Jedro

V 1. odstavku 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je res določeno, da ima oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda ali da je bila škoda večja kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Vendar pa te določbe ni mogoče obravnavati neodvisno od tistih predpisov, ki urejajo pravno naravo odgovornosti za nastalo škodo.

Zavarovanka tožene stranke, ki je prihajala z neprednostne ceste in ji je prihod na prednostno cesto oviral znak "Stop", bi morala počakati tudi vozilo, ki vozi z nekoliko večjo hitrostjo (4. odstavek 50. člena ZTVCP). Povečana hitrost voznika, ki je vozil po prednostni cesti, bi bila odločilna tedaj, če bi bila vidljivost tako slaba, da bi prav povečana hitrost povzročila prepozno zagledanje vozila oziroma napačno oceno, da je prehod prost. Hitrost bi bila lahko nadalje pravno odločilna tedaj, če bi vožnja z dovoljeno hitrostjo lahko preprečila nastanek nesreče. Ugotovljeno pa je bilo, da bi do tega lahko prišlo le, če bi tožnikov sin vozil s hitrostjo 35 km/h. Ker pa je bila na kraju škodnega dogodka dovoljena hitrost 40 km/h, tudi te okoliščine ni bilo mogoče šteti kot pravno odločilne za soodgovornost voznika tožnikovega vozila.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek, s katerim je zahteval, da mu mora tožena stranka plačati 214.287,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.4.1995 dalje in mu povrniti pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Toženi stranki je poleg plačila vtoževanega zneska naložilo v plačilo še pravdne stroške tožeče stranke v znesku 92.145,00 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožeče stranke proti drugostopni sodbi zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje s stroškovnimi posledicami. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo 192. člen ZOR, ko je zavrnilo stališče tožene stranke o deljeni odgovornosti za nastalo škodo. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da podatek o hitrosti tožnikovega sina v času nezgode za odločitev ni pomemben. Vožnja v naselju, ki presega dovoljeno hitrost od 25 do 50%, je v vsakem primeru kršitev cestnoprometnih predpisov, ki je tudi prispevala k napačni oceni zavarovanke tožene stranke o možnosti varnega prečkanja prednostne ceste ter na ta način prispevala k nastanku škode. Tožena stranka nadalje meni, da bi sodišče moralo upoštevati preveliko hitrost tudi v primeru, če bi bilo res, da za nastanek samega trčenja hitrost tožnikovega vozila ne bi bila pomembna. Trdi, da bi ta hitrost prispevala vsaj k višini škode. Izvedenec Š. je oceno o manjših posledicah med zaslišanjem na glavni obravnavi opredelil kot minimalno škodo, če bi do trčenja le prišlo.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. V 1. odstavku 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je res določeno, da ima oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda ali da je bila škoda večja kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Vendar pa te določbe ni mogoče obravnavati neodvisno od tistih predpisov, ki urejajo pravno naravo odgovornosti za nastalo škodo. Ker je šlo v obravnavanem primeru za trčenje dveh motornih vozil, so to 178. člen ZOR in Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZTVCP, Uradni list SFRJ, št. 50/88, 80/89 in 29/90 ter Uradni list RS, št. 10/91), zlasti členi 27, 45, 46 in 50. V 1. odstavku 178. člena ZOR je določeno, da se v primeru, ko gre za nesrečo premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. V 2. odstavku navedenega člena pa je določeno, da vsak imetnik odgovarja za škodo v sorazmerju s stopnjo svoje krivde, če je krivda obojestranska. ZTVCP pa v navedenih členih ureja način vožnje, njeno hitrost in prednost v križišču. Temelj za presojo odgovornosti ravnanj voznikov v prometni nesreči udeleženih vozil torej ni neposredno 192. člen ZOR.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje navedene predpise pravilno uporabilo.

Sodišče druge stopnje je pri presoji pravilno najprej presojalo, kdo od udeležencev prometne nesreče je škodni dogodek povzročil. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da je prometno nesrečo povzročila le zavarovanka tožene stranke. Vzročna zveza sicer res ni vedno le dejansko vprašanje. Vendar pa sama kršitev ZTVCP ne pomeni vedno, da je vzročna zveza podana. Če pa pravno odločilne vzročne zveze ni, tudi odškodninske odgovornosti ni. Če pa te ni, tudi 192. člena ZOR ni mogoče uporabiti.

Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko povečane hitrosti tožnikovega vozila v ugotovljeni prometni situaciji ni štelo za pravno odločilen vzrok za nastalo škodo. Zavarovanka tožene stranke, ki je prihajala z neprednostne ceste in ji je prihod na prednostno cesto oviral znak "Stop", bi morala počakati tudi vozilo, ki vozi z nekoliko večjo hitrostjo (4. odstavek 50. člena ZTVCP).

Povečana hitrost voznika, ki je vozil po prednostni cesti, bi bila odločilna tedaj, če bi bila vidljivost tako slaba, da bi prav povečana hitrost povzročila prepozno zagledanje vozila oziroma napačno oceno, da je prehod prost. Kaj takega pa ni bilo ne zatrjevano ne dokazano. Nasprotno, narava križišča in vidljivost (300 m) sta bili takšni, da bi toženka lahko pravilno ukrepala tudi, če bi bila hitrost tožnikovega sina bistveno večja. Hitrost bi bila lahko nadalje pravno odločilna tedaj, če bi vožnja z dovoljeno hitrostjo lahko preprečila nastanek nesreče. Ugotovljeno pa je bilo, da bi do tega lahko prišlo le, če bi tožnikov sin vozil s hitrostjo 35 km/h. Ker pa je bila na kraju škodnega dogodka dovoljena hitrost 40 km/h, tudi te okoliščine ni bilo mogoče šteti kot pravno odločilne za soodgovornost voznika tožnikovega vozila. Ugotovitve o razmerah na cesti in obnašanju obeh voznikov (zlasti tudi o možnosti preprečitve nesreče) so dejanske ugotovitve, ki jih na revizijski stopnji ni več dovoljeno preizkušati (3. odstavek 385. člena ZPP).

Pravilna je zato presoja, da je škodni dogodek povzročila izključno zavarovanka tožene stranke. Ona je bila tista, ki je v dani prometni situaciji izsilila prednost, ki je zaradi znaka "Stop" ni imela. Če pa je tako, je tudi pravilna presoja, da je zavarovanka tožene stranke kljub preveliki hitrosti tožnikovega sina izključno odgovorna za nastalo škodo. Za uporabo 192. člena ZOR tako ni podlage. Samo dejstvo, da bi bila ob drugačni hitrosti škoda morda manjša, sama po sebi za znižanje odškodnine ne zadošča. Odločanje v civilnem odškodninskem sporu nima primesi kaznovanja. Za to so pristojni drugi državni organi.

Zaradi vsega navedenega revizija ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Nasprotna stranka mora sama trpeti stroške revizijskega odgovora, ker ta, glede na razjasnjeno dejansko in pravno stanje ter glede na razloge, ki so v njem navedeni, ni bil potreben (1. odstavek 155. člena ZPP).