Jedro

Tožena stranka v osnovo za odmero pokojnine ni vštela zneskov, ki jih je tožnica prejela kot del plače v obliki vrednostnih papirjev in ki so bili namenjeni notranjemu odkupu podjetja v postopkih lastninskega preoblikovanja. Tožnica se zoper odločbo ni pritožila, temveč je kasneje pri toženi stranki vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine. To zahtevo je tožena stranka ob sklicevanju na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla, saj je bilo o zadevi dokončno in pravnomočno odločeno, medtem ko ZPIZ-1 ponovne odmere ne ureja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za odpravo sklepa tožene stranke št. ... z dne 2. 2. 2010 in odločbe št. ... z dne 20. 4. 2010 ter na izdajo nove odločbe o odmeri starostne pokojnine in na plačilo stroškov postopka, zavrne.

Tožnica krije stroške odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo sklep tožene stranke št. ... z dne 2. 2. 2010 in odločbo št. ... z dne 20. 4. 2010. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izdati novo odločbo o odmeri starostne pokojnine ter ji povrniti stroške postopka v višini 206,30 EUR, po poteku tega roka pa plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 19. 5. 1994 priznana pravica do starostne pokojnine. Gre za materialno pravnomočno odločbo, kar pomeni, da je bilo pravnomočno odločeno tudi o tem, kakšna je pokojninska osnova za izračun starostne pokojnine. V vseh dosedanjih postopkih vštevanje plač v pokojninsko osnovo ni nikoli predstavljalo samostojne upravne zadeve, da bi lahko o njej odločali, zato tudi ne more biti del izreka pri priznanju pravice do pokojnine. Stališče prvostopenjskega sodišča, da o zneskih, ki jih tožnica naknadno uveljavlja, še ni bilo pravnomočno odločeno, je zmotno. Tudi Višje delovno in socialno sodišče je v sodbi opr. št. Psp 273/2010 z dne 2. 9. 2010 zavzelo stališče, da sama odmera pokojnine ni pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Bistveno je odločanje o sami pravici do pokojnine, medtem ko je vprašanje, ali je bila ta pokojnina pravilno izračunana, torej ali je odmera pravilna in zakonita, predmet presoje pravilnosti in zakonitosti odločb in sicer v okviru rednih oziroma če so za to izpolnjeni zakonski pogoji, tudi izrednih pravnih sredstev. Tožnica v predmetni zadevi ni uveljavljala izrednih pravnih sredstev. Pri rešitvi zadeve tudi ni moč izhajati iz narave pravic zavarovanih oseb v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter iz lastniških upravičenj, ker za takšno razlago v konkretnem primeru ni pravne podlage. Zavarovalniški princip namreč ne more prevladati nad načelom pravnomočnosti, ki pomeni nespremenljivost pravnih razmerij in je garant pravne varnosti za stranke v postopku. Tudi Ustava RS v 158. členu zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi ali sodnimi akti. Upoštevaje navedeno je v obravnavanem primeru izkazana situacija iz 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), saj ni mogoče uspešno zahtevati ponovnega upravnega odločanja niti v primeru, če bi se spremenilo dejansko stanje, niti v primeru, če bi se spremenila pravna podlaga, na kateri temelji prejšnja odločba. To izhaja tudi iz komentarja k 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP (Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem: GV Založba, 2008, spremenjena in dopolnjena izdaja, stran 378, avtor komentarja Janez Breznik). Za rešitev zadeve v konkretnem primeru namreč ni pomembno, če gre za nova dejstva, saj ni mogoče začeti novega postopka, ker specialni zakon (180. in 181. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ne dopušča ponovnega odločanja za primer, kot je obravnavan. Zato je iz teh razlogov zmotna odločitev sodišča in v nasprotju z določbo 125. in 129. člena ZUP. Pa tudi sicer tožnica ni predložila nobene dokumentacije, ki bi izkazovala drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljena leta 1994. Gre namreč za dejstva, ki so bila znana že ob upokojitvi. Sodišče prve stopnje je torej s tem, ko je naložilo toženi stranki, da v okviru zahteve, vložene v letu 2010, tožnici na novo odmeri pokojnino, zmotno uporabilo materialno pravo, saj je takšna odločitev sodišča povsem v nasprotju z določbami ZPIZ-1 in 125. členom ZUP. Takšno stališče je v sodni praksi že večkrat zavzelo tudi Višje delovno in socialno sodišče, kot npr. Psp 21/2006 z dne 6. 2. 2007, Psp 432/2005 z dne 28. 9. 2006 itd. Iz razlogov sodb je razvidno, da za ponovno odmerjanje pravnomočno priznanih pokojnin zaradi upoštevanja naknadno ugotovljenih plač v veljavnem ZPIZ-1 ni nobene pravne podlage. Po mnenju pritožbenega sodišča ZPIZ-1 inštituta ponovne odmere že uveljavljene pokojnine zaradi naknadno ugotovljene plače, ki se ugotavlja v rednem postopku, ne pozna več. Da tožnica ni upravičena do nove odmere pokojnine, je razvidno tudi iz nekaterih odločitev Vrhovnega sodišča RS v podobnih primerih. V zadevi opr. št. VIII Ips 433/2008 z dne 24. 5. 2010 in opr. št. VIII Ips 230/2008 z dne 7. 9. 2010 je namreč zavzelo stališče, da niti v ZPIZ-1 niti v ZUP ni podana pravna podlaga za to, da bi se pokojnina, ki je bila priznana in odmerjena s pravnomočno odločbo, ponovno odmerila. Vrhovno sodišče RS je s sodbo opr. št. VIII Ips 261/2009 z dne 25. 1. 2011 v identičnem primeru kot je obravnavani, odločilo, da je bilo „o tožnikovi starostni pokojnini že pravnomočno odločeno, ponovnega postopka na podlagi tožnikove zahteve za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem zneskov, ki so bili znani že ob izdaji prve odločbe, ni mogoče začeti. Zato je tožena stranka tožnikovo vlogo utemeljeno zavrgla in posledično zavrnila njegovo pritožbo zoper sklep o zavrženju zahteve“. V zvezi s sklicevanjem prvostopenjskega sodišča na prakso tožene stranke pa le-ta navaja, da je v primerih, ko so bile zaposlenim delavcem pri delodajalcu pokojnine že pravnomočno odmerjene, delodajalec pa ni bil v sporu s toženo stranko, njihove zahteve za novo odmero pokojnine z upoštevanjem plač izplačanih v obliki vrednostnih papirjev zavrgla po 129. členu ZUP. Sklicevanje sodišča na morebitno drugačno odločanje tožene stranke v posamičnih primerih, ne pomeni ustaljene prakse tožene stranke in morebitna nepravilna odločitev, ne more biti materialna podlaga za druge odločitve. Če je bilo odločanje v posamičnih primerih tožene stranke napačno, je lahko edina posledica takšnega odločanja, da tožena stranka popravi svojo nepravilno prakso in jo uskladi z zakonom. Ker odločitev sodišča ni pravilna, tožena stranka tudi ni dolžna tožnici povrniti odmerjenih stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava zahtevku tožnice pravilno ugodilo. O zneskih, ki jih uveljavlja tožnica, namreč še ni bilo pravnomočno odločeno. Tožena stranka je namreč pokojnino odmerila na podlagi podatkov iz matične evidence, ki jih je delodajalec na zahtevo tožene stranke popravil tako, da so bili podatki o spornih izplačilih izločeni, s tem pa niso mogli biti del obravnavanega dejanskega stanja, saj je tožena stranka odločala na podlagi podatkov v matični evidenci. Po izdaji odločbe, ki je postala pravnomočna, je nastalo novo dejstvo (poprava podatkov v matični evidenci), ki ni sestavni del prejšnjega dejanskega stanja. S tem je uvedba novega postopka utemeljena. Zavajajoče so tudi trditve tožene stranke, da njenim pravnimi stališčem pritrjuje veljavna sodna praksa v podobnih oziroma celo v identičnih primerih. Sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 261/2009 z dne 25. 1. 2011, ki naj bi bila sprejeta v identičnem primeru, vsebuje bistveno razliko v dejanskem stanju in s tem v pravilni uporabi materialnega prava. V citirani zadevi je tožena stranka v odločbi izrecno navedla, da pri ugotavljanju osnove za odmero pokojnine ni upoštevala zneskov, ki jih je tožnik v letih 1991 in 1992 namenil za notranji odkup podjetja, kjer je bil zaposlen. To pomeni, da je zavarovanec na podlagi podatkov oziroma dejstev, ki so mu bili znani že ob izdaji odločbe, kasneje zahteval ponovno odmero S tem je podan popolnoma drugačen dejanski stan od predmetne zadeve. V konkretnem primeru je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da tožena stranka o spornih zneskih sploh ni odločala, ker so bili podatki iz matične evidence predhodno zbrisani. Podobno stališče je mogoče zaslediti tudi v sodbah Višjega delovnega in socialnega sodišča kot npr. Psp 121/2010 z dne 13. 5. 2010, Psp 145/2010 z dne 13. 5. 2010 in Psp 586/2008 z dne 24. 3. 2009 in v sodbah Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 239/2007 z dne 9. 2. 2009 in VIII Ips 41/2009 z dne 21. 2. 2011. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Obenem priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke, opr. št. ... z dne 20. 4. 2010, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjski sklep, opr. št. ... z dne 2. 2. 2010, s katerim je prvostopenjski organ tožene stranke na podlagi 129. člena ZUP zavrgel tožničino zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine. ZUP v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže med drugim tudi v primeru, če je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 19. 5. 1994 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 6. 1994 dalje. Tožena stranka v osnovo za odmero pokojnine ni vštela zneskov, ki jih je tožnica kot del plače v obliki vrednostnih papirjev prejela za leto 1992 in so bili namenjeni notranjemu odkupu podjetja v postopkih lastninskega preoblikovanja. Tožnica se zoper odločbo ni pritožila, temveč je dne 8. 1. 2010 pri toženi stranki vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine, s tem, da se ji pri izračunu pokojninske osnove upošteva tudi del plače, ki ga je tožnica prejela v letu 1992 in je bil namenjen notranjemu odkupu podjetja. Iz tožbe izhaja, da gre za bruto znesek 1.740.628,99 SIT oziroma 7.263,52 EUR, ki ga je prejela v obveznicah.

Pritožbeno sodišče je v več zadevah (kot npr. Psp 21/2006 z dne 6. 2. 2007, Psp 171/2006 z dne 1. 3. 2007) zavzelo stališče, da za ponovno odmero pravnomočno priznanih pokojnin zaradi upoštevanja naknadno ugotovljenih plač v veljavnem ZPIZ-1 ni pravne podlage oziroma ni specialne določbe, ki bi urejala ponovno odmero pokojnine. Tako določbo je vseboval Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), ki je v 3. odstavku 185. člena določal, da se naknadno izplačana ali ugotovljena plača, ki se v skladu s tem zakonom upošteva za izračun pokojninske osnove, lahko uživalcu pokojnine upošteva za novo odmero že uveljavljene pokojnine. Do nove odmere pokojnine je lahko prišlo tudi z uporabo posebnega pravnega sredstva, takoimenovane neprave obnove postopka po določbi 270. člena ZPIZ. Nadalje je pritožbeno sodišče v več zadevah (kot npr. Psp 243/2006 z dne 16. 5. 2007, Psp 276/2009 z dne 9. 7. 2009, Psp 594/2009 z dne 10. 2. 2010 itd.) zavzelo stališče, da v primeru, ko stranka zahteva novo odmero pokojnine za zneske, ki so bili v prvotnem postopku odločanja o pravici do pokojnine izločeni in o njih ni bilo posebej odločeno niti v izreku, niti niso bili omenjeni v obrazložitvi odločbe gre za stanje, ko o spornih zneskih še ni bilo odločeno in je torej dopustno odločati o zahtevku na podlagi novega dejanskega stanja, ki še ni bilo zajeto z dokončnostjo in pravnomočnostjo odločbe.

Kasneje je v zvezi s tem prišlo do drugačnih odločitev Vrhovnega sodišča RS. V sodbah VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2011 in VIII Ips 20/2010 z dne 21. 11. 2011 je Vrhovno sodišče RS poudarilo, da je zmotno stališče tako sodišča prve kot tudi druge stopnje, da je ponovna odmera možna zato, ker pri prvotni odločbi zneski, ki jih je stranka naknadno uveljavljala, niso bili priznani in da tožena stranka o spornem delu plač ni odločila oziroma da tožnica pravice do vštetja tega dela plač v pokojninsko osnovo ni uveljavljala ter zato o tem delu še ni pravnomočno odločeno. S pravnomočno odločbo o priznanju pravice do starostne pokojnine je bilo odločeno o višini pokojnine. Ta pa je bila odmerjena od določene pokojninske osnove. ZPIZ, ki je veljal ob izdaji odločbe o odmeri pokojnine, je v 1. odstavku 43. člena določal, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec dobil v katerihkoli zaporednih desetih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša, v 44. členu pa, da se za izračun pokojninske osnove po tem zakonu vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Če je tožena stranka pokojninsko osnovo izračunala v nasprotju s citiranimi zakonskimi določbami, brez upoštevanja vseh plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki, je po stališču Vrhovnega sodišča RS starostno pokojnino odmerila napačno. Odločba, ki temelji na napačni odmeri, je nezakonita. Odpravi nezakonitih odločb pa je namenjen sistem pravnih sredstev. Ker ni bilo vloženo niti redno niti izredno pravno sredstvo, to pomeni, da je odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine postala dokončna in pravnomočna.

Ob takšnem stališču Vrhovnega sodišča RS pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v spornem primeru zahtevo za ponovno odmero pokojnine ob sklicevanju na 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla. O zadevi je bilo namreč dokončno in pravnomočno odločeno, medtem ko ZPIZ-1 ponovne odmere ne ureja. To pa pomeni, da ponovnega postopka na podlagi zahteve vložene 8. 1. 2010, ni bilo mogoče začeti.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi sklep tožene stranke št. ... z dne 2. 2. 2010 in odločba št. ... z dne 20. 4. 2010 ter da se toženi stranki naloži izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine. Ker je bil tožbeni zahtevek neutemeljen, je pritožbeno sodišče upoštevaje 2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka, kakor tudi stroške odgovora na pritožbo.