Jedro

Prej sklenjena in obstoječa zakonska zveza je zakonska ovira za sklenitev nove zakonske zveze. Nove zakonske zveze ni dovoljeno skleniti, dokler prejšnja zakonska zveza ne preneha ali ni razveljavljena. Zakonska zveza, sklenjena v nasprotju z 20. členom ZZZDR, pa je neveljavna (32. člen ZZZDR).

Naknadna odprava ovire (razveza tožnika) ne more učinkovati za nazaj. Neobstoj izvenzakonske skupnosti v smislu določb ZZZDR pa ne more imeti pravnih posledic v smislu navedenega zakona, ki veljajo za nastanek skupnega premoženja. Tako stališče je uveljavljeno v sodni praksi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik do ½ solastnik nepremičnine ID znak ... in da mu je tožena stranka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice v njegovo korist, sicer jo bo nadomestila sodba, ter za plačilo stroškov postopka (I. izreka). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za plačilo 200.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe naprej in za pravdne stroške (točka II.). V točki III. izreka je naložilo tožeči stranki, da v roku 15 dni povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 3.783,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka za plačilo do plačila.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1). Predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje s plačilom pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da se strinja z ugotovitvijo sodišča, da je skupaj s toženko živel kot zakonec. Materialno pravno napačna pa je odločitev, da izvenzakonske skupnosti pred razvezo tožnika z bivšo ženo (v letu 2008) ni bilo. Tožnikova zakonska zveza je bila prazna in brez vsebine. Življenjska skupnost je prenehala v letu 1990 ali 1999. Dalj časa trajajoča skupnost pravdnih strank je imela vse znake in vsebino zakonske zveze. Sodna praksa je že zavzela stališče, da obstoj formalne zakonske zveze brez vsebine ne predstavlja zadržka za priznanje odškodnine zunajzakonskemu partnerju po 180. členu OZ (sodba VSM, I Cp 2248/2009). Po odločitvi VSL II Cp 2179/2013 ima zunajzakonski partner, ki ni formalno razvezan, pravico do dedovanja. Pritožnik je mnenja, da bi drugačno obravnavanje njegove skupnosti in njegovih pravic posegalo v ustavno zagotovljeno pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Razveza zakonske zveze z bivšo ženo v času trajanja skupnosti s toženko je za nazaj odpravila negotovost glede izvenzakonske skupnosti tožnika s toženko. Zato bi jo moralo sodišče obravnavati enako kot ostale zakonce. Tožnik je živel skupaj s toženko v veri, da bosta skupaj živela do smrti. V nadaljevanju pojasnjuje, kako je vrednostno oblikoval tožbeni zahtevek. Ves čas je govoril o vrednosti 400.000,00 EUR. Glede dogovora je pojasnil, da se da nanj sklepati zaradi obstoja življenjske skupnosti. Pojasnjeno je bilo, zakaj je bila v zemljiški knjigi vpisana le toženka (da tožnikov sin ne bi dedoval). Sodišče je napačno zaključevalo glede prisotnosti tožnika na gradbišču v povezavi z davčno inšpekcijo. Zapisano je drugače, kot je tožnik zatrjeval. Bil je priča v postopkih proti izvajalcem gradnje. Če se podrobnosti o gradnji ne spomni, še ne laže. Njegove denarne prispevke so potrdile zaslišane priče. To bi storile tudi priče, ki jih sodišče ni zaslišalo (tožnikov brat). Tožnik je bil toženkin porok. Sama ni imela zadostnih sredstev glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine po GURS. Brez tožnikovega sodelovanja hiše ne bi bilo. Sodišče je zmotno ocenjevalo okoliščine o poslovanju gostinskega lokala. Včasih se je poslovalo drugače. Listine je treba hraniti le 10 let, takega nadzora, kot je danes, včasih ni bilo. Neupravičeni so dvomi o pravilnosti poslovanja tožeče stranke. Po določbi člena 3/3 ZPP ni mogoče zavrniti zahtevka za povračilo vlaganj. Nemoralna in v nasprotju s prisilnimi predpisi so ravnanja tožene stranke. Ne drži, da tožnik ne bi pojasnil svojih prispevkov. Pojasnil je, kdo vse so bili izvajalci, opisan je bil načrt gradnje, vse to pomeni, da je bil seznanjen z gradnjo. Nerazumljivi so zaključki o amortizaciji. Jasno je, da če tožnik kupi barvo za 1.000,00 EUR in pobarva steno, hiša ni več vredna za 1.000,00 EUR. Vendar je izpodbijanje na strani tožene stranke, tožnik je predlagal izvedenca. Sodišče je ob zmotni uporabi materialnega prava nepravilno in pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo vseh dokazov z zaslišanjem prič in pritegnitvijo izvedenca gradbene stroke.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter plačilo pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vztraja, da življenjske skupnosti med pravdnima strankama ni bilo. Obširno pojasnjuje svoje stališče in zavrača drugačno oceno sodišča prve stopnje. Pritožbeno sklicevanje na odločbo VSL II Cp 2179/2013 v tem postopku ni uporabno. Skupno premoženje v tej zvezi ni moglo nastati. Pravilna je tudi odločitev sodišča, da dogovor o skupnih vlaganjih ni bil sklenjen in o zavrnitvi tožnikovega zahtevka o povračilu vlaganj na podlagi 190. člena OZ(2). Tožeča stranka ni zmogla nobenih konkretnih navedb niti o višini prispevka pri gradnji niti o sami gradnji.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka zahteva ugotovitev solastninske pravice na nepremičnini, ki je v zemljiški knjigi vpisana v korist tožene stranke. Trdila in dokazovala je, da gre za skupno premoženje, ki naj bi bilo pridobljeno v času njune izvenzakonske skupnosti v letih 1990 do 2010 (drugi odstavek 51. člena ZZZDR(3) v zvezi s prvim odstavkom 12. člena ZZZDR), ali vsaj na podlagi dogovora o gradnji (drugi odstavek 48. člena SPZ(4)). Podredno je zahtevala povračilo vlaganj v toženkino nepremičnino v višini 200.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 48. člena SPZ in 190. člen OZ). Tožena stranka se je branila z ugovorom, da izvenzakonske skupnosti ni bilo zaradi zakonskih zadržkov o neveljavnosti zakonske zveze (tožnikove zakonske zveze do leta 2008). Zanikala je obstoj dogovora o gradnji in opozarjala na nesklepčne in nedokazane navedbe o vlaganjih, ki jih po njenih trditvah tudi ni bilo.

6. Sodišče je primarni in podredni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da: - je tožena stranka postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 14. 10. 1999 in je na tej podlagi vknjižena kot lastnica v zemljiški knjigi; - da je gradnja stanovanjske hiše potekala od leta 2003 do leta 2006; - da je nepremičnino toženka zgradila z lastnimi sredstvi, med drugim tudi z zadolževanjem pri banki, tudi s kreditno pogodbo, pri kateri je bil tožnik porok, a vse obveznosti iz nje odplačuje toženka sama; - da je verjetno, da je med pravdnima strankama obstajala osebna vez in tudi, da sta določen čas živeli skupaj, vendar ne v takem trajanju, kot je trdil tožnik; - da je bil tožnik v zatrjevanem obdobju v zakonski zvezi z drugo ženo in da je bila zakonska zveza pravnomočno razvezana s sodbo z dne ... 2008. 7. Pritožbeno sodišče navedene dejanske ugotovitve sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu. Za odločanje o skupnem premoženju je ključna dejanska ugotovitev o obstoju tožnikove prejšnje zakonske zveze, ki je trajala do leta 2008. Med pravdnima strankama v času pridobitve sporne stanovanjske hiše ni obstajala zatrjevana izvenzakonska skupnost zaradi zakonskih zadržkov o neveljavnosti zakonske zveze med njima. Po 12. členu ZZZDR ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo. Toda tak učinek nastane le, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Prej sklenjena in obstoječa zakonska zveza je zakonska ovira za sklenitev nove zakonske zveze. Nove zakonske zveze ni dovoljeno skleniti, dokler prejšnja zakonska zveza ne preneha ali ni razveljavljena (20. člen ZZZDR). Zakonska zveza, sklenjena v nasprotju z 20. členom ZZZDR, pa je neveljavna (32. člen ZZZDR).

8. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ugotovljena življenjska zveza med pravdnima strankama (za katero niti ni moglo z gotovostjo ugotoviti pričetka – tožnikove navedbe o trajanju od leta 1990 so bile v dokaznem postopku ovržene vsaj za čas od leta 1990 ali 2000; o prenehanju dne 13. 7. 2010 pa ni bilo spora) ne more imeti pravnih posledic v smislu 12. člena ZZZDR. Naknadna odprava ovire (razveza tožnika) ne more učinkovati za nazaj. Neobstoj izvenzakonske skupnosti v smislu določb ZZZDR pa ne more imeti pravnih posledic v smislu navedenega zakona, ki veljajo za nastanek skupnega premoženja. Tako stališče je uveljavljeno v sodni praksi(5). Primera iz sodne prakse, ki ju navaja pritožnik, se nanašata na dejansko in pravno drugačna primera (odškodnina, dedovanje). Ustava RS v 53. členu predpisuje obličnost sklenitve zakonske zveze pred pristojnim državnim organom. Urejanje pravnih razmerij v zunajzakonski skupnosti pa prepušča zakonu (prvi in drugi odstavek 53. člena Ustave RS). To pomeni, da drugačno obravnavanje izvenzakonske skupnosti po posameznih pravnih področjih, urejenih z različnimi zakoni, ni protiustavno. Pritožnikove navedbe o kršitvi 14. člena Ustave oziroma pravice do enakosti pred zakonom so neutemeljene.

9. Tožbeni zahtevek iz naslova skupnega premoženja je pravilno zavrnjen tudi zaradi nesklepčnosti zahtevka (razlogi v točki 9 sodbe). Pritožnik te odločitve ne izpodbija. Pritožbeno sodišče pa ji pritrjuje. Postavljeni tožbeni zahtevek o ugotovitvi solastninske pravice na sporni nepremičnini do ½ in za izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila ne sledi tožbenim navedbam o skupnem premoženju kot originarni pridobitvi lastninske pravice na podlagi zakona in deležih na njem.

10. Tožnik je primarni tožbeni zahtevek utemeljeval tudi s sklicevanjem na pravno poslovno podlago – na dogovor o skupni gradnji in o nastanku solastnine (drugi odstavek 48. člena SPZ). V pritožbi v zvezi s to podlago vztraja pri (edinih) trditvah, da je treba na obstoj dogovora o skupnih vlaganjih sklepati zaradi obstoja življenjske skupnosti med pravdnima strankama. Pritožbeno naziranje, da zgolj obstoj življenjske skupnosti kaže na obstoj pogodbenega razmerja med strankama, je zmotno. Pogodba je sklenjena šele, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Za zavezujoč dogovor o skupni gradnji bi se pravdni stranki morali sporazumeti o skupnem vlaganju in pridobitvi solastninske pravice. Toženka je obstoj kakršnegakoli dogovora o skupnih vlaganjih in solastnini s tožencem zanikala (kakor tudi obstoj življenjske in ekonomske skupnosti z njim). Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje pa tožnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme za obstoj pogodbene podlage, sklenitve kakršnegakoli dogovora ni niti konkretizirano zatrjeval niti dokazal. Tožnikovo (izjalovljeno) pričakovanje, da bosta s toženko skupaj živela do konca življenja, dogovora o skupnih vlaganjih ne dokazuje. Določnih trditev o sklenitvi dogovora s premoženjsko pravnimi posledicami za tožnika ni bilo, pa tudi dokazov ne. Primarni tožbeni zahtevek je ob pravilni uporabi drugega odstavka 48. člena SPZ pravilno zavrnjen.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi dokazni oceni in odločitvi o zavrnitvi podrednega zahtevka za povrnitev vlaganj (prvi odstavek 48. člena SPZ in 190. člen OZ). Za uspeh s tovrstnim zahtevkom bi moral tožnik dokazati, da je zaradi njegovih konkretizirano opredeljenih in določenih denarnih vložkov oziroma vlaganj prišlo do povečane vrednosti toženkine nepremičnine, za katero je toženka obogatena, tožnik pa prikrajšan.

12. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje natančnim, jasnim in prepričljivim razlogom v točkah 10 in 11 sodbe, da tožnik niti svojih denarnih prispevkov niti vlaganj, ki naj bi bila z njimi opravljena, ni dokazal. Dokazna ocena je popolna, opravljena upoštevaje vse tožnikove navedbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje in ne pritožniku, da so bile že njegove navedbe o oceni vrednosti vlaganj nedosledne, denarni prispevki in druga vlaganja pa nekonkretizirana. Zato dokazovanje z izvedencem, ki bi ocenil povečano vrednost toženkine nepremičnine zaradi njegovih vlaganj, niti ni bilo mogoče. Dokazni predlog je bil pravilno zavrnjen. Tudi očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče ni zaslišalo vseh prič (tožnikovega brata), so neutemeljene. Tožbene navedbe o tožnikovih visokih dohodkih iz različnih dejavnosti (plača, trgovanje z avtomobili, gostinska dejavnost) so bile pavšalne in brez listinskih dokazov. Pravilna je ugotovitev sodišča, da bi jih bilo mogoče najbolj prepričljivo dokazati prav z listinami. Pritožnikovo pritožbeno opravičevanje, da je šlo za drugačne družbene razmere in načine poslovanja, pravilne ocene sodišča v ničemer ne omajajo. Trditve o izročanju visokih gotovinskih zneskov toženki so bile ovržene s pričami (O., R.). Tako ne drži pritožbena navedba, da so priče potrdile tožnikove denarne prispevke. Zgolj njegova seznanjenost s potekom gradnje pa tudi ne dokazuje njegovih konkretnih vlaganj. S pritožbenim vztrajanjem pri teh navedbah ne more uspeti. Enako velja za sklicevanje na vrednost nepremičnine v primerjavi s kreditnimi sredstvi, ki jih je toženka pridobila s kreditno pogodbo, pri kateri je bil tožnik porok. Sodišče je namreč ugotovilo, da je bil to le eden od virov, iz katerega je toženka plačala sporno nepremičnino. Dokazna ocena temelji na celovito ocenjenem procesnem gradivu in je pravilno opravljena upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP. Dejansko stanje je v okviru podane trditvene in dokazne podlage pravilno in popolno ugotovljeno. Zavrnjeni dokazi so obrazloženo zavrnjeni, tako da sodba ni obremenjena niti s procesnimi kršitvami.

13. Ugotovitve sodišča o obogatitveni naravi verzijskega zahtevka v točki 11 sodbe so vsebinsko pravilne in dovolj jasne, da v njih ni zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je lastnik nepremičnine zaradi vlaganj drugega lahko obogaten le za morebitno povečano vrednost nepremičnine. Drži, da se jo dokazuje z izvedencem. Vendar šele potem, ko so podane določne trditve o obsegu in vrsti vlaganj, ki naj se ovrednotijo. Ker tožnik že vlaganj samih ni dokazal, tudi dokazovanje z izvedencem ni bilo potrebno.

14. Pritožbeni razlogi niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni zagrešilo zatrjevanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

15. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik ni upravičen do pritožbenih stroškov, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženka pa sama trpi stroške z odgovorom na pritožbo, ker z njim ni prispevala k odločitvi na pritožbeni ravni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (3): Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. RS, št. 15/1976 s spremembami.

Op. št. (4): Stvarno pravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami.

Op. št. (5): Primerjaj VS RS II Ips 210/2009 z dne 16. 7. 2009, VSL I Cp 1740/2014 z dne 2. 7. 2014, VSL II Cp 3426/2009 z dne 17. 2. 2010, VSL I Cp 3846/2009 z dne 10. 3. 2010 in druge