naročnik/delodajalec, nosilec pravice zahtevati plačilo za opravljeno delo pa primarno/originarno tisti, ki je za naročnika opravil delo/študent, pri čemer ni relevantno, ali je bil študent na delo napoten in ali lahko za opravljeno delo izda račun, saj podjemniku pravica zahtevati plačilo za opravljeno delo pripada že na podlagi zakona.

12. Tožeča stranka opravlja dejavnost posredovanja začasnih in občasnih del dijakom in študentom (glej Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti). To dejstvo ji samo po sebi (še) ne daje aktivne stvarne legitimacije za izterjavo plačila za opravljeno delo svojih članov, v svojem imenu in za svoj račun. Tožeča stranka s tožbo ni zahtevala plačila na račun D., niti ni navedla nobene druge podlage, na podlagi katere bi je pridobila v razmerju s svojim članom pravico, da za svoj račun izterja njegovo terjatev, iz naslova plačila za opravljeno delo, od delodajalca. Odločitev sodišča prve stopnje je zato materialno pravno pravilna v delu, v katerem je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da naj ji tožena stranka plača 1.690,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, za opravljeno delo študenta D.. S tem pa se izkaže, da v tem delu tudi dejansko stanje ni bilo sporno, zato ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. V preostalem, nepotrjenem delu pa sodba sodišča prve stopnje je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, utemeljen pa je tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

14. Pravilnik o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje, podrobneje določa pogoje, pod katerimi lahko ministrstvo, pristojno za delo, s pogodbo o koncesiji pooblasti organizacije, da izvajajo naloge posredovanja dela, ki vključujejo tudi začasna in občasna dela. Navedeni Pravilnik natančno določa postopek odvajanja sredstev iz koncesijske dajatve in v kakšni višini se agenciji, ki posreduje dela za dijake in študente, priznajo stroški. Določba 18. člena Pravilnika o tem, kdaj se šteje posredovanje za realizirano, se že pojmovno ne more nanašati na pravico naročnika, da zavrne svojo obveznost glede plačila prispevkov, ki mu jih je agencija dolžna obračunati. Razlogi sodišča prve stopnje, da bi bil tožbeni zahtevek v delu, v katerem se nanaša na plačilo za posredovanje delovne sile (tj. koncesijska dajatev) utemeljen le, če bi tožeča stranka poleg tega, da je tožena stranka potrdila napotnico, trdila in dokazala, da je študent D. prejel plačilo za svoje delo, so sami s sabo v nasprotju, saj v konkretnem primeru tožena stranka ni zatrjevala, da tožeči stranki ne bi plačala koncesijskih dajatev, če bi bila napotnica pravilno potrjena.

15. Račun je bil v delu, ki se nanaša na obračun koncesijskih dajatev, za toženo stranko sporen le z vidika spornosti obračunanega dela, ne pa z vidika samega obračuna koncesijskih dajatev. Kar z drugimi besedami pomeni, da je utemeljenost zahtevka na plačilo koncesijskih dajatev odvisna zgolj od spornega dejstva, ali je k toženi stranki napoteni študent delo pri toženi stranki opravil oziroma ali bo toženi stranki uspelo dokazati, da ni potrdila napotnice, ki jo je študent zaradi obračuna predložil tožeči stranki.

16. Višje sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je pri zavrnitvi tega dela zahtevka sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da o spornih dejstvih lahko odloči brez izvajanja dokazov. Tožeča stranka je ves čas vztrajala pri plačilu vtoževane terjatve, tožena stranka pa se je temu v celoti upirala s trditvami, da do tožeče stranke nima odprtih obveznosti; da delo s študentom v mesecih, na katere se nanašata vtoževana računa, ni bilo dogovorjeno; da se oznake na napotnicah ne ujemajo z oznakami na vtoževanih računih in da zato ni jasno na kateri podlagi so bili vtoževani računi izdani, ipd. Dejansko stanje med pravdnima strankama je torej sporno, za razjasnitev slednjega pa je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 26. 9. 2012 (l. št. 48 spisa) izrecno predlagala izvedbo naroka. Zato je za odločitev potrebno opraviti glavno obravnavo.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi v delu, ki se nanaša na plačilo koncesijske dajatve v višini 297,30 EUR ugodilo, izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Delna razveljavitev izpodbijane sodbe je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških prvostopenjskega postopka.

18. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo, na preostale pritožbene navedbe ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo opraviti glavno obravnavo in ponovno odločiti o zahtevku v delu, o katerem še ni pravnomočno odločeno.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

21. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

Op. št. (1): Glej tudi Pravna praksa številka 10/2009, Ana Kastelec, Ana Berdajs: Smo pozabili urediti študentsko delo.