Jedro

Okoliščine pritožnikovega zdravstvenega stanja, tudi če bi bile izkazane, niso okoliščine, ki bi utemeljevale priznanje mednarodne zaščite, zato niti dejstvo hospitalizacije niti zatrjevano stopnjevanje psihotičnih stanj ne utemeljujeta verjetnega obstoja pogojev za priznanje mednarodne zaščite, kot jih ZMZ-1 opredeljuje v 20. členu.

V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito se najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. SEU poudarja, da gre za ločena pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep, št. 2142-810/2017/27 z dne 15. 12. 2022, s katerim je Ministrstvo za notranje zadeve zavrglo tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi sodbe je pritrdilo toženki, da tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka sicer uveljavlja novo dejstvo v smislu določbe tretjega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), tj. da je Zuhri, vendar to dejstvo samo po sebi, ob zgolj predvidevanjih, kaj bi se mu zaradi tega zgodilo v izvorni državi, ne zadostuje za uvedbo ponovnega postopka. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokaz z izvedencem psihiatrične stroke, ki bi ocenil tožnikovo psihično stanje, saj ni podvomilo v tožnikovo procesno sposobnost, tožbene navedbe, da bi morala toženka tožnika obravnavati kot ranljivo osebo zaradi hospitalizacije pa je na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 zavrnilo kot neupoštevne, ker je bil tožnik hospitaliziran že maja 2022, izpodbijani sklep pa je bil izdan 15. 12. 2022. 2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje, da je stališče sodišča prve stopnje, da je dokazno breme v zadevnem postopku izključno na tožniku, napačno. Sam naj bi bil omejen pri pridobivanju novih dokazov, saj mu je omejena osebna svoboda in nima stika s svojci niti z organi izvorne države. Glede porazdelitve dokaznega bremena se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 1528/2019-5 z dne 27. 9. 2019.1 Navaja, da je izredno ranljiva oseba po 12. členu ZMZ-1, česar pa toženka ni upoštevala, sodišče prve stopnje pa je to napačno ocenilo kot pravilno. Nadalje navaja, da ni bil sposoben razumeti celotnega postopka in je zaključek sodišča prve stopnje, da je procesno sposoben, napačen. Izvedenec psihiatrične stroke bi lahko ocenil psihično stanje pritožnika, ki se je od maja 2022 poslabšalo. Ob tem zatrjuje, da gre za izjemno situacijo, ko se tujca ob posebej tehtnih humanitarnih razlogih ne sme vrniti v izvorno državo, ker so možnosti za zdravljenje njegove bolezni manjše od možnosti v drugi državi podpisnice Evropske konvencije o človekovih pravicah. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožnikovi tožbi ugodi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

**O pritožnikovi procesni sposobnosti in o opredelitvi pritožnika kot ranljive osebe**

5. Pritožnik s sklicevanjem na hospitalizacijo zaradi psihotičnega stanja utemeljuje, da se ga ne sme vrniti v izvorno državo; nasprotuje obrazložitvi sodišča prve stopnje o neupoštevnosti tožbenih ugovorov, da bi ga toženka morala obravnavati kot ranljivo osebo; nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je procesno sposoben.

6. Procesna sposobnost pomeni sposobnost stranke, da samostojno in veljavno opravlja procesna dejanja. Če ta ne obstoji, se po določbah Zakona o pravdnem postopku, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, postavi zakoniti zastopnik. Institut postavitve zakonitega zastopnika osebi, ki ne more samostojno sodelovati v postopku, je predvidel tudi ZMZ-1 v 19. členu. Ta določa, da se osebi, ki ne more samostojno sodelovati v postopku, tudi zaradi duševnih motenj oziroma bolezni, začasno postavi zakoniti zastopnik za postopek po tem zakonu. O tem na predlog pristojnega organa ali na podlagi zdravniškega potrdila odloči Center za socialno delo. Če je ta oseba prosilec, ji je treba zagotoviti vso potrebno zaščito, nego in oskrbo v okviru pravic, ki sicer pripadajo prosilcem (tretji odstavek istega člena ZMZ-1).

7. Pritožnik ne trdi, da bi mu moral biti postavljen zakoniti zastopnik. Poleg tega je sodišče prve stopnje, ki po uradni dolžnosti pazi na procesno sposobnost stranke,2 ugotovilo, da ni dvoma o obstoju pritožnikove procesne sposobnosti. Ocenilo je namreč, da ta razume pomen postopka, saj je bil na obravnavi pred sodiščem prve stopnje zaslišan, odgovarjal je smiselno ter pojasnil, da vlaga „že“ tretjo prošnjo. Pri odgovarjanju je bil po oceni sodišča prve stopnje miren, navedel je tudi, da drog, ki so bile razlog za slabo psihično stanje, ne jemlje več. Tem ugotovitvam pritožnik ne nasprotuje. Presoji, da je procesno sposoben, ugovarja le z zatrjevanjem, „da glede na vso zdravstveno dokumentacijo temu ni bilo tako“ in z očitkom, da je bila dokazna ocena narejena pomanjkljivo, ker naj se ne bi nanašala na celo leto 2022. S temi navedbami pa pritožnik izraža le svoje nestrinjanje s presojo sodišča o njegovi procesni sposobnosti, saj svojih očitkov o pomanjkljivosti dokazne ocene z ničimer ne konkretizira. Očitek sam po sebi pa ne zadošča za preizkus njegove utemeljenosti, zanj je treba navesti razloge, ki naj bi ga utemeljevali. Pritožnik (zastopan po kvalificirani pooblaščenki) pa ne pove niti iz katere vsebine zdravstvene dokumentacije naj bi izhajalo, da ni sposoben spremljati in razumeti postopka, niti katera dejstva oziroma ugotovitve zdravnikov naj bi to utemeljevala. Glede na razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo sklepanje o pritožnikovi procesni sposobnosti, tudi Vrhovno sodišče nima razloga za dvom v pravilnost te ocene. Zato so pravilni tudi razlogi za zavrnitev postavitve izvedenca, saj temeljijo na ugotovitvi tožnikove procesne sposobnosti.

8. Pritožnikov očitek, da bi ga tožena stranka morala obravnavati kot ranljivo osebo, ker je že bil hospitaliziran, je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neupoštevnega in se pri tem sklicevalo na tretji odstavek 20. člena ZUS-1. Ta določa, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost ta dejstva navajati in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Pri presoji o neupoštevnosti očitkov je upoštevalo, da je bil pritožnik hospitaliziran že maja 2022, izpodbijani sklep pa je bil izdan 15. 12. 2022. 9. Iz povzetkov izpodbijanega sklepa, ki jih je sodišče navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je razvidno, da je pritožnik zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (tj. zahtevek, o katerem je bilo odločeno s sklepom, ki je predmet tega upravnega spora) vložil 28. 11. 2022. V pritožbi pa ne trdi, da se je ob vložitvi tega zahtevka skliceval na hospitalizacijo v maju ali na kakšne druge okoliščine, iz katerih naj bi izhajalo, da je ranljiva oseba s posebnimi potrebami, oziroma, da je ugotovitev sodišča, da se na te okoliščine ni skliceval, napačno.

10. Glede na pritožbeno sklicevanje na zdravstveno stanje, ki da bi moralo biti upoštevano pri obravnavanju njegovega zahtevka, Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da v tem postopku ne gre za odločanje o vrnitvi tujca v izvorno državo, temveč za presojo izpolnjevanja pogojev za uvedbo ponovnega postopka priznanja mednarodne zaščite (pojasnjeno v 14. in 15. točki te sodbe). Vprašanje obstoja humanitarnih razlogov za nevračanje (oziroma razlogov, ki bi preprečevali odstranite tujca) torej ni predmet tega postopka, zato so pritožbeni ugovori s tem v zvezi neupoštevni že iz tega razloga. Nadalje je treba pojasniti, da okoliščine pritožnikovega zdravstvenega stanja, tudi če bi bile izkazane, niso okoliščine, ki bi utemeljevale priznanje mednarodne zaščite, zato niti dejstvo hospitalizacije niti zatrjevano stopnjevanje psihotičnih stanj ne utemeljujeta verjetnega obstoja pogojev za priznanje mednarodne zaščite, kot jih ZMZ-1 opredeljuje v 20. členu.

11. Se pa ranljivim osebam s posebnimi potrebami v postopku po ZMZ-1 zagotavlja posebna nega, skrb in obravnava (12. člen ZMZ-1). Že v okviru pregleda iz četrtega odstavka 42. člena tega zakona3 se oceni, ali gre za prosilca s posebnimi potrebami glede sprejema oziroma prosilca, ki potrebuje posebna jamstva v postopku, ter se oceni narava teh potreb. Posebne potrebe iz prejšnjega odstavka se lahko ugotovijo tudi kadar koli pozneje v postopku mednarodne zaščite (13. člen ZMZ-1). Prosilcem, ki potrebujejo posebna jamstva v postopku, se zagotovi ustrezna podpora, da lahko uživajo pravice in izpolnjujejo obveznosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, ki so določene v tem zakonu (14. člen ZMZ-1).

12. ZMZ-1 torej ranljivim osebam s posebnimi potrebami, kot so opredeljene v 22. točki 2. člena ZMZ-1, zagotavlja dodatno zaščito in podporo. Pritožnik v pritožbi zatrjuje, da je zaradi več hospitalizacij iz razloga epizod psihotičnih stanj ranljiva oseba s posebnimi potrebami po ZMZ-1, vendar pa v pritožbi izostane tako konkretizacija trditev o večkratnih hospitalizacijah in (šele v pritožbi zatrjevanem) stopnjevanju epizod psihotičnih stanj, ki naj jih sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo, kot tudi navedbe, kakšno dodatno obravnavo bi potreboval, da bi bilo njegovim posebnim potrebam zadoščeno v smislu ZMZ-1. Tudi v tožbi je navajal le svoje prepričanje, da bi zaradi dvakratne hospitalizacije in njegovih dejanj moral biti obravnavan kot ranljiva oseba, kar bi moral organ upoštevati pri odločanju o uvedbi ponovnega postopka in pri primernosti nastanitve v Centru za tujce.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča očitana nepravilnost iz izpodbijane sodbe (tudi ob upoštevanju tožbenih navedb) ne izhaja, pritožbene navedbe pa so presplošne in zato neutemeljene, saj so pomanjkljive do take mere, da ne dajejo podlage za presojo njihove utemeljenosti.

**O dokaznem bremenu**

14. Na podlagi 64. člena ZMZ-1 lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži ponovno prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona, tj. za uvedbo ponovnega postopka, predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). V zahtevku za uvedbo ponovnega postopka oseba sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (drugi stavek prvega odstavka 65. člena ZMZ-1).

15. Iz stališč Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zvezi z naknadno prošnjo (to je slovenski zakonodajalec v ZMZ-1 poimenoval kot ponovno prošnjo) razvidno, da je zanjo upoštevaje člen 2(q) Direktive 2013/324 (Procesna direktiva) značilno, da je podana po izdaji dokončne odločbe v zvezi s predhodno prošnjo za mednarodno zaščito. Glede na člen 40(2) navedene direktive se v okviru presoje dopustnosti take naknadne prošnje najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje na podlagi člena 40(3) iste direktive nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. SEU poudarja, da gre za ločena pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.5

16. Kot izhaja iz povzetkov izpodbijane sodbe odločitev toženke o zavrženju pritožnikovega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite ne temelji na ugotovitvi, da tožnik ni navedel novih dejstev (prvi pogoj je bil torej izpolnjen), temveč na ugotovitvi, da zatrjevane nove okoliščine oziroma novo dejstvo (da je Zuhri in zato ogrožen, saj naj bi ga neka tolpa leta 2010 napadla in zvezala), ne bi bistveno povečalo verjetnost priznanja mednarodne zaščite, saj samo dejstvo, da je pritožnik Zuhri, ne povečuje njegove ogroženosti v Maroku, dokazov za njegova predvidevanja, kaj naj bi se mu kot osebi Zuhri zgodilo, pa pritožnik tudi ni predložil. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče tem ugotovitvam toženke pritrdilo, saj je tudi tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi ocenilo kot presplošne, ker ne vsebujejo konkretnih navedb o strahu in utemeljenosti strahu pred preganjanjem, tudi če bi pritožnik bil Zuhri. Pritožnik torej po presoji sodišča prve stopnje že trditvene podlage ni zmogel. Zato v obravnavanem primeru vprašanje porazdelitve dokaznega bremena sploh ni pravno odločilno. Že zato je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na stališča o deljenem dokaznem bremenu iz drugih sodb sodišča prve stopnje.

17. Glede na navedeno in ker niso podani niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

1 Sklicuje se tudi na zadeve Upravnega sodišča I U 1664/2022, I U 109/2022 in I U 324/2022, vendar jih ne priloži, v bazah odločb pa prvi dve navedeni odločbi nista dostopni. 2 80. člen Zakona o pravdnem postopku. 3 Četrti odstavek 42. člena ZMZ-1: Pred izvedbo nadaljnjega postopka oseba opravi sanitarno-dezinfekcijski in preventivni zdravstveni pregled v ambulanti azilnega doma. 4 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 5 Sodba v zadevi LH (C-921/19) z dne 10. junija 2021, točke 31 do 38 in sodba v zadevi XY (C-18/20 z dne 9. 9. 2021, točki 33. in 34.