Jedro

Sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo ne presoja (celotne) dejanske in pravne podlage očitanega prekrška, temveč se omeji na presojo razlogov zahteve za sodno varstvo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. S.T. je bil s plačilnim nalogom Postaje prometne policije Ljubljana (prekrškovni organ) z dne 10.11.2006 spoznan za odgovornega storitve prekrška po sedmem v zvezi s prvim odstavkom 111. člena ZVCP-1. Izrečena mu je bila globa 417,29 EUR. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovna državna tožilka N.F. Navaja, da S.T. po izdanem plačilnem nalogu ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku, saj je prekrškovni organ le poslal obvestilo storilčevemu delodajalcu, da mu posreduje podatke o voznikih dveh vozil, ki sta 10.11.2006 ob 8.30 uri peljala po Tržaški cesti v Ljubljani, storilcu pa je bil plačilni nalog vročen po pošti 26.1.2007. Poleg tega navaja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju. Sodišče namreč v sodbi uvodoma ugotavlja, da je prekrškovni organ priložil opis dejanskega stanja, iz katerega je razvidno storilčevo ravnanje, in da zato dokaznega postopka ni potrebno dopolnjevati, v nadaljevanju pa storilcu očita, da zahtevi za sodno varstvo ni priložil nobenih dokazil o nakladanju oziroma razkladanju tovora v bližini relacije, na kateri se je v kritičnem času nahajal, ter zaključuje, da je bil tam fotografiran kot udeleženec v protestu. Vrhovna državna tožilka navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o okoliščini, da storilcu ni bila dana možnost, da se izjasni o očitanem prekršku. Poleg tega trdi, da mora sodišče odločilna dejstva ugotavljati samo, saj mora presoditi celotno dejansko in pravno podlago očitanega prekrška ter navaja, da obrnjeno dokazno breme (prvi odstavek 233. člena ZVCP-1) velja le za primer, ko ni mogoče ugotoviti storilca prekrška in se kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, s katerim je bil storjen prekršek. Ker je sodišče svoj zaključek o obstoju očitanega prekrška obrazložilo z odsotnostjo dokazov o nakladanju in razkladanju tovora ter o namembni relaciji, ki jih storilec ni predložil, sodba po navedbi zahteve tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. Glede na vsebino obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v prvem odstavku 169. člena ZP-1, to je zaradi kršitev ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek. To med drugim pomeni, da zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (enako izhaja iz določbe drugega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1), torej zaradi pomislekov, da odločilna materialno ali procesnopravno relevantna dejstva niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena, in pomislekov v zvezi s presojo izvedenih dokazov. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti v skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo Vrhovno sodišče razlaga tako, da ne zadošča, da vložnik v zahtevi zgolj navede, katero kršitev uveljavlja, temveč mora določno obrazložiti, v čem naj bi bila podana oziroma mora vsak očitek konkretizirati.

5. Ni mogoče pritrditi očitku zahteve, da S.T. po izdanem plačilnem nalogu ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku, ki ga vložnica utemeljuje s tem, da je prekrškovni organ poslal obvestilo storilčevemu delodajalcu, naj mu posreduje podatke o voznikih vozil, ki sta 10.11.2006 peljala po Tržaški cesti v Ljubljani, storilcu pa je bil plačilni nalog vročen po pošti 26.1.2007. Povezava med opisanim načinom ugotavljanja dejanskega stanja (t.j. preko storilčevega delodajalca) oziroma vročitvijo plačilnega naloga po pošti ter očitano kršitvijo pravice storilca, da se izjavi o prekršku, ni jasna na prvi pogled, podrobneje pa v zahtevi ni obrazložena. Poleg tega vložnica obravnavano zahtevo glede na uvodni stavek in predlog vlaga zoper sodbo okrajnega sodišča, s katero je bilo odločeno o zahtevi storilca za sodno varstvo, utemeljitev zahteve pa se v tem delu nanaša na postopek pred prekrškovnim organom, zato tudi ni povsem jasno, ali naj bi očitano kršitev (ki v zahtevi niti ni pravno opredeljena) storil prekrškovni organ ali sodišče. Očitka zahteve glede na navedeno ni mogoče preizkusiti, splošno pa je mogoče odgovoriti le, da ugotavljanje odločilnih dejstev v hitrem postopku poteka brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1) ter da ob upoštevanju petega odstavka 57. člena ZP-1 vročitev plačilnega naloga po pošti oziroma po določbah ZUP ni izključena.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi presodilo storilčev očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v hitrem postopku. Pri tem se je med drugim oprlo na opis dejanskega stanja, ki ga je prekrškovni organ na podlagi šestega odstavka 57. člena ZP-1 priložil zahtevi za sodno varstvo (česar zahteva ne problematizira), na dopis Organizacijskega odbora prevozniškega protesta "Odločitev je padla: v petek 10. novembra gremo na cesto", na uradna zaznamka inšpektorjev I.K. in B.B. ter na okoliščino, da je bil (kot ugotavlja sodišče) prekršek zaznan z video nadzornim sistemom PROVIDA 2000 in fotografiran. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je prekrškovni organ pravilno ugotovil dejstvo, da je storilec 10.11.2006 ob 8.30 uri vozil v strnjeni koloni kot udeleženec protestne vožnje, ter presojo, da takšno ravnanje predstavlja kršitev prvega odstavka 111. člena ZVCP-1, ocenilo kot pravilno. Povzetim razlogom je sodišče (sledeč utemeljitvi prekrškovnega organa) dodalo, da storilec ni predložil nikakršnih dokazil o morebitnem nakladanju oziroma razkladanju tovora na relaciji kršitve, kar pa ne pomeni, da je obrazložitev izpodbijane sodbe zato nerazumljiva, kot na več mestih trdi zahteva. Ta dodaten razlog prav tako ni v nasprotju z uvodno ugotovitvijo sodišča, da dopolnitev dokaznega postopka ni potrebna, zato po vsebini uveljavljani očitek bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 ni utemeljen. Kolikor pa se vložnica ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je prekrškovni organ dejansko stanje ugotovil pravilno in popolno ter da zato dopolnitev dokaznega postopka ni potrebna, s tem uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Iz enakih razlogov ni mogoče pritrditi zahtevi, da je sodišče s tem storilcu naložilo breme dokazovanja nedolžnosti; da bi se sodišče pri utemeljitvi odločitve oprlo na določbo prvega odstavka 233. člena ZVCP-1, ki jo povzema zahteva, pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja.

7. Napačna je trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da mora sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo presojati (celotno) dejansko in pravno podlago očitanega prekrška ter da mora zato samo ugotavljati odločilna dejstva, temveč se, kot pravilno obrazlaga sodišče prve stopnje, glede na besedilo določbe 65. člena ZP-1 omeji na presojo razlogov zahteve (izpodbijana sodba je bila izdana pred uveljavitvijo novele ZP-1E, Ur.l. RS, št. 17/2008). Očitka, da mu ni bila dana možnost, da se izjavi o očitanem prekršku, storilec S.T. v zahtevi za sodno varstvo ni uveljavljal, zato navedba vrhovne državne tožilke, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov (kar je po vsebini mogoče razumeti kot očitek kršitve pravil postopka po drugem odstavku 167. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1), ni utemeljena.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.