Jedro

Ugotovljeni spori med strankama so gotova dejstva in priznanje predlagatelja, da si prizadeva za interese konkurenčne družbe, kažejo na uporabo informacij v korist konkurenčne družbe. Najbolj tipičen primer obstoja subjektivne zavrnitvene predpostavke je uporaba informacije v korist konkurenčne družbe. Ukvarjanje s konkurenčno dejavnostjo nakazuje na možnost, da je bila zavrnitev vpogleda utemeljena.

Glede na to, da predlagatelj zadržuje posest osnovnih sredstev v lasti nasprotne udeleženke in jih ne uporablja v korist nasprotne udeleženke, je realno pričakovati, da bo za potrebe konkurenčne družbe uporabil tudi informacije, katerih pridobitev zahteva.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II.Predlagatelj je dolžan v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa povrniti nasprotni udeleženki 1.067,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne po vročitvi tega sklepa dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog, da je dolžna nasprotna udeleženka v roku treh dni posredovati predlagatelju oziroma ga obvestiti o vseh izdanih in prejetih računih za leto 2023 do vključno 31. 1. 2025, o prometu na računu od leta 2023 do vključno 31. 1. 2025, o popisu posojil, asignacij, kompenzacij in osnovnih sredstev od 29. 9. 2023 do 31. 1. 2025 (I. točka izreka). Predlagatelju je naložilo, da je dolžan v roku 15 dni povrniti nasprotni udeleženki stroške postopka 857,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je nasprotna udeleženka prepričljivo pojasnila, da ne držijo navedbe predlagatelja, da so družbeniki oziroma ustanovitelji nasprotne udeleženke soglašali in si dovoljevali, da delujejo kot družbeniki v konkurenčni družbi. Nasprotna udeleženka je bila sicer ustanovljena po tem, ko je konkurenčna družba že obstajala. Določen čas je bil družbenik in poslovodja konkurenčne družbe tudi poslovodja nasprotne udeleženke, vendar je med udeleženimi ob ustanovitvi nasprotne udeleženke obstajalo soglasje, da opustijo vlogo družbenika v konkurenčni družbi in delujejo zgolj v korist nasprotne udeleženke, v nasprotnem primeru ustanavljanje nasprotne udeleženke ne bi imelo smisla. Tega predlagatelj po mnenju nasprotne udeleženke ni nikoli storil. Med družbeniki obeh družb oziroma med obema družbenikoma obstaja spor o lastništvu vozila VW Tiguan R-Line, kar izhaja iz elektronskega sporočila konkurenčne družbe z dne 5. 2. 2025. Med nasprotno udeleženko in predlagateljem je nadalje spor v zvezi s posestjo vozil, ki so v lasti nasprotne udeleženke. Nasprotna udeleženka je prepričana, da predlagatelj teh vozil ne uporablja samo za lastne (osebne) namene, temveč omogoča uporabo tudi konkurenčni družbi, saj se motorna vozila nahajajo v kontejnerju na poligonu konkurenčne družbe, kar je nasprotni udeleženki izpovedal zaposleni v konkurenčni družbi. Nasprotna udeleženka je prepričljivo navedla, da ji je škoda nastala tudi zaradi ravnanj predlagatelja iz naslova protipravnega zadržanja sredstev iz obdobja, ko je za nasprotno udeleženko še opravljal vlogo inštruktorja voženj. Predložila je elektronsko sporočilo ene od kandidatk z dne 10. 12. 2024, da je predlagatelj sprejel plačilo kandidatke za pet ur voženj, tega zneska pa ni izročil nasprotni udeleženki. Predlagatelj ves čas deluje v interesu konkurenčne družbe in ne v dobro nasprotne udeleženke, v vseh sporih se dosledno postavlja na stran konkurenčne družbe. Predlagatelj ni zahteval vpogleda v najbolj osnovne informacije nasprotne udeleženke z namenom, da pridobi čim bolj realno sliko o vrednosti svojega poslovnega deleža, temveč gre za občutljive informacije, katerih razkritje konkurenčni družbi bi nasprotni udeleženki povzročilo večjo finančno škodo in ogrozilo njen obstoj na trgu.

2.Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo predlagatelj po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1). V pritožbi navaja, da je sodišče namenilo celotno obrazložitev povzemanju navedb nasprotne udeleženke, ki jim je namenilo precejšen del obrazložitve, hkrati se ni opredelilo do bistvenih navedb predlagatelja. Glede določenih dejstev se je neutemeljeno postavilo na stran nasprotne udeleženke, čeprav zgolj na podlagi njenih enostranskih, praznih navedb v odgovoru ter na več mestih navedlo kako prepričljivo je navedla določena dejstva, pri čemer ni jasno, na čem temelji ocena sodišča glede prepričljivosti oziroma verodostojnosti nasprotne udeleženke, ker ni dokazov, ki bi dejstva potrjevali, posamezni udeleženci pa niso bili zaslišani. Sodišče je prezrlo, da je bil družbenik nasprotne udeleženke, ki je hkrati njen direktor, A. A. družbenik konkurenčne družbe do 8. 1. 2025. Kot družbenik je bil povezan z obema družbama, imel je vpogled v vso dokumentacijo, kar ne bi imel, če bi obstajala izrazita meja med njegovim delovanjem pri vsaki od družb. Ravno zato, ker družbi nista delovali povsem izolirano, so še vedno odprta razmerja med družbama in še zdaleč niso omejena zgolj na razmerja, ki jih navaja nasprotna udeleženka. Odločitev sodišča ni logična in je kontradiktorna ter dejansko je bilo tako, kot navaja predlagatelj, da so družbeniki oziroma ustanovitelji na začetku med seboj soglašali in si dovoljevali prisotnost v obeh družbah. Razpredanje sodišča kakšni spori obstajajo med družbeniki ni predmet postopka ob tem, da gre za enostranske in zavajajoče navedbe nasprotne udeleženke, ki niso resnične. Kolikor bi bil predmet postopka razčiščevanje spornih oziroma odprtih vprašanj med predlagateljem in nasprotno udeleženko, bi moralo sodišče izvesti dokaze z zaslišanjem udeležencev, ne kar slediti navedbam nasprotne udeleženke. Da si predlagatelj prizadeva za interese konkurenčne družbe še ne pomeni, da to počne na račun nasprotne udeleženke oziroma da bi uporabil kakršnekoli zahtevane informacije za namen, ki je v nasprotju z njenimi interesi (subjektivna predpostavka). Delovanje v korist konkurenčne družbe še ne pomeni avtomatično delovanja v škodo konkurenčne družbe (prav: nasprotne udeleženke). Da bi prišlo do kakršnegakoli dosedanjega konkretnega ravnanja predlagatelja v smislu zlorabe informacij v nasprotju z interesi nasprotne udeleženke ni izkazala niti z verjetnostjo. Pogoja, da bi se družbi prizadela občutna škoda, nasprotna udeleženka ni konkretizirala niti izkazala. Nobene od trditev glede zatrjevane škode ni podkrepila s konkretnimi opisi in dokazi, ki bi se nanašali na njo. V primeru informacij, ki bi jih predlagatelj pridobil kot družbenik od nasprotne udeleženke, so za konkurenčno družbo nepomembne informacije, od katerih nima koristi.

3.Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da je sodišče vse relevantne navedbe predlagatelja vzelo na znanje in je tehtalo njihovo upoštevnost ter se do njih opredelilo v zadostni meri. Iz navedb nasprotne udeleženke ni mogoče izluščiti pomislekov, ki bi vzbujali dvom o oceni njene verodostojnosti in prepričljivosti, saj so bili vsi argumenti zelo podrobno in notranje konsistentno obrazloženi. Sodišče je zavrnilo le dokazne predloge, ki jih je podala nasprotna udeleženka in ne predlagatelj, pri čemer ni predlagal zaslišanj. Da je med udeleženimi ob ustanovitvi nasprotne udeleženke obstajalo soglasje, da opustijo vlogo družbenika v konkurenčni družbi, da delujejo zgolj v korist nasprotne udeleženke, je logično, saj v nasprotnem ustanavljanje nasprotne udeleženke ne bi imelo smisla. Družbeništvo v dveh konkurenčnih družbah bi rezultiralo v položaju, kjer bi si bili glavni interesi in cilji družbenikov v nasprotju. Da navedeno drži in da se predlagatelj spreneveda izhaja iz dejstva, da 41. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) določa, da družbeniki d.o.o. ne smejo sodelovati pri teh vlogah, tudi ne kot delavci v katerikoli družbi, ki je ali bi lahko bila v konkurenčnem razmerju z dejavnostjo prve družbe. Sodišče je pravilno sledilo navedbam nasprotne udeleženke, da predlagatelj ni opustil vloge družbenika v konkurenčni družbi v nasprotju s prvotnim soglasjem med družbeniki. Da predlagatelj nima v zvezi z nasprotno udeleženko nobenega interesa, je priznal v zahtevi za vpogled v listine. V pritožbi izrecno priznava, da si prizadeva za interese konkurenčne družbe. To v skladu s sodno prakso samo po sebi kaže na verjetnost, da bodo zahtevane informacije uporabljene v korist konkurenčne družbe (sklep VSL I Cpg 604/2023).

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Ne drži očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenih navedb predlagatelja, da ni upoštevalo oziroma se ni opredelilo do trditev zakaj nasprotna udeleženka skriva določene podatke, zlasti glede na predkazenski postopek zoper A. A., bivšega direktorja konkurenčne družbe ter da se je že na podlagi njegovega preteklega vzorca vprašati, ali se predlagatelju skrivajo določene informacije, zaradi katerih bi lahko bil oškodovan njegov delež pri nasprotni udeleženki. Skrivanje informacij je objektivna posledica zavrnitve pisne zahteve predlagatelja za dovolitev vpogleda v listine in posredovanje kopij, za katero je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da jo je nasprotna udeleženka utemeljeno zavrnila in posredovala predlagatelju 6. 2. 2025, da je bila ta ustrezno obrazložena in v zadostni meri konkretizirana (priloga A6; 8. točka obrazložitve sklepa). Obstoj predkazenskega postopka zoper bivšega direktorja konkurenčne družbe - hkrati direktorja nasprotne udeleženke, ki je za predlagatelja očitno dodaten razlog zakaj zahteva informacije (poleg nameravane prodaje poslovnega deleža), ni pravno pomemben, ker je zadoščal že osnovni razlog nameravane prodaje. Sodišče prve stopnje se zato ni rabilo posebej opredeljevati do obstoja predkazenskega postopka.

6.Držijo sicer pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje povzemalo trditve nasprotne udeleženke in jim je namenilo precejšen del obrazložitve sklepa, da je dobesedno povzelo trditve nasprotne udeleženke ter jih sprejelo kot prepričljive. Vendar to samo po sebi še ne potrjuje utemeljenosti pritožbe. Pomeni, da so bile trditve nasprotne udeleženke argumentirane in prepričljive. Ne držijo očitki: (-) da ni dokazov, ki bi potrjevali dejstva, (-) da odločitev sodišča zakaj je sledilo nasprotni udeleženki ni ustrezno in zadostno obrazložena ter je kontradiktorna, (-) da kolikor bi bil predmet postopka razčiščevanje spornih oziroma odprtih vprašanj med predlagateljem in nasprotno udeleženko, bi moralo sodišče izvesti dokaz z zaslišanjem udeležencev, ne kar slediti navedbam nasprotne udeleženke, (-) da nasprotna udeleženka ni podkrepila trditev glede zatrjevane škode s konkretnimi opisi in dokazi, (-) da je sodišče sprejelo navedbe nasprotne udeleženke kot prepričljive brez konkretnih relevantnih navedb dokazov, ki bi kazali na obstoj subjektivne in objektivne predpostavke za zavrnitev oziroma omejitev informacijske pravice družbenika. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pogledalo v listine, ki sta jih predložili stranki. Ni zaslišalo B. B. in A. A.. Gre za dokazna predloga, ki ju je podala nasprotna udeleženka (3. točka obrazložitve sklepa). Teh ugotovitev predlagatelj ne izpodbija. Ne navaja, da bi tudi on predlagal zaslišanje obeh niti to ni razvidno iz predloga, zato je neutemeljeno njegovo zavzemanje za izvedbo zaslišanja. Sodišče prve stopnje se je glede izvajanja dokazov pravilno oprlo na ZGD-1, ki v drugem odstavku 52. člena določa, da v zadevah iz 50. člena tega zakona glede na okoliščine primera razpiše narok ali izda sklep brez naroka. Narok tako ni bil obvezen v tem primeru.

7.Predlagatelj na večih mestih v pritožbi neutemeljeno navaja, da odločitev sodišča temelji na presplošnih, nekonkretiziranih in nesubstanciranih navedbah nasprotne udeleženke, da so bile njene navedbe v odgovoru na zahtevo enostranske in prazne, da ni konkretizirala pogoja, da bi se družbi prizadela občutna škoda, da trditev glede zatrjevane škode ni podkrepila s konkretnimi opisi, ki bi se nanašali na njo. Kot je bilo že ugotovljeno, so bile trditve nasprotne udeleženke argumentirane in prepričljive ter sodišče prve stopnje jih je pravilno štelo za zadosti obrazložene. V njih so bile relevantne trditve in predlagani dokazi, celo z zaslišanjem.

8.V postopku ni bilo sporno, da je predlagatelj družbenik v konkurenčni družbi, kar je priznal v predlogu (stran 2). Prvi odstavek 41. člen ZGD-1 določa, da družbeniki in poslovodje ali poslovodkinje družbe z omejeno odgovornostjo ne smejo sodelovati pri nobeni od teh vlog, pa tudi ne kot delavci v katerikoli drugi družbi ali kot podjetnik, ki opravlja dejavnost, ki je ali bi lahko bila v konkurenčnem razmerju z dejavnostjo prve družbe.

9.Nadalje predlagatelj neutemeljeno navaja: (-) da ni jasno na čem temelji ocena sodišča glede prepričljivosti oziroma verodostojnosti nasprotne udeleženke, da ne držijo navedbe predlagatelja, da so družbeniki oziroma ustanovitelji nasprotne udeleženke med seboj izrecno soglašali in si dovoljevali, da delujejo kot družbeniki v konkurenčni družbi in da je med udeleženimi ob ustanovitvi nasprotne udeleženke ves čas obstajalo soglasje, da opustijo vlogo družbenika v konkurenčni družbi in delujejo zgolj v korist nasprotne udeleženke, (-) da se je vprašati na podlagi česa je sodišče sprejelo zmotno navedbo nasprotne udeleženke, (-) da odločitev sodišča ni logična in je kontradiktorna ter je dejansko bilo tako, kot navaja predlagatelj, da so družbeniki oziroma ustanovitelji na začetku med seboj soglašali in si dovoljevali prisotnost v družbah. Dokazno breme glede zatrjevanega soglasja družbenikov, da delujejo v konkurenčni družbi, je bilo na predlagatelju. Ni bilo na nasprotni udeleženki in to je drugačno dokazno breme kot za zavrnitev zahteve po informacijah, za katerega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je na družbi (6. točka obrazložitve sklepa). Iz predloženih listin, ki so bile edino dokazno sredstvo predlagatelja, ne izhaja zatrjevano soglasje družbenikov za delovanje v konkurenčni družbi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno verjelo nasprotni udeleženki in zaključilo, da ne držijo navedbe predlagatelja, da so si družbeniki dovoljevali delovanje v konkurenčni družbi (9. točka obrazložitve sklepa).

10.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so med družbeniki obeh družb oziroma med družbama spori o lastništvu vozil, o posesti vozil, da se vozila nahajajo v kontejnerju na poligonu konkurenčne družbe (10. točka obrazložitve sklepa), da je nasprotna udeleženka predložila (kot dokaz) dopis z dne 10. 2. 2025, poslan predlagatelju in konkurenčni družbi, ki se nanaša na vračilo vozil v lasti nasprotne udeleženke (12. točka obrazložitve sklepa). Obstoja teh sporov predlagatelj ne zanika. Res je, kot navaja v pritožbi, da predmet tega postopka ni razčiščevanje spornih oziroma odprtih vprašanj med predlagateljem in nasprotno udeleženko, vendar kažejo na ravnanje predlagatelja v korist konkurenčne družbe in ne v korist nasprotne udeleženke. To celo priznava v pritožbi. Drži namreč pritožbena navedba, da delovanje v korist konkurenčne družbe še ne pomeni avtomatično delovanje v škodo nasprotnega udeleženca. Vendar ravno zato, ker predlagatelj ni dokazal trajnega soglasja družbenikov za delovanje v konkurenčni družbi, pomeni njegov hkratni status družbenika v konkurenčni družbi že na načelni nasprotovanje zakonski prepovedi konkurence. V tem primeru ni šlo le za načelno nasprotovanje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja tudi konkretno nasprotovanje zakonski prepovedi konkurence. Takšno nasprotovanje, da je podana verjetnost, da bi predlagatelj uporabil informacije za namen, ki je v nasprotju z interesi družbe in bi s tem družbi prizadel občutno škodo. To je materialnopravni razlog za zavrnitev zahteve po drugem odstavku 512. člena ZGD-1 v zvezi s 513. členom ZGD-1 (5. točka obrazložitve sklepa).

11.Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je predlagatelj zadržal denarna sredstva v obdobju, ko je za nasprotno udeleženko opravljal vlogo inštruktorja voženj. Kot dokaz je predložila elektronsko sporočilo ene od kandidatk z dne 10. 12. 2024 (priloga B6; 12. točka obrazložitve sklepa). Tudi te ugotovitve v pritožbi ne zanika.

12.Neupoštevne pritožbene novote so: (-) da je dejavnost družb potekala v istih prostorih, da so se uporabljala ista sredstva - vozila, tudi prezaposleni delavci iz konkurenčne družbe so pričeli z zaposlitvami pri nasprotni udeleženki, (-) da sta v tem času sklenili posojilno pogodbo za 100.000,00 EUR, (-) da evidentno kaže, da je bila nasprotna udeleženka tista, ki je prevzela poslovni model konkurenčne družbe, (-) da je bila pri ustanavljanju nasprotne udeleženke pobudnica B. B., ki je bila do ustanovitve nasprotne udeleženke tajnica in računovodja ter vodja šole v konkurenčni družbi in v največji meri seznanjena s poslovanjem te družbe oziroma z vsemi listinami, (-) da glede na to, da je bila nasprotna udeleženka ustanovljena oktobra 2023, konkurenčna družba pa je obstajala od oktobra 2012, ni verjetno, da bi bil interes konkurenčne družbe v kakršnemkoli pridobivanju informacij preko predlagatelja, pač pa kvečjemu obratno, (-) da nasprotna udeleženka v tako kratkem času od ustanovitve ni mogla kreirati lastnega poslovnega modela, (-) da informacije, ki jih navaja nasprotna udeleženka kot konkurenčno sporne, niso relevantne za poslovanje konkurenčne družbe, (-) da ima predlagatelj podatek, da so bile v decembru izvedene v družbi mahinacije v zvezi z izdanimi računi. Ker predlagatelj ni pojasnil zakaj teh navedb ni mogel brez svoje krivde podati pred sodiščem prve stopnje, jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP in 42. členom ZNP-1.

13.Ugotovljeni spori med strankama so gotova dejstva in priznanje predlagatelja, da si prizadeva za interese konkurenčne družbe, kažejo na uporabo informacij v korist konkurenčne družbe. Najbolj tipičen primer obstoja subjektivne zavrnitvene predpostavke je uporaba informacije v korist konkurenčne družbe. Ukvarjanje s konkurenčno dejavnostjo nakazuje na možnost, da je bila zavrnitev vpogleda utemeljena.

14.Glede na to, da predlagatelj zadržuje posest osnovnih sredstev v lasti nasprotne udeleženke in jih ne uporablja v korist nasprotne udeleženke (kjer je prav tako družbenik), je realno pričakovati, da bo za potrebe konkurenčne družbe uporabil tudi informacije, katerih pridobitev zahteva. Iz teh okoliščin izhaja verjetnost, da bo družbenik uporabil informacijo v nasprotju z interesi družbe. Ni potrebno, da družbenik ravna z namenom in tudi sicer je vprašanje družbenikove subjektivne odgovornosti irelevantno. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je nasprotna udeleženka izkazala za verjetno, da bi predlagatelj uporabil informacije za namen, ki je v nasprotju z interesi družbe.

15.Tudi glede povzročitve občutne škode je sodišče prve stopnje pravilno sledilo nasprotni udeleženki. Ta je konkretno obrazložila v čem je občutljivost informacij, ki jih je zahteval predlagatelj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi iz izdanih in prejetih računov predlagatelj izvedel kdo so ključne stranke, kako posluje s partnerji, kakšne so cene in pogoji poslovanja, roki zapadlosti in količinski popusti, kakšni so pogoji najema opreme, oglaševanja. Iz prometa na računu bi predlagatelj izvedel koliko je nasprotna udeleženka zaslužila, koliko je investirala, ugotovil bi podatke o finančni uspešnosti (26. točka obrazložitve sklepa). Iz popisa posojil, asignacij in kompenzacij bi izvedel kakšni so pogoji financiranja, obrestne mere, roki vračila posojilo (28. točka obrazložitve sklepa). Iz popisa osnovnih sredstev bi izvedel v katera sredstva vlaga in kako jih uporablja (30. točka obrazložitve sklepa). Predlagatelj teh ugotovitev ne izpodbija. Neutemeljeno navaja, da gre za nepomembne informacije, od katerih konkurenčna družba nima nobenih koristi. Pojem škode je treba razlagati širše; zadošča že občutna prizadetost kakšnega interesa družbe, ki ni nujno škoda v smislu 132. člena OZ. Poleg direktne in indirektne škode spada pod ta pojem tudi prekinitev pogajanj s potencialnim pogodbenim partnerjem ali izguba obstoječih partnerjev, ne glede na to kakšna premoženjska škoda lahko zaradi tega družbi dejansko nastane. Škodljiva posledica je lahko tudi razrahljanje notranjih vezi med družbeniki ali izguba zaupanja med družbo in povezanimi družbami in družbo ter poslovnimi partnerji, ki sicer ni pravno priznana oblika nepremoženjske škode.

16.Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo kakšna škoda bi se lahko pripetila nasprotni udeleženki, če bi predlagatelj izvedel za informacije: lahko bi pridobival iste stranke in poslovne partnerje ali podobne stranke (21. točka obrazložitve sklepa), lahko bi preprečil uspeh nasprotne udeleženke na novih trgih (27. točka obrazložitve sklepa), lahko bi prevzel njene tržne deleže (29. točka obrazložitve sklepa), to bi lahko vodilo do zmanjšanja vrednosti nasprotne udeleženke ali celo prevzema (30. točka obrazložitve sklepa). Pravilno je zaključilo, da je nasprotna udeleženka zmogla trditveno in dokazno breme odklonitvenih razlogov ter zavrnilo predlog.

17.V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 42. členom ZNP-1). Na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 42. členom ZNP-1 je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

18.Predlagatelj je zaradi neuspeha s pritožbo dolžan povrniti nasprotni udeleženki stroške postopka. Sodišče druge stopnje ji je priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo 1150 točk , zvišano za 25 % po četrti točki tarifne št. 30 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), 2 % materialnih stroškov od 1000 točk in 1 % od (zahtevanih) 150 točk, 22 % DDV. Skupaj znašajo 1.067,99 EUR. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS št. 1/2006.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o gospodarskih družbah (1993) - ZGD - člen 512, 513

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.