Jedro

V obravnavanem primeru je bila dana naknadna odobritev sporne kreditne pogodbe; 1. odst. 88. čl. ZOR določa, da pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri. Družba M. d.o.o. je dne 11.2.1993 na drugotoženo stranko naslovila pismo z zahvalo za odobritev, kot je sama navedla, kar znatnih sredstev. Na tem pisanju je kot direktor naveden drugi tožnik, ki je to vlogo podpisal. Najmanj to dejanje pa po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da je drugotožnik kot zakoniti zastopnik družbe M. d.o.o. odobril sklenitev sporne pogodbe.

Izrek

Pritožba tožečih strank se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj se ugotovi, da je kreditna pogodba št. 436-23/93-1, sklenjena med drugotoženo stranko ter družbo M., d.o.o., dne 18.2.1993, ki sta jo sklenili prvo in drugotožena stranka, nična, in da sta toženi stranki dolžni v 8 dneh plačati tožečima strankama stroške postopka. Tožeči stranki je naložilo, da mora v 15 dneh povrniti drugotoženi stranki stroške postopka v znesku 143.972,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.2005 do plačila. Proti navedeni sodbi sta tožeči stranki po svoji pooblaščenki vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali njeno razveljavitev. Opozarjata na določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), skladno s katerimi družbo z omejeno odgovornostjo zastopa eden ali več poslovodij, ki so zastopniki kot organ družbe. Prokurist družbe pa skladno z določbami ZGD ni zakoniti zastopnik družbe, temveč upravičenje za zastopanje črpa iz podelitve prokure kot posebne oblike splošnega pooblastila. V konkretnem primeru prvotožena stranka ni bila ne poslovodja ne prokurist, kar tudi ni sporno. Direktor družbe M. d.o.o. je bil drugotožnik, ki je bil kot tak vpisan v sodni register, ki je javna knjiga, namenjena vpisu podatkov o pravno pomembnih dejstvih v zvezi s pravnimi osebami - pravno pomembna pa so tista dejstva, ki se nanašajo na pravne značilnosti subjekta vpisa, ki so pomembne za varnost pravnega prometa. Ravno zaradi varnosti pravnega prometa po prepričanju tožeče stranke ne more obveljati zaključek sodišča. Tretja oseba, ki sklepa pogodbo s kapitalsko družbo, v konkretnem primeru drugotožena stranka, bi se na podlagi podatkov, vpisanih v sodni register, lahko prepričala o obstoju predpostavk za veljavno sklenitev pogodbe oziroma o tem, kdo lahko takšno pogodbo podpiše, česar pa očitno ni storila. V konkretni zadevi je šlo nedvomno za neupravičeno zastopanje, saj za zastopanje oziroma sklenitev pogodbe v imenu družbe s strani prvotoženca ni obstajal nikakršen pravni temelj. Po prepričanju tožeče stranke je sodišče napačno uporabilo materialnopravni predpis, in sicer določbo 90. čl. ZOR, ki določa, da oblika, ki je z zakonom predpisana za neko pogodbo, velja tudi za pooblastilo za sklenitev te pogodbe. Izpodbijana kreditna pogodba je bila sestavljena v pisni obliki, iz česar izhaja, da bi moralo biti tudi pooblastilo za sklenitev takšne pogodbe dano v pisni obliki. Načelo konsenzualnosti je izključeno, ko se za obliko pogodbe dogovorita sami stranki, kot sta toženi stranki to storili v konkretnem primeru glede izpodbijane kreditne pogodbe. Skladno z določbo 69. čl. ZOR se pogodbeni stranki lahko sporazumeta, da naj bo posebna oblika pogoj za veljavnost njune pogodbe in sta se tako dogovorili za pogodbo v pisni obliki. Ne glede na navedeno pa tožeča stranka meni, da bi moralo sodišče v konkretnem primeru uporabiti določbe 95. čl. ZOR o poslovnem pooblastilu, saj prvotoženec ni bil ne direktor in ne prokurist družbe. Skladno z II. odst. 95. čl. ZOR pa poslovni pooblaščenec (med drugim) ne sme najeti posojila. Sodišče pa je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Nesporno je, da je bila ustanovitev družbe M. d.o.o. Š. vpisana v sodni register 14.5.1992 ter da je drugotožnik podpisal listine v zvezi z družbo za leto 1992, in sicer bilanco stanja,razporeditev rezultatov, trimesečno poročilo, dodatne računovodske izkaze, bilanco uspeha, kot je ugotovilo tudi sodišče v obrazložitvi sodbe. Iz navedenega torej izhaja, da je drugotožnik leta 1992 v družbi še sodeloval, kar pa ni mogoče trditi za leto 1993, ko drugotožnik zgoraj omenjenih listin ni podpisal. Drugotožnik je tudi sam izpovedal, da pozneje pri delu družbe ni bil več navzoč. Glede na to, da je drugotožnik zgoraj navedene listine podpisal, kaže na neko določeno aktivnost v družbi. Zato ni utemeljen zaključek sodišča, da je drugotožnik prvotožencu pustil, da je dejansko vodil življenje družbe, oziroma vsaj ne za leto 1992. Drugotožnik ni vedel za najem kredita. Prošnja za kredit z dne 21.12.1992 skupaj s prilogami je bila brez vsakršnega podpisa, kot je to ugotovilo tudi sodišče. Glede na to, da je podpisal zaključna poročila za družbo za leto 1992, bi bilo logično, da bi podpisal tudi prošnjo za kredit, v kolikor bi bil z njo seznanjen. Že samo to kaže tudi na dejstvo, da je bila pogodba fiktivna oz. ni bila sklenjena za potrebe družbe. Listin za leto 1993 pa v svojstvu direktorja drugotožnik ni več podpisal, torej tudi ni mogel prevzeti odgovornosti za svoj podpis, ni mogel odobriti najetega kredita, saj je do podpisa pogodbe prišlo šele 29.1.1993. V konkretnem primeru je šlo za dolgoročni investicijski kredit, katerega namen naj bi bil izkazan v investicijskem elaboratu. Že sam namen kredita kaže na to, da bi za najem kredita morala dati soglasje skupščina družbe, saj je očitno, da je prav predmetni kredit pripeljal do prenehanja družbe po ZFPPod, ker namen kredita ni bil uresničen. Poleg tega je bil ta namen že v začetku fiktiven. Tožeča stranka želi dokazati, da zavezanec za vračilo kredita ni družba, ampak Z.M. kot fizična oseba, zlasti iz razloga, ker se zoper tožeči stranki kot fizični osebi vodi postopek izterjave dolga iz kreditne pogodbe iz razloga, ker je družba prenehala obstajati. Tožnik prereka tudi zaključek sodišča v zvezi z naknadno odobritvijo kredita s strani drugotožnika. Sodišče je zaključilo, da je bilo celotno drugotožnikovo ravnanje v zvezi s sklenitvijo in realizacijo kreditne pogodbe ter sploh delovanjem družbe mogoče oceniti kot takšno, ki predstavlja, sicer ne izrecno, vsekakor pa s konkludentnimi dejanji, potrjeno odobritev prvotoženčeve sklenitve sporne pogodbe. S tem pavšalnim zaključkom se tožeča stranka ne more strinjati. Po prepričanju drugotožeče stranke ne gre smatrati njegovega ravnanja oz. Pasivnosti pri delovanju družbe za odobritev sporne pogodbe. Odobritev pravnega posla mora pomeniti jasno izraženo voljo za sklenitev prav tega pravnega posla, ta volja pa mora imeti enako vsebino kot je vsebina izjave volje, ki jo je zastopnik že izjavil pri neupravičenem zastopanju oz. Pri neupravičeni sklenitvi pravnega posla, v tem primeru kreditne pogodbe. V konkretnem primeru pa ni mogoče šteti, da je drugi tožnik s svojim ravnanjem odobril sklenitev kreditne pogodbe, saj sklenitve te pogodbe ni odobril z nobenim konkretnim dejanjem, niti sodišče v sodbi tega ne zatrjuje. Sodišče med drugim ugotavlja, da si je drugotožnik nedvomno moral postavljati vprašanja, zakaj najema poslovne prostore, kdo bo v njih opravljal dejavnost, kdo bo plačeval najemnino in kje bo pridobival sredstva. V zvezi s temi navedbami drugotožnik pojasnjuje, da je menil, da bo sredstva za najemnino družba pridobila s tekočim poslovanjem.

Pritožba tožečih strank ni utemeljena.

Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prvi toženec ni imel upravičenja za zastopanje družbe M., Proizvodnja in trgovina, d.o.o., ki bi temeljilo na zakonu ali splošnem aktu; glede na takšne ugotovitve pa se pokaže, da je odveč pritožbeno razglabljanje tožečih strank o tem, da skladno z Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD) zastopa družbo poslovodja oz. po pooblastilu prokurist in da je poslovodja oz. direktor družbe M. d.o.o. bil drugi tožnik (ki je kot takšen tudi bil vpisan v sodni register, ki je javna knjiga), ne pa prvi toženec, saj je sodišče prve stopnje v zvezi z okoliščinami sklenitve sporne kreditne pogodbe z dne 18.2.1993, ki jo je z drugotoženo stranko za družbo M. d.o.o. sklenil prvi toženec, ugotavljalo tudi, ali je za takšno pravno dejanje imel pooblastilo, dano mu s strani zakonitega zastopnika navedene družbe, D.R., drugega tožnika. Kot nedopustne pritožbene novote, glede na izostanek v 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določenih pogojev, pa so v pritožbi uveljavljene trditve o tem, da naj bi šlo v spornem primeru za poslovno pooblastilo prvega toženca po 95. čl. tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR (skladno s katerim pooblaščenec med drugim ne sme najeti posojila); da bi za najem kredita morala dati soglasje skupščina družbe in da zato, ker je bila izpodbijana kreditna pogodba sestavljena v pisni obliki, bi v takšni obliki moralo biti dano tudi pooblastilo za njeno sklenitev. Vendar pa je sodišče prve stopnje samo glede zadnjenavedene trditve pravilno navedlo, da za posojilno pogodbo ni bila predvidena obličnost in da zato tudi za pooblastilo ne bi bilo potrebno, da je dano v pisni obliki; pritožnika pa tudi neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje napačno uporabo 90. čl. ZOR, saj ta določa obvezo po obličnosti pooblastila le takrat, ko je obličnost z zakonom predpisana za pogodbo, ki naj se sklene na podlagi pooblastila. Za kršitev 69. čl. ZOR pa tudi ne bi moglo iti že zato, ker je sporna pogodba itak bila sklenjena v pisni obliki. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je drugi tožnik, sicer formalni direktor družbe M. d.o.o., (pre)pustil prvemu tožencu dejansko vodenje navedene družbe (sodišče prve stopnje je povzelo izpovedbo drugega tožnika, da pozneje, po ustanovitvi družbe, pri njenem delu ni bil navzoč in da ni ničesar podpisoval - slednje se je sicer izkazalo kot nesprejemljiva trditev; navedel je tudi, da je bil res direktor družbe, vendar pa za njeno poslovanje ni skrbel). Vendar pa, četudi bi se postavili na stališče, da s tem, da je drugi tožnik prepustil vodenje družbe prvemu tožencu, slednjemu še ni bilo dano pooblastilo za zastopanje družbe in torej tudi za sklenitev sporne pogodbe, pritožbeno sodišče povsem soglaša z nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila v obravnavanem primeru dana naknadna odobritev sporne kreditne pogodbe; 1. odst. 88. čl. ZOR določa, da pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri. In v obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je družba M. d.o.o. drugotoženi stranki dne 21.12.1992 dala prošnjo (sicer nepodpisano, a opremljeno z žigom družbe) za dodelitev spornega kredita. Pristojni organ drugotožene stranke je 29.1.1993 sprejel sklep o dodelitvi kredita družbi M. d.o.o., zatem pa je slednja dne 11.2.1993 na drugotoženo stranko naslovila pismo z zahvalo za odobritev, kot je sama navedla, kar znatnih sredstev. Na tem pisanju je kot direktor naveden drugi tožnik, ki je to vlogo podpisal; ta je podpis na navedenem pisanju sicer zanikal, vendar je izvedenec grafolog M.P. ugotovil, da je podpis prav drugotožnikov. Najmanj to dejanje pa po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da je drugotožnik kot zakoniti zastopnik družbe M. d.o.o. odobril sklenitev sporne pogodbe. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene takšne kršitve določb pravdnega postopka, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo tožečih strank zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.