Jedro

Sodišče druge stopnje je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede vprašanja, ali je bila s pogodbo o zaposlitvi dogovorjena bruto ali neto plača. Tako kot delovno in socialno sodišče v delovnem sporu, je odločilo, da za tožnika potem, ko se je prezaposlil k slovenskemu delodajalcu, ni več veljal aneks. Zato je opravilo pritožbeno obravnavo, postavilo izvedenca in mu naložilo, naj opravi nov izračun prikrajšanja. Posledično je pritožbi toženke delno ugodilo in znižalo ugotovljeni znesek terjatve tožnika na 38.357,92 EUR. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek za obračun prispevkov in zahtevek za ugotovitev višje terjatve. Obrazložilo je, da pri prisojeni odškodnini tožencu ni treba plačati prispevkov ter dodalo, da po novejši sodni praksi sodišča tudi ne odločajo o davčni obveznosti v izreku.

Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije, ker tožnik ni izkazal pogojev po 367.a členu ZPP.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil predsednik Sindikata pomorščakov Slovenije (v nadaljevanju SPS) dva mandata: od ... do ..., drugič pa je bil izvoljen ... Po 33. členu statuta SPS gre za profesionalno funkcijo in mu pripada plača pomorščaka s posebnimi pravicami zaposlenega pri podjetju A. (v nadaljevanju A.) na delovnem mestu 1. častnika krova oz. stroja. Tožnik je bil kot predsednik sindikata najprej zaposlen pri A., od ... pa pri SPS. Za pomorščake, ki so bili zaposleni pri A., ki je tuj delodajalec, je bil leta 2003, ko je A. postal davčni rezident Republike Slovenije, sklenjen aneks h kolektivni pogodbi in je bilo dogovorjeno, da jim bo A. poleg plače, določene v kolektivni pogodbi, plačeval še del prispevkov za socialno varnost. Tako plačo je prejemal tudi tožnik, dokler je bil zaposlen pri A. Tudi po zaposlitvi v SPS je tožnik odredil, da mu izplačujejo tako plačo. Dne ... je bila sklicana izredna konferenca, na kateri so razrešili tožnika, s prenehanjem mandata pa mu je prenehalo tudi delovno razmerje pri SPS.

2. Tožnik je nato najprej pred Okrajnim sodiščem v Piranu v zadevi P 261/2008 s tožbo zahteval razveljavitev sklepov konference. Sodišče je zahtevku ugodilo. Nato pa je tožnik pred rednim sodiščem vložil odškodninsko tožbo, s katero je zahteval od sodišča, naj tožencu naloži, da mu iz naslova izpadlih plač povrne 117.432,07 EUR in od tega zneska obračuna prispevke in davke. Toženec pa je v pobot ugovarjal pravnomočno prisojene terjatve iz delovnega spora iz naslova preveč izplačanih zneskov za plačo. 3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji tožnikova terjatev zoper toženca v višini 67.890,12 EUR, da je toženka dolžna od teh zneskov obračunati davke in prispevke, da pa višja terjatev ne obstoji. Odločilo je, da je bila v kolektivni pogodbi plača dogovorjena v neto znesku, da pa je potem, ko je A. postal davčni rezident Slovenije, moral delavcem začeti plačevati tudi prispevke za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje in se je znesek v kolektivni pogodbi obrutil. Tako je razsodilo, da je toženka tudi tožniku dolžna poleg neto zneska plačati še akontacijo dohodnine in prispevke in da je tako neposredno tožniku dolžna izplačati le 67.890,12 EUR, davke in prispevke pa državi. Ker je ugotovilo tudi, da ima toženka zoper tožnika že pravnomočno prisojene višje terjatve, je opravilo pobot. 4. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo obema pritožbama. Spremenilo je odločitev sodišča prve stopnje glede vprašanja, ali je bila s pogodbo o zaposlitvi dogovorjena bruto ali neto plača. Tako kot delovno in socialno sodišče v delovnem sporu, je odločilo, da za tožnika potem, ko se je prezaposlil k slovenskemu delodajalcu, ni več veljal aneks. Zato je opravilo pritožbeno obravnavo, postavilo izvedenca in mu naložilo, naj opravi nov izračun prikrajšanja. Posledično je pritožbi toženke delno ugodilo in znižalo ugotovljeni znesek terjatve tožnika na 38.357,92 EUR. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek za obračun prispevkov in zahtevek za ugotovitev višje terjatve. Obrazložilo je, da pri prisojeni odškodnini tožencu ni treba plačati prispevkov ter dodalo, da po novejši sodni praksi sodišča tudi ne odločajo o davčni obveznosti v izreku. Zavrnilo je tudi ugovor tožnika, da sodišče ne bi smelo pobotati njegove odškodninske terjatve s toženčevo (tretja točka prvega odstavka 316. člena OZ), ker mu je toženec namenoma povzročil škodo. Obrazložilo je, da ravnanje toženca ni bilo usmerjeno v neposredno škodovanje tožniku. Pritožbi tožnika pa je ugodilo glede odločitve sodišča prve stopnje, da se zaradi pobotanja zavrne zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na plačilo davka. Obrazložilo je, da zaradi pobota ne ugasne obveznost toženca, da obračuna in plača davek, zato je pobot terjatve toženca mogoče izvesti le do višine neto zneska tožnikove terjatve, ne pa tudi v višini davčne obveznosti, ki jo je treba obračunati in plačati ne glede na ugovor pobota.

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije in predlaga, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede vprašanj: ‒ Ali je razlaga določil Kolektivne pogodbe za pomorščake na ladjah z dne 1. 2. 2003, kot jo je podalo sodišče II. stopnje v izpodbijani sodbi, v zvezi z vprašanjem ali zneski plač, določeni v kolektivni pogodbi predstavljajo bruto ali neto znesek, pravilno? ‒ Ali je pravilen zaključek sodišča II. stopnje, da škode iz naslova izgube pričakovanega dohodka zaradi nezakonitega oziroma protipravnega odvzema mandata, ne predstavlja tudi plačilo prispevkov za socialno varnost? ‒ Ali je pravilen zaključek sodišča II. stopnje, da glede na ugotovitve sodišča I. stopnje, da je tožena stranka vedela, da krši pogodbene obveznosti in deluje nezakonito; da je tožena stranka zavestno - namerno (protipravno) sklicala in izvedla nezakonito konferenco, da pobot tožnikove terjatve in terjatev tožene stranke v obravnavanem primeru ni izključen, ker takšnega ravnanja tožene stranke ni mogoče šteti za ravnanje z namenom škodovanja tožniku?

6. Predlog ni utemeljen.

7. Vrhovno sodišče zaradi svoje predsedenčne vloge na podlagi prvega odstavka 367.a člena ZPP dopusti revizijo le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, če gre za pravno vprašanje glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

8. Vrhovno sodišče je ocenilo, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja zahtev iz navedene določbe, zato je predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP). Odločalo je v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).