Jedro

V primerih indičnega oziroma posrednega dejanskega sklepanja pritožbeno sodišče velja za bolj kvalificirano od prvostopenjskega sodišča, zato ima možnost na ta način ugotovljeno dejansko podlago tudi spremeniti, če meni, da je sodišče prve stopnje pri tem zmotno logično in izkustveno sklepalo.

Pri ugotavljanju skupnega premoženja zakoncev je treba pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih. To velja, vse dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve (in ne morda kasneje) namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da skupno premoženje pravdnih strank obsega stanovanjsko hišo s spremljajočim zemljiščem na parcelah s št. 5567/6 in 5567/14, k.o. ..., in stanovanje ..., in da tožniku na stanovanjski hiši pripada 3/4, na stanovanju pa 5/6 delež, medtem ko sta toženkina deleža na teh nepremičninah 1/4 oziroma 1/6. Toženki, ki je bila v zemljiški knjigi vpisana kot solastnica stanovanjske hiše do 1/2, je naložilo tudi izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v tožnikovo korist. 2. Na pritožbi obeh pravdnih strank je drugostopenjsko sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako glede obsega skupnega premoženja kot glede deležev na njem. Tako je v celoti ugodilo pritožbi tožnika in odločilo, da stanovanje ... ni del skupnega premoženja, z delno ugoditvijo pritožbi toženke pa je izenačilo deleža pravdnih strank na stanovanjski hiši. 3. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da se je sodišče druge stopnje v zvezi z velikostjo njegovega deleža na stanovanjski hiši zmotno opredelilo do pomena daril, ki jih je tožnik dobil od svojih staršev. Obdarovan je bil izključno on sam, kar je zatrjeval že v tožbi – izrecno je na primer navedel, da je bil namen tožnikove matere obdarovati zgolj in samo njega – in nato dokazal z različnimi dokaznimi sredstvi. Ne sodna praksa ne zakon, trdi, ne zahtevata od tožnika, da v trditveni podlagi zajame prav vse podrobnosti, glede katerih se kasneje izvajajo dokazi. Sodišče mora obravnavati trditveno podlago tožbe tako, da upošteva tudi izvedene dokaze. Če bi sodišče ravnalo na ta način, ne bi moglo spregledati izpovedb več prič, ki so nedvomno potrdile, da so bila darila staršev dana izključno njemu. Nenazadnje je to v svoji izpovedbi potrdila tudi tožnikova mati. Nasprotna ugotovitev sodišča druge stopnje zato ni v skladu s podatki v spisu in predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Meni tudi, da je pritožbeno sodišče s stališčem, da se za darila, ki jih prejmeta zakonca, domneva, da so dana obema, nepravilno razlagalo določila 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Za takšno domnevo ni zakonske podlage, zato je treba v vsakem posameznem postopku ugotavljati, komu so bila darila dana. Zmotna je, zaključuje, tudi ugotovitev, da dejstvo, da so bila darila dana obema zakoncema skupaj, izhaja iz zemljiškoknjižnega stanja, po katerem sta pravdni stranki solastnika spornih parcel do 1/2. Podlaga za vpis ni mogel biti sporazum o medsebojni določitvi solastninskih deležev, saj tožnik in toženka notarskega zapisa ali listine, ki bi jo overil sodnik, nikoli nista sklenila.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik revizijsko argumentacijo gradi na predpostavki, da ga do večjega deleža na družinski hiši s pripadajočim zemljiščem upravičujejo namenski denarni prispevki njegovih staršev v letih 1983 in 1985. Trdi, da so imeli starši s temi prispevki, predvsem z denarjem za nakup spornih parcel, na katerih sta zakonca nato zgradila hišo, namen obdarovati le njega, žene pa ne, kar je v postopku tudi dokazal. Vendar dejanske in zato v revizijski fazi postopka neizpodbojne ugotovitve (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) prvostopenjskega sodišča kažejo drugačno sliko. Ugotovitve, da: je tožnik v času trajanja zakonske zveze (leta 1983) kot prispevek za nakup prvega skupnega stanovanja zakoncev prejel od svojih staršev 8.650 DEM, je bilo to stanovanje kasneje prodano, izkupiček od nakupa pa vložen v gradnjo hiše, je tožnik kasneje (leta 1985) od svojih staršev prejel še večino denarja, potrebnega za nakup komunalno opremljenih parcel, na katerih sta s toženko nato zgradila hišo, so tožnikovi starši s tema dariloma tožniku in pa z ureditvijo in daritvijo stanovanja tožnikovi sestri v zgornji etaži svoje stanovanjske hiše želeli enako poskrbeti za prebivanje svojih otrok, izrecnega namena iz daritev izključiti tožnikovo tedanjo zakonsko partnerko ne zajemajo. Ta dejstva so bila zato le indici, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sklepalo o obstoju izključnega darilnega namena tožnikovih staršev v času daritve. Ker pa v primerih takšnega, t.j. indičnega oziroma posrednega dejanskega sklepanja pritožbeno sodišče velja za bolj kvalificirano od prvostopenjskega sodišča, ima možnost na ta način ugotovljeno dejansko podlago tudi spremeniti, če meni, da je sodišče prve stopnje pri tem zmotno logično in izkustveno sklepalo(1) (3. točka prvega odstavka 358. člena ZPP). Prav to je sodišče druge stopnje tudi storilo. Opirajoč se na (nesporno) okoliščino, da sta se pravdni stranki na temelju pravnoposlovne pridobitve (so)lastninske pravice vpisali v zemljiško knjigo kot enopolovična solastnika spornih nepremičnin, je spremenilo posredni zaključek o obstoju izključnega darilnega namena tožnikovih staršev ob daritvi in njune denarne prispevke opredelilo kot darila v korist obeh zakoncev. Ker je imelo torej pritožbeno sodišče za spremembo odločilnega dejanskega zaključka sodišča prve stopnje zakonsko pooblastilo iz 358. člena ZPP, o kršitvi določb pravdnega postopka ni mogoče govoriti.

7. Izpodbijana sodba je tudi materialnopravno pravilna. Ustaljeno stališče sodne prakse je namreč, da je treba pri ustvarjanju skupnega premoženja zakoncev pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih(2). To velja, vse dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve (in ne morda kasneje) namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu. Če ne uspe, kot to v predmetni zadevi ni uspelo tožniku, darilo velja za solastno (posebno) premoženje zakoncev z enakima deležema(3). Kot táko pa ima lahko vpliv le na obseg skupnega premoženja (lahko ga poveča), na porazdelitev deležev zakoncev na njem pa ne(4). Odločitev o 1/2 deležih pravdnih strank na spornih nepremičninah je zato na mestu.

8. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj Zobec v Ude, Betetto in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba in Uradni list, Ljubljana, 2009, str. 473–474. Op. št. (2): Primerjaj sodbo in sklep II Ips 976/2008 in II Ips 977/2008, sodbo II Ips 831/94, sodbo in sklep II Ips 63/94 itn.

Op. št. (3): Tako Žnidaršič, Premoženjska razmerja med zakoncema, Bonex založba, Ljubljana, 2002, str. 436–437. Op. št. (4): Primerjaj sodbo in sklep II Ips 63/94.