Jedro

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je toženčeva obveznost vračila stroškov prenehala na podlagi 117. člena OZ, ker je terjatev tožnice prenehala 25. 9. 2018, ko je štabna vodnica v elektronskem sporočilu kadrovnici zapisala, da toženec nima finančnih obveznosti do tožnice. Zgolj zaradi tega dogodka ni ugasnila obveznost toženca na vrnitev stroškov v sorazmernem delu in tudi ni postala nemogoča zaradi okoliščin, za katere toženec ne odgovarja (329. člen OZ).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 3.537,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2019 do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 459,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje stroške krije sama."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti pritožbene stroške v višini 540,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da ji toženec v roku 8 dni plača znesek 3.537,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2019 do plačila (točka I izreka). Tožnici je naložilo, do tožencu v roku 15 dni povrne njegove potrebne stroške postopka v znesku 1.042,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in tožencu naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Ne strinja se z glavnim argumentom sodišča, na katerega opira svojo odločitev, da je zgolj zaradi posredovanega elektronskega obvestila postala terjatev tožnice nezmožna za izpolnitev in je prenehala. O nezmožnosti izpolnitve je mogoče govoriti le v primerih, ko dolžnik ne more izpolniti pogodbene obveznosti, čeprav to želi. Po pritožbenem stališču tega instituta ni mogoče uporabiti v delovnih razmerjih, saj ZDR-1 v 13. členu določa, da se le glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava. Zato ni mogoče pritrditi tolmačenju sodišča, da je obveznost vračila prenehala na podlagi 117. člena OZ, ki določa nezmožnost izpolnitve, za katero stranka odgovarja, oziroma 329. člena OZ, ki določa prenehanje obveznosti, ker izpolnitev ni mogoča. V skladu s tem členom obveznost preneha, če postane izpolnitev nemogoča zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja. Iz posredovanega elektronskega sporočila izhaja, da toženec ne izkazuje nobenih stroškov iz naslova povračila VIU oziroma IU, tega pa ni mogoče šteti za naknadno nezmožnost izpolnitve iz razlogov, za katere dolžnik ne odgovarja. Iz toženčeve vloge za predčasno prekinitev delovnega razmerja z dne 21. 1. 2019 izhaja, da bo poravnal sorazmerni del stroškov. Ne gre za tipiziran obrazec, saj je toženec izpovedal, da ta ni obstajal. Vlogo je toženec napisal sam. Toženec je tudi izpovedal, da je bil seznanjen z dolžnostjo vračila stroškov pred potekom desetih let in tudi s tem, da so pripadniki že vračali sorazmerni del stroškov usposabljanja. Sodišče prve stopnje določbe 93. člena ZObr ni uporabilo pravilno, saj je bil toženec seznanjen s terjatvijo že zaradi razloga neizteka 10 let dobe zaposlitve, le višina mu ni bila znana. Poleg tega pa je bil še pred prenehanjem delovnega razmerja z dopisom z dne 22. 1. 2019 seznanjen, da bo ministrstvo preverilo, ali obstajajo finančne obveznosti nastale v času zaposlitve in ga bo o tem naknadno obvestilo, zato bi lahko sporočil, da odstopa od dane odpovedi oziroma tožnico zaprosil za dodatna pojasnila. Čeprav v dopisu z dne 22. 1. 2019 ni bila navedena in obračunana točna višina stroškov, to ne pomeni, da se je tožnica povračilu dolga odpovedala, ampak zgolj in samo jasno dano soglasje k povračilu ostalih stroškov. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je toženec delovno razmerje nadaljeval pri istem delodajalcu. Res je Republika Slovenija ena pravna oseba in isti delodajalec, vendar je potrebno za kakršenkoli prenos sorazmernega dela stroškov usposabljanja na drug organ izpolnjevati določene pogoje, česar pa toženec ni trdil. Namen zakonske obveze pripadnikov Slovenske vojske, da ostanejo v delovnem razmerju za določen čas najmanj 10 let, je v ohranitvi števila pripadnikov, ki jih je Slovenska vojska izobrazila in usposobila. Tako je sodišče odločilno dejstvo presodilo v nasprotju s tožbenimi navedbami in listinami, napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. S tem pa je storilo tudi absolutno bistveno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbo je oprlo le na elektronsko sporočilo z dne 25. 9. 2018, ki ga ni presojalo v povezavi z drugimi dokazi in napravilo napačno subsumpcijo dejanskega stanja pod pravno normo.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnice kot neutemeljene, saj je sodba zakonita in pravilna.

4. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi skladno s 347. členom ZPP izvedlo pritožbeno obravnavno, na kateri je ponovilo vse dokaze, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo na splošno uveljavlja pritožba, ne. Je pa zaradi nepravilne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

7. Tožnica je zoper toženca vložila tožbo za vrnitev sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja na Šoli A. skladno z določbo drugega odstavka 93. člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 103/2004 in naslednji), ker je tožencu na njegovo željo in v dogovoru s tožnico o skrajšanju delovnega razmerja, delovno razmerje predčasno prenehalo.

8. Toženec je bil zaposlen pri tožnici na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2012 za določen čas od 6. 2. 2012 do 5. 2. 2022 na dolžnosti podčastnik. V četrtem odstavku 14. člena pogodbe o zaposlitvi je bilo določeno, da mora pripadnik, če je pogodbo o zaposlitvi odpovedal enostransko ali pa mu je bila odpovedana zaradi krivdnih razlogov, vrniti sorazmeren del stroškov dopolnilnega vojaško strokovnega izobraževanja in usposabljanja. Tožnica ga je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi napotila na osnovno vojaško usposabljanje, ki ga je uspešno opravil v obdobju od 6. 2. 2012 do 4. 9. 2012. 9. Ker se je toženec nameraval zaposliti drugje, je preko kadrovnice B. B. poizvedel, kolikšen je njegov sorazmerni del stroškov, ki bi jih moral vrniti v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kadrovnica je kontaktirala štabno vodnico C. C. na G., Sektor D., Oddelek E., Odsek F., ki ji je dne 25. 9. 2019 sporočila, da toženec ob morebitni prekinitvi delovnega razmerja ne bi imel stroškov iz tega naslova in da po pregledu kadrovskih aplikacij nima zavezanosti po pogodbi. Iz tega razloga se je odločil in dne 21. 1. 2019 podal vlogo za prekinitev delovnega razmerja s skrajšanim odpovednim rokom z dnem 31. 1. 2019, v kateri se je zavezal, da bo poravnal sorazmerni del stroškov, v kolikor so nastali in dne 22. 1. 2019 podpisal dogovor o skrajšanju odpovednega roka z dnem 31. 1. 2019 z namestnikom poveljnika. Z dopisom z dne 22. 1. 2019 je načelnica Sektorja D. pri G. toženca obvestila, da mu delovno razmerje preneha 31. 1. 2019 in da bo Ministrstvo za obrambo preverilo ali obstajajo finančne obveznosti, nastale v času zaposlitve in ga bodo v primeru njihovega obstoja o tem obvestili. O višini sorazmernega dela stroškov usposabljanja (3.537,43 EUR) je bil toženec obveščen z dopisom z dne 25. 2. 2019. 10. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je toženčeva obveznost vračila stroškov prenehala na podlagi 117. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/2007 in naslednji), ker je terjatev tožnice prenehala dne 25. 9. 2018, ko je štabna vodnica v elektronskem sporočilu kadrovnici zapisala, da toženec nima finančnih obveznosti do tožnice. Zgolj zaradi tega dogodka ni ugasnila obveznost toženca na vrnitev stroškov v sorazmernem delu in tudi ni postala nemogoča zaradi okoliščin, za katere toženec ne odgovarja (329. člen OZ). C. C. ni bila pristojna za podajanje uradnih informacij, saj jih je, kot izhaja iz ostalih listin v spisu, lahko podal le načelnik Sektorja D. Tožencu tako dne 25. 9. 2018 tožnica ni sporočila, da nima več finančnih obveznosti do nje. Z dopisom z dne 22. 1. 2019 mu je sporočila, da bo preverila ali obstajajo kakšne finančne obveznosti, nastale v času delovnega razmerja in ga o tem obvesti, kar je, kot je bilo že navedeno, storila z dopisom z dne 25. 2. 2019, ko bi toženec dolg lahko povrnil. 11. Prav tako se pritožbeno sodišče ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je toženec ravnal z dolžno skrbnostjo. Podpisal je pogodbo o zaposlitvi za določen čas desetih let, s katero se je zavezal, da bo v primeru, če jo bo odpovedal pred iztekom tega časa, tožnici povrnil sorazmerni del stroškov. Glede na njegovo izpoved, da je vedel, da so sodelavci v takem primeru vračali sorazmerni del stroškov usposabljanja in da je v svojo odpoved pogodbe o zaposlitvi dodal tudi del "muštra" o poravnavi sorazmernega dela stroškov, za katere pa naj ne bi vedel, na kaj se nanašajo, toženec nikakor ni ravnal z dolžno skrbnostjo. Ne glede na to, da ni vedel za višino sorazmernega dela stroškov, ki jih dolguje tožnici, se je vsekakor zavedal svoje pogodbene in zakonske obveznosti vračila stroškov osnovnega vojaškega usposabljanja (kar med drugim navede tudi sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve), zato bi se ob dolžni skrbnosti moral sam ustrezno pozanimati o višini vračila. Ne vzdrži njegova izpoved, da je ob skoraj izpolnjenih sedmih letih zaposlitve verjel, da je tožnici vrnil vse stroške usposabljanja, čeprav je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za obdobje desetih let in na to dobo preračunani tudi stroški.

12. Pravilno pritožba nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženec nadaljeval delovno razmerje pri istem delodajalcu, tj. Republiki Sloveniji in da zato kot nadzornik državne meje še naprej opravlja dela in naloge, v okviru katerih uporablja znanja in veščine pridobljene v Šoli A. in da ta dela opravlja v korist Republike Slovenije, ki mu je to usposabljanje omogočila in plačala. Toženec ni predložil nobenega dokazila, da je prišlo do kakršnega koli prenosa sredstev, iz pogodbe o zaposlitvi z RS MNZ pa izhaja, da je tožnik opravil usposabljanje po Programu usposabljanja delavcev policije za varovanje zunanje meje EU in izpit za izvajanje policijskih pooblastil, kar pomeni, da je moral opraviti drugačno usposabljanje kot ga je opravil pri tožnici.

13. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožnice utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s prvo alinejo 358. člena ZPP).

14. Posledično je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica je v postopku uspela, zato ji je toženec dolžan skladno s 154. in 155. členom ZPP ter Odvetniško tarifo povrniti stroške za sestavo tožbe 300 točk, dve pripravljalni vlogi po 225 točk ter materialne stroške v višini 2 %, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 459,00 EUR. Stroške ji je dolžan povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Svoje stroške postopka pa toženec krije sam.

15. Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je toženec skladno z določbami 165., 154. in 155. člena ZPP ter OT dolžan v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer stroške za sestavo pritožbe v višini 375 točk, pristop na pritožbeno obravnavo v višini 375 točk in 2 % materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 459,00 EUR, poleg tega pa še potne stroške na relaciji Koper - Ljubljana - Koper v višini 81,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sam.