Jedro

Smučarska nesreča izven smučišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in drugotoženka ter stranski intervenient krijejo sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je drugotoženec v višini 30% odškodninsko odgovoren za škodo, ki je tožeči stranki nastala v škodnem dogodku z dne 25. 2. 2009 (točka I izreka). V točki II izreka je odločilo da pa prvotožena stranka ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala v navedenem škodnem dogodku.

2. Prvostopno sodbo v točki I izreka izpodbija tožeča stranka, drugotoženec in stranski intervenient. Točka II izreka prvostopne sodbe ni predmet pritožbenega izpodbijanja.

3. Tožeča stranka uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izpostavlja, da je tožnica pri odhodu iz smučišča Kaštivnik le tega zapustila na enem izmed običajnih izvoznih poti z urejenega dela smučišča. Nato je ob samem smučišču zapeljala po poti, ki vodi do parkirišča. Pri tem pa je padla in pri padcu zdrsela v prepad in se pri tem poškodovala. Tožnica je tako zapustila smučišče pri običajni izvozni poti, ki je vodila z urejenega dela smučišča do parkirišča in pri takšnem zapuščanju smučišča je padla ter iz razloga, ker bližnji prepad ni bil zavarovan z ustrezno ograjo oziroma mrežo, je zdrsnila v prepad. Tožnici tako ni očitati nobene protipredpisnosti, in tako tudi ni podana nobena soodgovornost tožnice za nastali škodni dogodek. Presoja prvostopnega sodišča o sokrivdi tožnice temelji na izvedenskem mnenju, ki pa tudi ni popolno, ker je izvedenec opravil ogled kraja smučarske nesreče v letnem času, ne pa v zimskem, kot se je zavzemala tožeča stranka. Na tako izvedensko mnenje pa se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti pri izdaji izpodbijane sodbe. Tudi v primeru, da je tožnica urejeno smučarsko progo zapustila na mestu, na katerem ga ne bi smela zapustiti, bi na takšno mesto morala opozoriti drugotoženka z ustreznimi smučarskimi tablami. Zraven tega bi ob prepadu drugotoženka kot upravljalec smučišča tudi morala postaviti ustrezno ograjo. Ker tega ni storila, tožnici ni očitati soodgovornosti za nastali škodni dogodek. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo v izpodbijanem obsegu spremeni tako, da drugotoženko spozna v celoti odgovorno za obravnavani škodni dogodek. Podrejeno predlaga razveljavitev prvostopne sodbe v izpodbijanem obsegu.

4. Drugotoženec uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi izpostavlja, da tožnica smučišča ni zapustila pravilno, ker je tega zapustila pri odprtini, ki je predstavljala konec mreže in kjer so v nadaljevanju postavljeni količki, ki označujejo rob smučišča. Navedeno pa ne predstavlja uradnega in tudi ne prepovedanega prehoda, glede katerega bi tožena stranka bila dolžna preprečiti prehod. Nasprotno, tožnica je na navedenem mestu povsem samovoljno zapustila smučišče ter se nato izven smučišča (sicer res blizu roba smučišča, ob katerem je bila postavljena zaščitna ograja) peljala do poti, ki sicer vodi na parkirišče smučišča. Pri tem je očitno zaradi prevelike hitrosti vožnje padla in zdrsela v bližnji potok. Da pa bi upravljalec smučišča ob navedenem potoku oziroma ob poti, ki vodi iz smučišča do parkirišča moral postaviti zaščitno mrežo, pa ni nobene potrebe, ker ta pot ob pravilnem (uradnem) izhodu iz smučišča predstavlja dokaj ravno in povsem nenevarno pot. Obveznost postavitve mreže ali kakšne ograje tudi ne izhaja iz uporabnega dovoljenja za navedeno smučišče. Smučarsko nesrečo gre pripisati samovolji tožnice in tako upravljalec smučišča, drugotoženec ni v ničemer odgovoren za nastali škodni dogodek. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev zahtevka.

5. Stranski intervenient (zavarovalnica) vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pri izpodbijanju prvostopne sodbe navaja enake razloge kot drugotoženka. Mesto, na katerem je tožnica samovoljno zapustila smučišče, ne predstavlja prepovedanega prehoda in tako tudi ni bilo nobene potrebe za postavitev kakršnegakoli opozorilnega znaka. Ob poti, ki vodi iz smučišča do parkirišča ob odhodu smučarja iz smučišča po predvideni smeri iz uradnega izhoda, pa tudi ni nobene potrebe za postavitev zaščitne ograje. Zavarovancu stranskega intervenienta tako ni očitati nobene nepravilnosti. Do nesreče je prišlo očitno zaradi samovoljne in prehitre vožnje tožnice izven smučišča in tako je tožnica v celoti sama kriva za nastalo škodo. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri zavrnitve zahtevka. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela prvostopne sodbe.

6. Tožeča stranka, drugotoženka in stranski intervenient odgovora na pritožbo niso vložili.

7. Pritožbe niso utemeljene.

8. Ni sporno, da je tožnica dne 25. 2. 2009 ob zapuščanju smučišča Kaštivnik na Kopah padla in zdrsnila po brežini ter pristala v strugi potoka. Pri tem se je poškodovala. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da je tožnica navedenega dne zapuščala smučišče na mestu, ki sicer po upravljalcu smučišča ni bilo določeno in predvideno kot izhod iz smučišča, je pa navedeni prehod očitno uporabljalo več smučarjev. To izhaja že iz dejstva, da je isto mesto za izhod iz smučišča uporabil tudi prijatelj tožnice, ki se je tistega dne smučal skupaj s tožnico. Tožnica pa je tudi izpovedala, da so navedeni prehod za izstop iz smučišča uporabljali tudi drugi smučarji. Da je temu tako, izhaja tudi iz fotografij (priloga A3, A4 in A5), na katerih so vidne smučine. Navedeni izhod je očitno predstavljal skrajšavo do predvidene in veljavne poti iz smučišča do avtomobilskega parkirišča. Mesto, kjer je tožnica zapustila smučišče tako predstavlja nedovoljen prehod iz smučišča na nedovoljeno izstopno pot, ki se je po relativno kratki razdalji (nekaj čez 10 metrov) priključila na predvideno izstopno smučarsko pot, ki je vodila iz smučišča do parkirišča. Nedovoljena izstopna pot (ta predstavlja pot izven smučišča, za uporabo katere upravljalec ne odgovarja - 8. točka 4. člena v ZVSmuč - nadaljevanju ZVSmuč(1)) pa je zaradi strmine, lege in poteka predstavljala nevarnost za padec smučarja, kar se je v predmetni zadevi tudi dejansko zgodilo. Po navedenem so neutemeljena pritožbena izvajanja drugotoženca ter stranskega intervenienta in tožeče stranke, da sporni prehod ne predstavlja nedovoljenega (prepovedanega) prehoda iz smučišča. 9. Za takšen prehod na nedovoljeno izstopno pot pa je upravljalec smučišča moral in mogel vedeti, saj se je nahajal na vidnem mestu ob izteku smučišča kot skrajšava do veljavne izstopne poti do parkirišča in ga je uporabljalo več smučarjev. Ob takšnem stanju bi upravljalec smučišča v izogib nevarnosti nesreč ob zapuščanju smučišča moral odreagirati tako, da bi rob smučišča, kjer so smučarji prehajali na nedovoljeno izstopno pot, ustrezno označiti z zaščitno mrežo in tako onemogočiti nevaren izstop ali pa navedeno mesto označiti z znaki za prepoved ali obveznosti. S takšno opustitvijo je upravljalec smučišča ravnal v nasprotju z odločbo prvega odstavka 5. člena ZVSmuč(2)), ki določa pravila o označbi mej smučišča ter postavitvi znakov za prepovedi in obveznosti, kot to določa drugi odstavek 10. člena ZVSmuč(3).

10. Dejstvo je, da je predvidena izstopna pot iz smučišča do parkirišča vsaj delno potekala v neposredni bližini (nekaj metrov) od strme in globoke brežine potoka. Že navedena okoliščina (bližina strme brežine) pa je od upravljalca smučišča (ne glede na strmino in naklon poti) terjala ustrezno zavarovanje in označbo, kot to določa tretji odstavek 8 člena ZVSmuč(4). Upravljalec smučišča pa tega ni storil. Res je, da v dovoljenju za obratovanje smučišča zavarovanje navedene poti ni predvideno, vendar to ne ekskulpira upravljalca smučišča, ker obveznost zavarovanja v primeru nevarnosti izvozne poti izhaja iz samega ZVSmuč.

11. Navedena opustitev ukrepov za varnost in ureditev smučišča predstavlja malomarnost upravljalca smučišča, pri čemer se od upravljalca smučišča pri upravljanju smučišča zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena(5) Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Podana je krivdna odgovornost drugotoženca (upravljalca smučišča) za nastali škodni dogodek (prvi odstavek 136. člena v zvezi s 135. členom OZ). Nasprotna pritožbena izvajanja drugotoženca in stranskega intervenienta, da drugotožencu kot upravljalcu smučišča ni očitati nobene krivde za nastali škodni dogodek, so neutemeljena.

12. Tožeča stranka je dokazala že obrazloženo (točka 8., 9. in 10 razlogov te sodbe) protipravnost (nedopustnost) ravnanja drugotoženca. Da pa je tožnici v obravnavanem škodnem dogodku nastala nepremoženjska škoda (telesne poškodbe), in da je podana vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalo škodo, pa ni sporno. V obravnavanem primeru so tako podani vsi elementi civilnega delikta - protipravnost (opustitev povzročitelja škode) ravnanja drugotoženca, obstoj škode, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter krivda drugotoženca. Podana je odškodninska odgovornost drugotoženca za škodo, katero je tožnica utrpela v obravnavani smučarski nesreči. 13. Po določbi prvega odstavka 171. člena OZ je podana deljena odgovornost v primeru, če je oškodovanec tudi sam prispeval k nastanku škode. Prvostopno sodišče pravilno na podlagi ugotovitve, da je tožnica izstopila iz smučišča na prepovedanem prehodu in za izstop iz smučišča izbrala bližnjico po nedovoljeni izstopni poti, ki je za tožnico očitno glede na njene smučarske sposobnosti predstavljala prestrmo in nevarno pot, zaradi česar je padla in nato zdrsela po brežini potoka v strugo potoka in se pri tem poškodovala, presodilo, da je tožnica do 70% soodgovorna za nastalo smučarski nesrečo. Pritožbena izvajanja tožeče stranke, da tožnici ni bilo znano, da sporni prehod predstavlja prepovedani prehod, so neutemeljena, ker je tožnica ravno na navedeno smučišče prišla po poti, ki predstavlja dovoljeno izstopno pot smučišča. To pomeni, da je bila tožnici predvidena (prava) izstopna pot iz smučišča znana. Očitno zaradi lahkomiselnosti pa se je tožnica odločila za skrajšavo poti iz smučišča do parkirišča po nedovoljeni in nevarni izstopni poti, zaradi česar je zraven prehitre vožnje in tudi neveščosti smučanja (to dejstvo izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca smučarske stroke) prišlo do padca tožnice praktično na križišču nedovoljene izstopne poti z dovoljeno izstopno potjo. Takšno ravnanje tožnice tudi po presoji pritožbenega sodišča ob tehtanju opustitvenih ravnanja drugotoženca in storitvenih ravnanj tožnice narekuje deljeno odgovornost v razmerju, kot ga je v izpodbijani vmesni sodbi določilo prvostopno sodišče. Nasprotna pritožbena izvajanja tožeče stranke, da ni podana deljena odgovornost ter da je upravljalec smučišča v celoti odgovoren za nastali škodni dogodek, so neutemeljena.

14. Pri taki presoji prvostopnemu sodišču tudi ni očitati kršitve dokaza z izvedencem smučarske stroke, ker (tako pritožba tožeče stranke) bi moral opraviti ogled kraja nesreče v zimskem času, ne pa v letnem, kot ga je dejansko opravil. Res je, da bi bile zimske razmere bolj pristne za opravo ogleda, kar pa še ne pomeni, da je izvedensko mnenje nestrokovno, nepravilno in nerazumljivo. Nasprotno, iz izvedenskega mnenja jasno izhajajo ugotovitve o urejenosti in zavarovanosti smučišča, o poti in načinu vožnje tožnice iz smučišča, vse do padca in zdrsa tožnice po brežini v globel. Izvid in mnenje izvedenca ni v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi in tako ni razloga za dopolnitev izvedenskega mnenja z ogledom in rekonstrukcijo smučarske nesreče v zimskem času, kot to v pritožbi uveljavlja tožeča stranka. Prvostopnemu sodišču pri izvajanju dokaza z izvedencem ni očitani relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

15. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

16. Pritožbe drugotoženca, stranskega intervenienta in tožeče stranke so neutemeljene in zato pravdne stranke krijejo same svoje pritožbene stroške.

Op. št. (1) : Neorganiziran smučarski prostor predstavljajo površine zunaj smučišča, ki niso urejene, označene, zavarovane in nadzorovane in jih upravljalec kot takšne ne ureja in določbe tega zakona zanj ne veljajo.

Op. št. (2) : Upravljalec smučišča mora zagotoviti označbo meje smučišča, če ta ni vidna; namestiti znake za prepoved in obveznost, kjer je potrebno.

Op. št. (3) : Smučarske proge in druge smučarske površine morajo biti označene z opozorilnimi in obvestilnimi znaki, znaki za prepoved in znaki za obveznost. Znaki za prepoved prepovedujejo določeno ravnanje smučarja ali druge osebe, kot je prepovedan dostop, prepovedan dostop brez smuči ali druga ravnanja. Znaki za obveznost določajo obvezno ravnanje smučarja ali druge osebe kot je obvezna smer, izstop ali druga ravnanja.

Op. št. (4) : Vstopne in izstopne poti na smučarske proge, smučarske poti, ki povezujejo smučarske proge, in smučarske poti v dolino morajo biti označene z znaki iz 10. člena tega zakona in na nevarnih mestih zavarovane.

Op. št. (5) : Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).