Jedro

Nesporno med strankama je, da je tožnik uveljavljal znižanje davčne osnove za letno anuiteto potrošniškega (gotovinskega) posojila, ki jo je odplačal v odmernem letu. Stališče tožnika, da bi mu olajšava iz tega naslova morala biti priznana tako, kot se ta priznava za stanovanjska posojila, ni utemeljeno. ZDoh v 9. členu uvaja zmanjšanje davčne osnove za sredstva, porabljena za tam naštete namene. Interpretacija te določbe na način, kot jo predlaga tožeča stranka, bi pomenila širitev predpisane davčne olajšave, kar je po presoji sodišča nedopustno. Določbe zakona, s katerimi so določena odstopanja od splošno določenih davčnih obveznosti, namreč narekujejo restriktivno razlago.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. ..z dne 28. 8. 2003, o odmeri dohodnine za leto 2002. Odločitev prvostopnega organa, da se tožniku znižanje davčne osnove za v letu 2002 plačano anuiteto za potrošniški kredit, s katerim je v letu 1997 in 1998 kupil nepremičnino (hišo) za reševanje stanovanjskega problema, po 2. točki 1. odstavka 9. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 7/95, 44/96 - v nadaljevanju ZDoh), ne prizna, potrjuje kot pravilno in skladno z zakonom. Po tej določbi se osnova za dohodnino zmanjša za sredstva, porabljena za nakup ali gradnjo stanovanjske hiše ali stanovanja za rešitev stanovanjskega problema, pod pogojem, da so bila sredstva porabljena osebno za zavezanca in da so bila dokazana z dokumenti, ki glasijo na njegovo ime. V skladu z zakonom se olajšava prizna le za sredstva, ki so bila porabljena za nakup hiše ali stanovanja v odmernem letu. V praksi se olajšava priznava širše, tudi za plačilo anuitet stanovanjskih kreditov. Olajšave za plačano letno anuiteto za potrošniški kredit pa tožniku ni mogoče priznati, ker do porabe sredstev kredita za nakup hiše ni prišlo v letu, na katero se odmera nanaša. Tožnik s tožbo, vloženo zaradi molka tožene stranke, po odločitvi tožene stranke pa razširjeno na izpodbijano odločbo, uveljavlja vse tožbene razloge iz 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, v nadaljevanju: ZUS). V postopku ni bilo upoštevano načelo zakonitosti kot temeljno načelo upravnega postopka, saj davčni organ svoje odločitve ne temelji v veljavni zakonodaji. Odločitev je v nasprotju s pojasnilom Ministrstva za finance, ki ga tožbi prilaga, in po katerem se upošteva kupnino tudi, če je ta plačana s kreditom, vendar le za višino anuitet, ki so bile plačane v odmernem letu. Po mnenju tožnika je treba presojati predvsem namen, za katerega so bila posamezna denarna sredstva porabljena in ne zgolj formalnega poimenovanja posojilne pogodbe. Za najem gotovinskega posojila se je odločil zato, ker je bilo stanovanjsko posojilo pri SKB banki 1,5% dražje od gotovinskega posojila. Opisuje način financiranja nakupa stanovanjske hiše ter navaja vire, iz katerih je bila kupnina poravnana. Iz transakcij, ki jih navaja, naj bi bilo razvidno, da je bilo sporno posojilo v celoti porabljeno za nakup hiše, saj je moral dodati še prihranke, da se je nakup sploh izšel. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise z obvestilom o pozneje izdanem upravnem aktu. Vztraja pri razlogih, razvidnih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku prijavil z vlogo št. .. z dne 11. 5. 2004. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna določbami ZDoh, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi odločitev prvostopnega organa potrjuje tožena stranka in z razlogi, s katerimi zavrača pritožbene ugovore. Ker so tožbeni ugovori povsem enaki pritožbenim, jih z istimi razlogi, ne da bi jih ponavljalo, zavrača tudi sodišče. Nesporno med strankama je, da je tožnik uveljavljal znižanje davčne osnove za letno anuiteto potrošniškega (gotovinskega) posojila, ki jo je odplačal v odmernem letu. Stališče tožnika, da bi mu olajšava iz tega naslova morala biti priznana tako, kot se ta priznava za stanovanjska posojila, ni utemeljeno. ZDoh v 9. členu uvaja zmanjšanje davčne osnove za sredstva, porabljena za tam naštete namene. Interpretacija te določbe na način, kot jo predlaga tožeča stranka, bi pomenila širitev predpisane davčne olajšave, kar je po presoji sodišča nedopustno. Določbe zakona, s katerimi so določena odstopanja od splošno določenih davčnih obveznosti, namreč narekujejo restriktivno razlago.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 1. odstavek 59. člena ZUS.