Jedro

Določba prvega odstavka 279. člena ZOR je kogentne narave, ki jo mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. V njej je vsebovana prepoved obrestovanja zapadlih občasnih denarnih dajatev, v kolikor drug zakon ne dovoljuje plačila zamudnih obresti od ponavljajočih se dajatev. Ker niti zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju niti zakon o obrestni meri zamudnih obresti ne določata, da od zapadlih ponavljajočih dajatev, izvirajočih iz pravic pokojninskega in invalidskega zavarovanja tečejo zamudne obresti, tožbeni zahtevek na njihovo plačilo ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna izplačati valorizirane zneska razlik med izplačevanimi akontacijami sorazmernega dela starostne pokojnine, priznanimi s sklepom Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in akontacijami, priznanimi s pravnomočno odločbo Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji, za čas od 1.11.1991 do 30.9.1993, in zamudne obresti od valoriziranih razlik. Sodišče je svojo odločitev oprlo na določbe prej veljavnega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list SRS, št. 27/83, 21/87, 48/87, 27/89 in Ur. list RS, št. 14/90, 30/90, 44/90 in 10/91) oziroma v času sojenja veljavnega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 - v nadaljevanju ZPIZ), ki ne določa načina valorizacije, niti ne predpisuje obresti od zapadlih denarnih dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ugotovilo je, da tožena stranka s plačilom s pravnomočno sodno odločbo priznanih višjih zneskov akontacije pokojnin tožniku ni bila v zamudi, zato uporaba določila 277. člena ZOR ne pride v poštev.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da tožena stranka ni prišla v zamudo, saj je v paricijskem roku izpolnila obveznost, naloženo ji s pravnomočno odločbo sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Podana pa tudi ni krivdna odgovornost toženega zavoda, ki bi pogojevala uporabo določila 170. in 171. v zvezi z 278. členom zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89 - v nadaljevanju ZOR).

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revident navaja, da je zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju lex specialis, zato bi se moralo sodišče za rešitev spornega primera opreti na določila ZOR, predvsem člena 277. in 278. Po določbi 278. člena ima upnik pravico do zamudnih obresti ne glede na to, ali je zaradi dolžnikove zamude pretrpel kakšno škodo ali ne. Zamude toženega zavoda pa ni šteti šele od izdaje sodne odločbe z dne 17.6.1993 dalje, pač pa že od 17.12.1992, ko je bil seznanjen z vsebino potrdila RSIS pokojninskega in invalidskega zavarovanja delavcev - Beograd. Zato so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in protispisni, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Opozarja tudi na sodno prakso v delovnih sporih, kjer se priznavajo poleg mesečnih razlik plače tudi zamudne obresti od dneva zapadlosti posamezne mesečne razlike do plačila. Tožnik predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi; podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Skladno z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizijski očitek smiselno uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe in vsebino listin) ni utemeljen. Zaključek pritožbenega sodišča, da je bila šele s pravnomočno odločbo sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja določena obveznost toženega zavoda do tožnika kot čista denarna terjatev, ima pomen pravne presoje, ne pa dejanske ugotovitve. Zato izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, ki bi vplivale ali mogle vplivati na njeno pravilnost in zakonitost. Ker je revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP dolžno tudi po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, se pri preizkusu njegove pravilne uporabe ni omejilo zgolj na razloge, ki jih navaja tožeča stranka.

Po uradni dolžnosti je potrebno ugotoviti, da obe nižji sodišči ob sicer utemeljeni zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo škode v višini zamudnih obresti, nista upoštevali določbe prvega odstavka 279. člena ZOR. Z njim je določeno, da od zapadlih, pa ne plačanih pogodbenih ali zamudnih obresti ter od drugih zapadlih občasnih denarnih dajatev ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon tako določa. Obrestovanje občasnih denarnih terjatev je torej prepovedano, razen če zakon to dopušča. Občasne denarne terjatve so periodično ponavljajoče se obveze, ki dospevajo kot civilni plod matične - temeljne obveze in se spolnjujejo v časovno določenih obrokih ali terminih. Za občasno denarno terjatev je značilno, da je vsak obrok denarne terjatve samostojen predmet obveznosti in izpolnitve in tudi samostojen predmet pravnega prometa (lahko se odstopi, zarubi, zastavi).

Pokojnine, invalidnine, dodatki za pomoč in postrežbo in varstveni dodatki kot pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (3. člen zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ - Ur. list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96) se po določbi 181. člena omenjenega zakona odmerjajo v mesečnih zneskih in izplačujejo za nazaj. Torej so po svoji naravi občasne denarne terjatve - ki ne temelje na obveznostih iz civilnega prava - in kot take glede obrestovanja podvržene uporabi določila iz prvega odstavka 279. člena ZOR. Pravno podlago za priznanje uveljavljenih zamudnih obresti bi glede na določbo prvega odstavka 279. člena ZOR moral vsebovati zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Omenjeni zakon pa pravice do zamudnih obresti od zapadlih, pa ne plačanih denarnih dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne določa. Zakon predpisuje le način usklajevanja pokojnin (159. do 162. člen), njihovih akontacij (263. člen) in drugih denarnih dajatev (113., 128., 132. in 136. člen) ter valorizacijo prispevkov (244. člen), kar pomeni odstopanje od načela monetarnega nominalizma iz 394. člena ZOR in delno rešuje vprašanje ohranitve prave vrednosti izpolnitve denarne obveznosti zavoda. Zakon o prispevkih za socialno varnost (Ur. list RS, št. 5/96) pa npr. to vprašanje v celoti rešuje z določbo 15. člena, ki glede obresti za obračun in plačilo prispevkov napotuje na uporabo določb posebnega zakona, ki se nanaša na zastaranje pri plačevanju davka od dobička pravnih oseb (prvi odstavek).

Tudi zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. list RS, št. 14/92 in 13/93), ki je bil v veljavi v času sojenja v predmetni zadevi in s katerim je zakonodajalec očitno želel zagotoviti sredstvo za ohranitev vrednosti pri navideznem vztrajanju pri načelu nominalizma, ni določil sankcij za plačilo zamude pri ponavljajočih se dajatvah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. S tem zakonom je bila določena obrestna mera zamudnih obresti za obveznosti, ki so nastale na podlagi dolžniško - upniškega razmerja po zakonu o obligacijskih razmerjih in za zamudo pri izpolnitvi fiskalnih obveznosti iz naslova davkov, prispevkov, carin in drugih uvoznih davščin (1. člen). Z njim je bilo uveljavljeno načelo, da glavnica denarnih obveznosti ne sme izgubljati realne vrednosti.

Določba prvega odstavka 279. člena ZOR je kogentne narave, ki jo mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. V njej je vsebovana prepoved obrestovanja zapadlih občasnih denarnih dajatev, v kolikor drug zakon ne dovoljuje plačila zamudnih obresti od ponavljajočih se dajatev. Ker niti zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju niti zakon o obrestni meri zamudnih obresti ne določata, da od zapadlih ponavljajočih dajatev, izvirajočih iz pravic pokojninskega in invalidskega zavarovanja tečejo zamudne obresti, tožbeni zahtevek na njihovo plačilo ni utemeljen.

V reviziji zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava pa sodišče druge stopnje ni zagrešilo. Ob ugotovitvi obeh nižjih sodišč, da je tožnikova terjatev po odloku o izplačevanju akontacij pokojnin, ki so jih osebe s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji uveljavile v drugih republikah SFRJ (Ur. list RS, št. 26/91) postala čista denarna terjatev s pravnomočno odločitvijo sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 17.6.1993, opr. št. Sp 182/92, je po presoji revizijskega sodišča ni mogoče valorizirati (394. člen ZOR) na način kot ga predlaga tožeča stranka.

Potrebno pa je še dodati, da je tožeča stranka utemeljila svoj zahtevek kot valorizirano škodo, ker nominalni zneski in njihova uskladitev ne dosegajo dejanske škode. Pri tem pa tožeča stranka ni pojasnila, katero dejansko škodo (poleg nominalno izkazanih in prisojenih zneskov akontacij sorazmernega dela starostne pokojnine) ima v mislih, niti ni zatrjevala niti dokazala vseh predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Uporaba določb 278. člena ZOR in njegovega drugega odstavka zahteva med drugimi elementi tudi ugotovitev same škode in odgovornosti zanjo. Tožeča stranka smiselno napada denarni nominalizem, vendar tako pri občasni denarni terjatvi kot pri čisti denarni terjatvi ni mogoče zanemariti določila 394. člena ZOR, v kolikor z zakonom ni drugače določeno. Neutemeljeno se revizija sklicuje na sodno prakso delovnih sodišč pri priznavanju zamudnih obresti od zapadlosti posameznih mesečnih razlik, saj pri tem prezre, da gre v teh primerih za občasne delne spolnitve.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bila revizija zavrnjena kot neutemeljena (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).