Jedro

Razlika med ustno in pisno odločbo je samo v njuni obličnosti. Glede drugih lastnosti pa imata enake učinke in posledice. Zato je tudi ustno odločbo po njeni naznanitvi mogoče spremeniti ali odpraviti samo z uporabo rednih in izrednih pravnih sredstev. Ustno izrečeni sklep o omejitvi gibanja mora biti identičen njegovemu pisnemu odpravku.

Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval poleg škode, ki mu nastaja zaradi posega v osebno svobodo dodatno zatrjeval tudi škodo na zdravju, ki se mu poslabšuje, in sodišču predlagal, naj ga nemudoma izpusti iz prostorov Centra za tujce v Postojni. Sodišče je sledilo njegovemu predlogu tako, da je izrečeni ukrep nadomestilo z milejšim, to je z začasno omejitvijo gibanja na ograjeno območje Azilnega doma.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-394/2016/3 z dne 15. 2. 2016 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do izdaje pravnomočne sodne odločbe izvršuje sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-394/2016/3 z dne 15. 2. 2016 tako, da se tožniku omeji gibanje na ograjeno območje Azilnega doma v Ljubljani do pravnomočne odločitve v tem sporu.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je, kot izhaja iz njegovega uvoda, tožena stranka na podlagi 4. odstavka 51. člena v povezavi s 1. in 2. alinejo 1. odstavka 51. člena ter v povezavi s 6. točko 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ) tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 11. 2. 2016 do dne 11. 5. 2016 do 20.15 ure.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik dne 2. 2. 2016 vstopil v Republiko Slovenijo z vlakom iz Republike Hrvaške v večji skupini ter da je bil na mejnem prehodu registriran in nastanjen v nastanitveni center v Šentilju in nato dne 4. 2. 2016 na mejnem prehodu Šentilj predan avstrijskim varnostnim organom, ki se jim je predstavil kot državljan Pakistana, ne pa Afganistana, kot je sicer navajal predhodno vse do tedaj ves čas trajanja svojega potovanja. Nato je bil iz Avstrije še isti dan vrnjen v Slovenijo in ker pa ga ni bilo mogoče takoj vrniti hrvaškim varnostnim organom, je bil nastanjen v Center za tujce v Postojni s posebno odločbo o nastanitvi.

3. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da je tožnik ves čas med postopkom v Šentilju in tudi v Centru za tujce je trdil, da se imenuje A.A. in da je kot rojstni datum navajal ... 1996, a je rojstni datum drugače navedel v lastnoročno napisani izjavi in sicer ... 1997, še drugače pa se je pozneje ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 11. 2. 2016 predstavil kot B.B., rojen ... 1992. Tožena stranka ob dejstvu, da tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost ter je med tekom celotnega postopka obravnavanja pri slovenskih ter avstrijskih varnostnih organih večkrat različno navajal osebne podatke in državo izvora, meni, da je upravičen njen dvom glede tožnikove identitete in tudi, da je s tem izpolnjen zakonski pogoj za izdajo izrečeni ukrep omejitve gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito. Le-ta je nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno izmed v določilih Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2) navedenih listin, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost in pristnost osebnega dokumenta, medtem ko določilo 129. člena ZMZ onemogoča, da bi sama tožena stranka pridobivala podatke o istovetnosti prosilca v njegovi izvorni državi.

4. Ob sklicevanju na stališča v izpostavljenih sodbah Vrhovnega sodišča tožena stranka dodaja, da istovetnosti prosilca ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, ampak se mora istovetnost izkazovati le z ustreznim dokumentom in ker tožnik vse do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta, tožena stranka meni, da je podan dvom o njegovi sedaj zatrjevani istovetnosti. V tej zvezi izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča v sodbi št. I Up 27/2011, da niso pravno relevantni razlogi, zakaj prosilec nima dokumentov.

5. V obrazložitvi nadalje povzema vsebino določila 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ in navaja, da je ob dejstvu, da je bil tožnik 4. 2. 2016 predan avstrijskim varnostnim organom, ki pa so ga vrnili v Slovenijo, in da je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito na vprašanje glede njegove ciljne države ob odhodu iz Pakistana tožnik odgovoril, da si je želel v Nemčijo ter da je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito zgolj zato, ker ni imel druge izbire in se ni želel vrniti v Pakistan, je po oceni tožene stranke utemeljeno prepričanje, da tožnik, v kolikor bi lahko nadaljeval pot v Avstrijo, v Sloveniji niti ne bi zaprosil za mednarodno zaščito. Prav tako meni, da bi tožnik v primeru, če se mu ne bi omejilo gibanje na prostore Centra za tujce, samovoljno zapustil Azilni dom že pred koncem postopka in odšel v Nemčijo, ki je njegova ciljna država, to pa bi onemogočilo ugotovitev resničnosti trditev, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, kar je prav tako tudi razlog za omejitev gibanja, kakor to izhaja tudi iz Sklepa št. 44 iz leta 1986 Visokega komisariata Združenih narodov, ki je dostopen na spletni strani http://www. unhcr.org/4aa764389.pdf, predvsem iz točke b) citiranega Sklepa. Tožena stranka na podlagi navedenega ugotavlja, da so za omejitev gibanja v konkretnem primeru podani razlogi iz 6. točke 55. člena ZMZ, da je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države.

6. Nadalje tožena stranka navaja, da za omejitev gibanja po določilih ZMZ zadošča že sum zlorabe ali zavajanja postopka, medtem ko v konkretnem primeru glede na navedeno zaključuje, da so podani utemeljeni razlogi za ugotovitev, da gre za nesporno zavajanje oziroma zlorabo postopka precej iznad minimalnega praga, ki je glede na upravno in sodno prakso potreben za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz razloga po 6. točki 55. člena ZMZ. Ob stališču, da je podan sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu 6. točke 55. člena ZMZ tožena stranka nadalje meni, da se je z odločitvijo o omejitvi gibanja v konkretnem primeru ni prestopilo obsega oziroma mej prostega preudarka in je odločila v skladu z namenom danega pooblastila. Meni, da je namen zakonodajalca povsem jasen, to je vsaj omejevati, če ne že preprečevati zlorabe postopka za priznanje mednarodne zaščite, te zlorabe pa v konkretnem primeru ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se je tožniku omejilo gibanje na prostore Centra za tujce, saj če bi se izrečeni ukrep nanašal na območje azilnega doma, bi tožnik lahko brez večjih težav zapustil Azilni dom in odšel v Nemčijo, kakor je bil njegov prvotni namen, tako pa bi onemogočil izvedbo že začetega postopka za priznanje mednarodne zaščite, kar ne bi bilo v skladu z namenom ZMZ, da se zaščita nudi ljudem, ki trpijo utemeljen strah pred preganjanjem iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Tožena stranka zaključuje, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi 1. in 2. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ. Nadalje glede odločitve, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce meni, da bo le s takšno omejitvijo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo odločilo o njegovi prošnji.

7. V nadaljevanju je tožena stranka ugotavljala, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območje azilnega doma, v konkretnem primeru primeren ob upoštevanju stališč upravno-sodne prakse, kot izhaja iz sodbe št. I U 919/2015. V tej zvezi ugotavlja, da v azilnem domu naloge varovanja opravlja en varnostnik in en receptor, pri čemer je receptor ves čas prisoten le v recepciji Azilnega doma, varnostnik pa opravlja svoje naloge na celotnem območju Azilnega doma, ki je veliko 5.472 m2, na njem pa se nahajajo upravna stavba, kuhinja in štirje nastanitveni objekti, obdano pa je z varovalno ograjo v višini 2 m. Glede na pooblastila oziroma ukrepe varnostnika po določilih 45. in 51. člena Zakona o zasebnem varovanju (v nadaljevanju: ZSV) ugotavlja, da varnostnik ne more zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje Azilnega doma, če prosilec s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja niti kršitve javnega reda in miru, na podlagi svojih dolgoletnih izkušenj iz statistike pa ugotavlja, da se je ukrep pridržanja na območje Azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za neučinkovitega, saj večina tam pridržanih oseb območje Azilnega doma samovoljno zapustila. Dalje navaja, da je bilo ob ustnem izreku omejitve gibanja tožniku pojasnjeno, da bo pridržan na prostore in območje Centra za tujce, pri čemer tožena stranka poudarja, da je pri odločitvi o strožjem ukrepu upoštevala tudi določbe Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu določa pogoje za pridržanje, ki jih je v konkretnem primeru tožena stranka v celoti upoštevala z izrečenim, sedaj izpodbijanim sklepom, ker bo s takšno omejitvijo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove prave istovetnosti in dokler se ne bo dokončno odločilo o njegovi prošnji.

8. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi. V tožbi posebej izpostavlja razlike med pisnim odpravkom izpodbijanega sklepa in ustnim sklepom, kot izhaja iz zapisnika tožene stranke št. 2142-393/2016/3 z dne 21. 2. 2016, iz katerega izhaja, da je ukrep omejitve gibanja tožena stranka utemeljevala z razlogi iz 5. in 6. točke 1. odstavka 55. člena, medtem ko iz izdanega pisnega odpravka sklepa izhaja, da se omejitev gibanja ne sklicuje na 5. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ, četudi morata biti glede na pravno naravo ustnega sklepa pisni in ustni sklep identična, saj je med njima razlika zgolj v njuni obličnosti, glede drugih lastnosti pa imata enake učinke in posledice. Ker v konkretnem primeru pisni odpravek sklepa ni identičen ustnemu, tožnik toženi stranki očita, da je ravnala v nasprotju s pravili postopka in je že iz tega razloga sklepa potrebno odpraviti, saj vročitev pisnega odpravka odločbe, ki po vsebini ni enak izvirniku, predstavlja tudi kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Kar zadeva navedbe v izpodbijanem sklepu, da je istovetnost prosilca nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno od navedenih listin, določenih v ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti istovetnost, tožnik meni, da tožena stranka napačno tolmači navedeno zakonsko določbo, saj se tožnik ne strinja z razlago tožene stranke, po kateri je mogoče istovetnost ugotoviti le z ustreznim dokumentom, ker bi bila po njegovem mnenju pravilna razlaga, da je v primeru predložitve ustreznega dokumenta istovetnost nesporno ugotovljena, medtem ko se v primeru, če prosilec ne predloži ustreznih dokumentov, njegova istovetnost lahko preverja tudi na druge ustrezne načine, nikakor pa to ne pomeni, da je avtomatično sporna, kakor materialnopravno zmotno razlaga tožena stranka, ki bi morala utemeljiti dvom v verodostojnost zatrjevane identitete, saj tak dvom ne more obstajati sam po sebi vsakič, ko prosilec ne more predložiti dokumenta o istovetnosti, sicer bi morala tožena stranka omejiti gibanje skoraj vsem prosilcem za azil, saj le redko kateri poseduje osebne dokumente. Kar zadeva navedbo, da je tožnik večkrat spremenil osebne podatke in državo izvora, kar naj bi utemeljevalo dvom glede njegove identitete tožnik izpostavlja, da ni večkrat spremenil osebnih podatkov, pač pa je tekom postopka izpovedoval o enakih osebnih podatkih. Pojasnjuje, da je osebne dokumente pustil pri prijatelju zaradi bojazni, da bi mu jih med potjo ukradli ali da bi jih izgubil in da lahko dobi kopije. Prav tako meni, da je logično pojasnil, da je izjavo o prihodu v Center za tujce napisal njegov kolega, ker je bil sam tožnik v prevelikem stresu, pri čemer je kolega podatke prepisal iz potrdila o shrambi predmetov, ki ga tožnik ni sam napisal, zato ne more biti v njegovo škodo, če je le-to napisano napačno. Toženi stranki očita, da je le selektivno upoštevala izpoved tožnika, ker ni upoštevala delov izpovedi, ki so tožniku v korist in so relevantni za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Napačna je tudi njena ugotovitev, da je tožnik spremenil svoje državljanstvo, saj tekom postopka tožnik ni spremenil svojega državljanstva iz afganistanskega v pakistansko, temveč je kvečjemu spremenil svoje navedbe o državljanstvu.

9. Glede sklicevanja tožene stranke na izpostavljene odločbe Vrhovnega sodišča tožnik meni, da so odločbe v navedenih zadevah izdane na podlagi drugačnega dejanskega stanja, ki ni primerljivo z dejanskim stanjem v konkretnem primeru. Kar zadeva obrazložitev v zvezi s 6. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ, iz nje po mnenju tožnika jasno izhaja, da se tožniku gibanje omejuje iz razloga begosumnosti, da bi se mu preprečil pobeg v Nemčijo, česar pa ne obsega določba 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, temveč 2. odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, vendar se tožena stranka v svoji obrazložitvi ni sklicevala na Uredbo Dublin III, pač pa na 6. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ, ni pa pri tem navedla nobenega razloga, ki bi potrjeval tezo tožene stranke, da je tožnik vložil tožbo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, s čimer bi zlorabil postopek, zato po mnenju tožnika manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka, zmotno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Tožnik izpodbijanemu sklepu očita, da nasprotuje sam sebi, kar je prav tako bistvena kršitev določb postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve pri tem, ko tožena stranka ugotavlja, da je Avstrija tožnika vrnila Sloveniji, obenem pa navaja, da bo tožnik, v kolikor njegovo gibanje ne bo omejeno, nadaljeval pot v Nemčijo, saj tožnik poti enkrat že ni mogel nadaljevati v Nemčijo, ker je bil s strani avstrijskih varnostnih organov že vrnjen v Slovenijo in tako tožnik ne bo mogel svoje poti proti Nemčiji nadaljevati tudi brez izrečenega ukrepa omejitve gibanja, saj je Avstrija še dodano zaostrila pogoje za vstop v državo. Izpodbijanemu sklepu še očita, da ne vsebuje obrazložitve, kako se v obravnavanem primeru zasleduje cilj zakonodajalca v zvezi z namenom danega pooblastila omejevati oziroma preprečevati zlorabo postopka priznanja mednarodne zaščite. Toženi stranki očita tudi pomanjkanje obrazložitve z uporabo izjemne omejitve gibanja na Center za tujce zgolj kot izjeme, ki bi morala biti posebej obrazložena, saj po mnenju tožnika ne more z istimi okoliščinami, s katerimi dejansko pojasnjuje begosumnost utemeljiti tudi nastanitve v Centru za tujce, ki jo obrazloži zgolj z razliko v samem varovanju objektov oziroma v tem kdo ga izvaja, saj navedena razlika ne opravičuje, da se omejitev gibanja v Centru za tujce izvaja na način, za katerega je bilo že večkrat v odločbah Ustavnega in Vrhovnega sodišča ocenjeno, da pomeni prekomerno omejitev gibanja oziroma pomeni poseg v osebno svobodo, ne glede na to, da je navedeni ukrep dejansko namenjen zgolj temu, da se prosilcu prepreči samovoljna zapustitev navedenega centra. Tožnik podredno tako izpostavlja, da se ukrep znotraj Centra za tujce izvaja na nesorazmeren način, saj tožena stranka pri navajanju statističnih podatkov in podatkov o pomanjkljivem varovanju azilnega objekta ni upoštevala tožnikovih osebnih okoliščin, ki tožniku povzročajo ob dejstvu, da je ves čas pod nadzorom policije hudo osebno stisko in izrazito stresno situacijo in posledično globoko duševno stisko. Izpodbijani ukrep ni nujen zato, da se ugotavlja tožnikova identiteta, ki se jo lahko ugotavlja ne glede na omejitev gibanja, teža posledic, zlasti odvzem svobode, pa je neproporcionalna vrednost in zasledovanega cilja oziroma koristi, ki bodo ali bi lahko zaradi posega nastale, zato izpodbijani ukrep ni upravičen.

10. Hkrati s tožbo je tožnik vložil predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem poudarja, da je v tožbi izkazal, da v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek spornega ukrepa, ki bo s svojim izvrševanjem tožniku prizadejalo nepopravljivo škodo, saj je v Centru za tujce ves čas pod nadzorom policije, kar tožniku povzroča hudo osebno stisko, že pred tem pa je bil podvržen stresu, ki vodi v globoko duševno stisko ter mu tako nastaja težko popravljiva škoda, saj mu dni odvzema prostosti ne bo mogel nihče povrniti, njegovo okrevanje pa bo oteženo in podaljšano, če ne celo onemogočeno. Kršitev pravice do osebne svobode iz 1. odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah pa očitno predstavlja škodo že samo po sebi, kar je sodišče že izpostavilo v sodbi I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014, točka 30 obrazložitve, zato tožnik meni, da je skladno z načelom sorazmernosti potrebno upoštevati izredno pomembnost prizadete dobrine, to je osebne svobode in vse tožnikove osebne okoliščine, zaradi katerih v Centru za tujce duševno trpi. V primeru pa, če bi sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep zgolj nadomestiti z milejšim, sodišče predlaga izdajo ustrezne začasne odredbe na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 oziroma zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tem sklepu ter tožnika nemudoma izpustiti iz prostora Centra za tujce.

11. V odgovoru na tožbo, ki ga je skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila sodišču skupaj z listinami predmetnega upravnega spisa, tožena stranka izrecno prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno, posebnega odgovora na zahtevo za izdajo začasne odredbe pa tožena stranka ni vložila.

K točki 1:

12. Tožba je utemeljena.

13. Sodišče je na glavni obravnavi dne 24. 2. 2016 v dokaznem postopku vpogledalo listine predloženega upravnega spisa in v skladu z določbo 5. odstavka 51. člena ZMZ ustno zaslišalo tožnika. Tožnik je izpovedal, da je v njegovi osebni izkaznici kot kraj rojstva navedeno ime tožnikove domače vasi Abdullah Jan. Ta pa leži na območju občine Pešavar, s čemer je tožnik na posebno vprašanje pojasnil razliko glede razlik v njegovih navedbah podatka o rojstnem kraju tožnika na glavni obravnavi pred sodiščem ter v upravnem postopku. Glede razhajanj v navedbah o njegovem osebnem imenu je tožnik pojasnil, da je se njegovo ime glasi zgolj B., ime njegovega očeta pa se glasi A.B. in ko je policija vztrajala, da mora tožnik povedati tudi priimek ter ga spraševala, kako je ime njegovemu očetu, so nato tožnikovemu imenu sami dodali A.B., čeprav je v resnici njegovo ime samo B., medtem ko je ime A. v resnici ime njegovega očeta. Na vprašanje, ali ima pri sebi kakršenkoli osebni dokument je tožnik odgovoril, da je svoj potni list in osebno izkaznico pustil v Turčiji pri svojem prijatelju, a je izgubil njegovo telefonsko številko, prav tako tudi nima njegovega naslova elektronske pošte, niti nima nobenih možnosti, da bi s pomočjo drugih prijateljev, ki so prav tako na isti poti, tožnik iz Turčije pridobil svoje osebne dokumente, pač pa bi jih morebiti lahko zgolj s pomočjo svoje družine iz Pakistana. V Centru za tujce je vseskozi pod nadzorom policije. Tam je za tožnika prehrupno, kar ga zelo moti, saj je v isti sobi skupaj s tožnikom nastanjenih sedem oseb, ki so ves čas zelo glasne, preglasno pa je tudi v tožniku dostopni sobi s televizijo, kar je za tožnika zelo moteče in mu vsakodnevno povzroča glavobole. V kakšen drug prostor se ne more umakniti, ker takega prostora ni. Dostop do interneta je imel v dvajsetih dneh le dvakrat za zelo kratek čas, enkrat približno 20 minut, drugič pa še manj. Na svež zrak gre lahko le dva do trikrat tedensko na majhno notranje dvorišče, tudi tam pa je pod nadzorom policije. Če bi ga premestili v Azilni dom tožnik ne bi zbežal niti ne bi odšel v nobeno drugo državo, ampak bi počakal do odločitve o njegovi prošnji.

14. V obravnavanem primeru tožena stranka svojo odločitev v izpodbijanem sklepu utemeljuje na podlagi določil 1. alineje in 2. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 6. točko 1. odstavka 51. člena ZMZ.

15. ZMZ v 1. alineji 1. odstavka 51. člena ZMZ določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. V 2. alineji 1. odstavka 51. člena pa ZMZ določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz nekaterih izmed razlogov, navedenih v 1. odstavku 55. člena tega zakona, ki so v 2. alineji 1. odstavka 51. člena ZMZ taksativno našteti. Po 4. odstavku 51. člena ZMZ omejitev gibanja odredi pristojni organ (sedaj tožena stranka) s sklepom. Pisni odpravek sklepa pristojni organ izda najpozneje v 48 urah od ustnega izreka sklepa, prosilcu pa mora biti vročen v roku treh delovnih dni. Omejitev gibanja lahko traja do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če razlogi za omejitev gibanja po tem času še obstajajo, se omejitev lahko podaljša še za en mesec. Navedeno določilo je le konkretnejša izpeljava bolj splošne določbe 211. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), ki določa, da kadar gre za nujne ukrepe v javnem interesu, lahko pristojni organ odloči tudi ustno. Organ, ki ustno odloči, lahko odredi, da se odločba takoj izvrši. Organ, ki je ustno odločil, mora stranki izdati pisno odločbo v osmih dneh od ustne odločitve. S tem v zvezi se je že izreklo tudi Ustavno sodišče v odločbi RS št. Up-1019/08-23 (Uradni list RS, št. 46/09), v kateri je Ustavno sodišče med drugim izrazilo stališče (točka 11. obrazložitve), da je namen izdaje pisnega odpravka ustne odločbe preprečiti, da bi bila odločba v dokaznem smislu preveč odvisna od okoliščin primera in teka časa. Značilnost ustne odločbe je, da učinkuje od trenutka naznanitve stranki in ne od trenutka vročitve v pisni obliki. Razlika med ustno in pisno odločbo je torej samo v njuni obličnosti. Glede drugih lastnosti pa imata ustna in pisna odločba enake učinke in posledice. Zato je tudi ustno odločbo po njeni naznanitvi mogoče spremeniti ali odpraviti samo z uporabo rednih in izrednih pravnih sredstev. Glede na pravno naravo ustnega sklepa je pisni sklep zgolj odpravek te ustne odločbe, posledično čemur morata biti identična, saj je med njima razlika zgolj v njuni obličnosti, glede drugih lastnosti pa imata enake učinke in posledice. Pravilno zato tožnik v tožbi opozarja, da mora biti ustno izrečeni sklep o omejitvi gibanja identičen njegovemu pisnemu odpravku. Iz podatkov v listinah predloženega upravnega pa je razvidno, da je pri ustni naznanitvi ukrepa omejitve gibanja tožniku uradna oseba pojasnila, da mu bo gibanje omejeno na prostore Centra za tujce na podlagi 1. alineje in 2. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 5. in 6. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ najdlje za 3 mesece, z možnostjo podaljšanja še za 1 mesec. To je razvidno iz zapisnika o seznanitvi prosilca za mednarodno zaščito št. 2142-393/2016/2 (1313 - 20) z dne 11. 2. 2016, medtem ko je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da tožena stranka svojo odločitev utemeljuje zgolj na podlagi 1. alineje in 2. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 6. točko 1. odstavka 51. člena ZMZ. V izpodbijanem sklepu je v obrazložitvi na strani 4 (3. odstavek) za razliko od ustno izrečene odločitve in njenega pisnega zapisa v izreku izpodbijanega sklepa navedeno, da se tožniku omeji gibanje na prostore in območje Centra za tujce. Ta navedba pa se ne sklada z dokumentacijo v upravnem spisu, kjer je v zapisniku o omejitvi gibanja izrecno navedeno, da se tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce, enako kakor tudi v pisnem zapisu izreka izpodbijanega sklepa.

16. Iz navedenih razlogov je utemeljen tožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v povezavi s 4. odstavkom 51. člena ZMZ, še dodatno tudi iz razloga, ker je v izpodbijanem pisnem odpravku ustno izrečenega sklepa v celoti izostala obrazložitev v zvezi s 5. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ v povezavi z 2. alinejo 1. odstavka 51 člena ZMZ, na kar prav tako utemeljeno opozarja tožnik v tožbi.

17. Po povedanem je moralo sodišče izpodbijani sklep odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponovno odločanje iz razlogov po 3. točki 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je izpodbijani sklep odpravilo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, se do preostalih tožbenih navedb sodišče ni dodatno še posebej opredeljevalo, pač pa jih bo morala upoštevati tožena stranka, ko bo v ponovljenem postopku ponovno odločala. Prav tako bo morala tožena stranka upoštevati, da je lahko pisni odpravek sklepa le popolnoma identičen z ustno izrečenim sklepom o omejitvi gibanja ter da je ustno odločbo po njeni naznanitvi mogoče spremeniti ali odpraviti samo z uporabo rednih in izrednih pravnih sredstev, enako stališče pa je sodišče zavzelo v primerljivi zadevi št. I U 140/2013. K točki 2:

18. Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe delno ugodilo iz naslednjih razlogov:

19. Po določbi 1. odstavka 32. člena ZUS-1 tožba v upravnem sporu praviloma nima suspenzivnega pravnega učinka. Zato je zakonodajalec z določilom 2. odstavka 32. člena ZUS-1 normativno omogočil, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank; iz istih razlogov, ki jih je zakonodajalec določil v 2. odstavku 32. člena ZUS-1, pa lahko tožnik zahteva od sodišča tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (3. odstavek 32. člena ZUS-1).

20. Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožena stranka niti ni izrecno nasprotovala izdaji zahtevane začasne odredbe, niti ni navajala prav nobenega razloga, zaradi katerega bi izdaja predlagane začasne odredbe morebiti nasprotovala javni koristi. Tožnik pa je v zvezi s tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe na glavni obravnavi dne 24. 2. 2016 izpovedal, da zaradi nenehne izpostavljenosti hrupu v Centru za tujce, ki se mu nima kam umakniti in je za tožnika neznosen, vsakodnevno trpi hude glavobole in da se mu zdravstveno stanje zaradi izrečene sporne omejitve gibanja na prostore Centra za tujce vsakodnevno poslabšuje, kar vodi v globoko duševno stisko.

21. Sodišče je, kot izhaja iz izreka in obrazložitve te sodbe pod točko 1, ugotovilo, da je izpodbijani sklep nezakonit in ga je odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, vendar sodba že s samo izdajo še ni postala pravnomočna. To pa ob upoštevanju določil 1. odstavka 19. člena Ustave RS, 5. člena EKČP in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah obenem pomeni, da že samo nadaljnje pravno učinkovanje uvodoma navedenega sklepa, ki ga je sodišče z izrekom te sodbe in sklepa pod točko 1 izreka odpravilo, samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice tožniku zagotoviti učinkovito sodno varstvo v skladu s standardi, izhajajočimi iz določil 4. odstavka 15. člena Ustave v zvezi s 3. odstavkom 66. člena ZUS-1 ter 1. in 2. odstavkom 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar mu brez izdaje začasne odredbe ne bi bilo omogočeno.

22. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval poleg škode, ki mu nastaja zaradi posega v osebno svobodo dodatno tudi škodo na zdravju, ki se mu poslabšuje, in sodišču predlagal, naj ga nemudoma izpusti iz prostorov Centra za tujce v Postojni, zato je sodišče sledilo njegovemu predlogu tako, da je sporni tožniku izrečeni ukrep začasne omejitve gibanja nadomestilo z milejšim, to je z začasno omejitvijo gibanja na ograjeno območje Azilnega doma. Ker tožnik ni niti zatrjeval niti dokazoval škode, ki bi mu nastajala z omejitvijo gibanja na območju Azilnega doma (1. alineja 2. odstavka 51. člena ZMZ), je sodišče sledilo tožnikovemu podrejeno postavljenemu predlogu za izdajo začasne odredbe in mu ugodilo tako, da je do izdaje pravnomočne sodne odločbe tožniku omeji gibanje na ograjeno območje Azilnega doma v Ljubljani. S takim ukrepom je gibanje tožnika še vedno omejeno, čeprav brez posega v njegovo osebno svobodo, zato po presoji sodišča tudi v ničemer ne bo prizadeta javna korist.