Jedro

Tožena stranka je presojala utemeljenost odškodninskega zahtevka, zaradi katerega je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč, kar pa je glede na listinsko izkazana zdravniška potrdila, vloge tožnika, naslovljene na delodajalca, in odgovorov na te vloge ter glede na samo poškodbo pri delu vsekakor premalo za takšno odločitev tožene stranke.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba RS, Delovnega sodišča v Celju, Bpp 50/2010 z dne 12. 4. 2010 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, številka Bpp 50/2010 z dne 12. 4. 2010, je tožena stranka odločila, da se prosilcu (tožniku v tem sporu) ne odobri brezplačna pravna pomoč (dalje bpp). Tožena stranka navaja določbo 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, številka 48/01, 50/04 in 23/08, dalje ZBPP), ki po prvem odstavku določa kot pogoj za dodelitev bpp izpolnitev finančnega pogoja prosilca (subjektivni pogoj), ki je izpolnjen, če povprečni dohodek na družinskega člana prosilca ne presega 453,60 EUR neto mesečno (dvakratnih osnovnega zneska minimalnega dohodka). Navaja še 19. člena ZBPP, ki prav tako določa v posebnih primerih finančni pogoj prosilca ter nadalje še 24. člen ZBPP, ki določa objektivni pogoj, ki mora biti prav tako izpolnjen, to je, da zadeva očitno ni nerazumna oziroma ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj. Zadeva je očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost bpp za zadevo, za katero je uporabila pravna sredstva, tudi če bi njen finančni položaj to omogočil, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Tožena stranka navaja, da je prosilec priložil prijavo poškodbe pri delu, iz katere je razvidno, da se je dne 7. 4. 2008 poškodoval pri ravnanju pločevine, kjer mu je pločevina zdrsnila iz rok in ga udarila po bradi ter mu prebila spodnjo čeljust in poškodovala zob. V staležu je bil od 7. 4. 2008 do 16. 4. 2008, kar izhaja iz prilog. Dne 23. 7. 2008 je prosilec na delodajalca A. d.o.o. poslal dopis z zahtevkom, da plača odškodnino v višini 6.600 EUR ter trdil, da je delal pri nevarni ravnalni napravi, in da to predstavlja delo s povečano stopnjo nevarnosti in gre za objektivno odškodninsko odgovornost. Delodajalec je z dopisom z dne 15. 9. 2008 zavrnil odgovornost in obrazložil, da je sam odgovoren za nastalo nesrečo in tudi škodo, ker mu je pločevinasti trak zdrsnil iz rok zaradi tega, ker ga ni držal dovolj trdno. Prosilec je sam podal izjavo, da je do nezgode prišlo zaradi tega, ker mu je železje zdrsnilo iz rok. Delodajalec še trdi, da ima prosilec na razpolago vsa zaščitna sredstva, da je uporabljal varovalne rokavice, da stroj sam po sebi ni nevarna stvar, je pa tehnično brezhiben, varen in za delo na stroju so bila izdana tudi ustrezna navodila za varno delo. Ker želi prosilec v postopku dokazati, da je upravičen do odškodnine za nastalo škodo zaradi ravnanja oziroma opustitve delodajalca in glede na obrazložitev iz delodajalčeva dopisa, da je prosilec sam priznal, da mu je pločevinasti trak zdrsnil iz rok, ker ga ni držal dovolj trdno, zadeva ne izpolnjuje pogoja po 24. člena ZBPP, glede na to, da nima verjetnega izgleda za uspeh, ker je prosilčeva zahteva očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka ter kršitev z ustavo zagotovljene človekove pravice do sodnega varstva. Za nastalo delovno nezgodo z dne 7. 4. 2008 je izključno odgovoren delodajalec, tako na podlagi objektivne odgovornosti, kot tudi na podlagi krivdne odgovornosti. Pločevina je bila izredno težka (premikala se je samo s pomočjo viličarja), zvita je bila v kolut, njeni robovi so bili izredno ostri. Šlo je za opravljanje nevarne dejavnosti, zaradi česar delodajalec odgovarja za nastalo škodo na podlagi objektivne odškodninske odgovornosti. Tožnik je opravljal delo brez ustreznih navodil, brez delovnih izkušenj, brez opravljenega preizkusa z varnosti pri delu ter brez ustrezne zaščitne opreme (v času škodnega dogodka je imel na voljo le stare, obrabljene in raztrgane delovne rokavice), zaradi česar je podana tudi subjektivna odgovornost delodajalca. Nadalje navaja Ustavo RS, po kateri ima vsakdo pravico, da se o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in skladno z Zakonom o ustavnem sodišču. V tem postopku bpp je tožena stranka, namesto da bi odločala o upravičenosti tožnika do bpp, v okviru določb ZBPP prevzela vlogo sodišča in presojala utemeljenost sprožitve pravdnega postopka (celo utemeljenost odškodninskega zahtevka), zaradi katerega je tožnik zaprosil za bpp. Pri presoji glede izgleda pravdne zadeve se je tožena stranka oprla izključno na navajanje tožnikovega delodajalca glede samega poteka škodnega dogodka in odgovornosti za nastali škodni dogodek, katero je podal v odgovoru na odškodninski zahtevek tožnika. Odločitev je v nasprotju z določili Evropske konvencije o človekovih pravicah, glede na to, da je postal pravdni postopek zelo kompleksen, tako da posameznik, ki nima pravnega znanja in finančnih možnosti za angažiranje odvetnika, nima nobenih možnosti za uveljavljanje tožbenega zahtevka. Navaja vsa stroga pravila o razpravnem načelu, rokih, prerekanju navedb itd., posebej v odškodninskih tožbah je potrebno poznavanje materialnega prava, izvedenskih mnenj in sodne prakse. Država je vsakemu posamezniku dolžna zagotoviti možnost učinkovitega varstva, to bi bilo možno s tem, da bi bil pravdni postopek tako enostaven, da bi povprečnemu pravnemu laiku omogočal učinkovito uveljavljanje njegovih pravic, to je zagotovitev bpp posebej ob dejstvu, da bo prav gotovo delodajalec angažiral pravnega strokovnjaka – odvetnika, kar pa tožnika spravlja v neenakopraven položaj in mu ne zagotavlja poštenega sodnega postopka. Odločitev tožene stranke predstavlja primer tako imenovane vnaprejšnje dokazne ocene, kar je ustavno pravno nedopustno, saj se je tožena stranka spustila v presojanje zapletenih pravnih vprašanj, za katere sploh ni pooblaščena in bo o njih odločalo šele sodišče v okviru pravdnega postopka. Tožena stranka bi lahko ugotavljala le, ali je zahtevek tožnika očitno nerazumen in ali tožnik izpolnjuje finančne kriterije za odobritev bpp. Nepravilno je tudi razlogovanje tožene stranke, da ne izpolnjuje pogoja po 24. členu ZBPP, zato tudi ne ugotavlja finančnega stanja prosilca. Potem ni ravnala po pravilih postopka ZBPP, ki določa, da se o prošnji za dodelitev bpp ugotavljajo finančni položaj prosilci in drugi pogoji, določeni z zakonom. ZBPP kumulativno predpisuje pogoje, ki se v postopku odločanja za dodelitev bpp ugotavljajo, hkrati pa ne vsebuje določbe, ki bi pristojnemu organu za bpp dopuščala dopustitev ugotavljanja finančnega položaja prosilca. Tožnik bo v pravdnem postopku uveljavljal odškodnino v višini 6.600 EUR. Tožena stranka ni pri izdaji izpodbijane odločbe upoštevala dejstva, da je upoštevajoč slabo premoženjsko stanje tožnika in njene družine izid tega pravdnega postopka še kako pomemben za njen osebni in socialnoekonomski položaj. To pomeni, da je pričakovani izid pravdne zadeva za tožnika in njeno družino življenjskega pomena. Predlaga, da se odločba tožene stranke, številka Bpp 50/2010 z dne 12. 4. 2010 kot nezakonita razveljavi, da se tožniku odobri redna bpp za zastopanje na prvi in drugi stopnji ter za ostale pravdne stroške pred pristojnim sodiščem v pravdnem postopku za uveljavljanje odškodnine zaradi posledic delovne nezgode z dne 7. 4. 2008, da se določi odvetnik B.B., in da odloči, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe dalje do plačila, vse v 15. dneh, da ne bo izvršbe. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks glede na to, da ima slabo premoženjsko stanje s statusom brezposelne osebe, ki jo preživljata starša. K točki 1 izreka; Tožba je utemeljena.

ZBPP določa pogoje za dodelitev bpp, med katerimi so subjektivni pogoji, ki so vezani na stranko in ki v tem obravnavanem primeru niso bili presojeni glede na dejstvo, da je tožena stranka tožniku zavrnila dodelitev bpp zaradi neizpolnitve pogojev po določbi 24. člena ZBPP, ker zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh in zato takšnega zahtevka ne bi bilo razumno vlagati. Tožena stranka odločitev, da se prosilcu (tožniku) ne odobri bpp, razlaga zgolj s tem, da želi tožnik v postopku dokazati, da je upravičen do odškodnine zaradi ravnanja oziroma opustitve delodajalca, ob upoštevanju obrazložitve iz delodajalčevega dopisa, da je prosilec sam priznal, da mu je pločevinasti trak zdrsnil iz rok, ker ga ni dovolj trdno držal, kar so zadostne okoliščine za presojo, da niso izpolnjeni pogoji po 24. členu ZBPP, še posebej ob dejstvu, da je zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Takšno razlogovanje tožene stranke po presoji sodišča ne zadošča za ugotovitev, da tožnik v odškodninski pravdni zadevi ne bi uspel oziroma zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Utemeljen je namreč tožbeni ugovor, da se je tožena stranka pri presoji te zadeve oprla izključno na navajanje tožnikovega delodajalca glede samega poteka škodnega dogodka in odgovornosti za nastali škodni dogodek, ki ga je podal v odgovoru na odškodninski zahtevek tožnika. Tožena stranka je dejansko presojala utemeljenost odškodninskega zahtevka, zaradi katerega je tožnik zaprosil za bpp, kar pa je glede na listinsko izkazana zdravniška potrdila, vloge tožnika naslovljene na delodajalca in odgovorov na te vloge ter glede na samo poškodbo pri delu, vsekakor premalo za takšno odločitev tožene stranke.

Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku dokazno presoditi vse vložene listine in odločiti, da tožnik, v kolikor izpolnjuje subjektivne pogoje (finančno socialni položaj prosilca) po določbi 13. in 19. člena ZBPP, prošnji tožnika ugoditi in mu dodeliti bpp za zastopanje pred Delovnim sodiščem v tem odškodninskem sporu.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Sodišče ni odločalo o predlogu za oprostitev plačila sodne takse glede na to, da se v postopku za odločanje o dodelitvi bpp taksa ne plača (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah).

K točki 2 izreka; Tožnik ob vložitvi tožbe zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njegovi zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/72007- Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožnika v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, oziroma po sodniku posamezniku, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožniku priznalo stroške v višini 350 € z 20% DDV.