Jedro

V kolikor delavec ne zahteva izvršitve pravic po pravnomočni sodbi, je potrebno upoštevati še 8 dnevni paricijski rok, ki ga ima tožena stranka za prostovoljno izvršitev sodne odločbe, nato pa mora delavec nadaljnji obstoj delovnega razmerja opravičiti s pravnomočno prisilno izvršbo pravnomočne sodbe, sicer izgubi pravico do vrnitve na delo. Glede na to, da je bila tožnici pravnomočna sodba (s katero je bilo ugotovljeno, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita) vročena 16. 4. 2013 in ob upoštevanju 8-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti po pravnomočni sodbi, je pričel prekluzivni 6-mesečni rok teči 25. 4. 2013. Glede na to, da v 6 mesecih tožnica v izvršilnem postopku ni uveljavljala vrnitve nazaj na delo, ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 25. 4. 2013. Zato tožnica na podlagi 4. odstavka 131. člena ZDR ni upravičena do regresa za letni dopust v celoti, temveč le do sorazmernega dela regresa za letni dopust, kar pa v tožničinem primeru znaša 4/12 regresa za letni dopust za leto 2013.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, tako da se sodba sodišča prve stopnje v tretji alinei I. točke izreka delno spremeni tako, da se glasi: "- za leto 2013 v bruto znesku 230,64 EUR, od tega zneska odvesti davke in tožnici izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 do plačila, v preostalem (razlika do 692,00 EUR) pa se tožbeni zahtevek zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 91,13 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva zapadlosti do plačila pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust: - sorazmerni del za leto 2011 v bruto znesku 653,30 EUR, od tega zneska odvesti davek in tožniku izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 1. 1. 2012 do plačila; - za leto 2012 v bruto znesku 784,00 EUR, od tega zneska odvesti davek, tožniku pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 do plačila; - za leto 2013 v bruto znesku 692,00 EUR, od tega zneska odvesti davek, tožniku pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 do plačila; vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Kar je iz naslova regresa za letni dopust za leto 2013 zahtevanega več (razliko do vtoževanih 784,00 EUR), se zavrne (I. točka izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je tožena stranka v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za leto 2011 in 2012, pripoznala zahtevek, zato bi sodišče moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave; ker tega ni storilo je storilo bistveno kršitev določb postopka. Tožena stranka je pri naslovnem sodišču tudi vložila nadzorstveno pritožbo, ki jo je sodišče zavrnilo in o nadzorstveni pritožbi je odločal predsednik naslovnega sodišča, ki pa je obenem nato odločil tudi o tožbenem zahtevku tožnice za plačilo regresov za leto 2011, 2012 in 2013. Glede na navedeno je podana absolutna bistvena kršitev postopka (2. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Napačno pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je zaključilo, da bi naj delovno razmerje tožnici trajalo tudi po preteku paricijskega 8 dnevnega roka, čeprav iz zadeve nesporno izhaja, da tožnica nadaljnjega obstoja delovnega razmerja po tem roku ni upravičila v skladu z določilom 231. člena ZIZ in obstoječo sodno prakso. Delovno razmerje je tožnici prenehalo s potekom paricijskega 8 dnevnega roka, kar potrjuje tudi bogata praksa vrhovnega sodišča. S tem, ko je sodišče tožnici prisodilo tudi regres za leto 2013, je zmotno uporabilo materialno pravo. Ni v skladu z načelom pravičnosti, da bi se delavcu tudi v nadaljnjem 6-mesečnem roku, po 231. členu ZIZ, priznal obstoj delovnega razmerja, četudi v tem času ne bi bila predlagana prisilna izvršitev sodbe. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje v spremenjeni sestavi, tožnici pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov in pri tem na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje navedenih postopkovnih kršitev ni storilo, da pa je deloma zmotno uporabilo materialno pravo in zato sprejelo delno napačno odločitev.

Ni podana tudi v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 2. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki bi naj bila storjena s tem, ko je sodnik sodil v ponovljenem postopku, predhodno pa odločal v isti zadevi o nadzorstveni pritožbi in je s tem sodeloval v postopku pred drugim organom in so zato podane okoliščine, ki zbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. V skladu z določilom 5. točke 70. člena ZPP sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem, arbitraži ali drugim organom, ali če so podane druge okoliščine, ki zbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (6. točka). Iz podatkov v spisu je razvidno, da tožena stranka ni podala predloga za izločitev sodnika, čeprav ZPP v 72. členu določa, da se izločitev zahteva le na predlog strank in da mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave pa do izdaje odločbe. V četrtem odstavku 72. člena ZPP je tudi določeno, da mora stranka v zahtevi navesti okoliščine, na katere opira svojo zahtevo za izločitev, tožena stranka pa do konca glavne obravnave ni podala predloga za izločitev sodnika, zato sedaj navedenega ne more izpodbijati v pritožbenem postopku.

Prav tako sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ker potem, ko je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za leto 2011 in 2012, ni izdalo sodbe na podlagi pripoznave, temveč je s sodbo odločilo o celotnem tožbenem zahtevku. Bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le, če sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izda zamudno sodbo, sodbo na podlagi pripoznave, sodbo na podlagi odpovedi itd., torej v kolikor niso podani pogoji za njihovo izdajo.

Je pa sodišče prve stopnje dejansko napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni stranki naložilo, da je dolžna tožnici obračunati regres za leto 2013 v bruto znesku 692,00 EUR, od tega zneska odvesti davek in tožnici izplačati pripadajoči neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 do plačila.

Po 161. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS št. 42/2002) delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od 6 mesecev, ne glede na to, ali delavec dela polni delovni čas ali krajši delovni čas. Po 162. členu ZDR pa ima delavec pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta, za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu, če mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem (3. alinea 1. odstavka). ZDR v 131. členu določa, da je dolžan delodajalec delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače (1. odstavek), da mu mora regres izplačati najkasneje do 1. julija tekočega leta (2. odstavek), da se lahko s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti v primeru nelikvidnosti delodajalca določi daljši rok izplačila regresa, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta, ter da ima delavec v primeru, da ima pravico do sorazmernega dela letnega dopusta, pravico le do sorazmernega dela regresa za letni dopust (4. odstavek).

Delovno sodišče v Mariboru je odločilo o individualnem delovnem sporu zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s sodbo opr. št. Pd 217/2011 z dne 18. 10. 2012. Odločilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 2. 2. 2011, nezakonita in je tožena stranka dolžna tožnico pozvati na delo, jo prijaviti v matično evidenco ter ji za čas nezakonitega prenehanja obračunati in izplačati prikrajšanje iz naslova plač ter obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo Pdp 241/2013 z dne 28. 3. 2013 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, razen v delu, ko je sodišče odločilo "priznati vse pravice iz dela in po delu". V tem delu je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, ki pa jo je Vrhovno sodišče RS s sodbo VIII Ips 137/2013 z dne 25. 11. 2013 zavrnilo. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 2. 2. 2011 in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnico sprejeti nazaj v delovno razmerje in ji za obdobje nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi obračunati in izplačati plače, je postala pravnomočna dne 28. 3. 2013. Med strankama je bilo nesporno, da tožena stranka svoje obveznosti po pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje ni izvršila in tožnice ni pozvala nazaj na delo, prav tako pa tožnica v skladu z 231. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami) ni v 6-mesečnem prekluzivnem roku prisojene pravice uveljavljala v izvršilnem postopku. Med strankama je bilo predvsem sporno, ali se 6-mesečni rok, v katerem delavec lahko, v skladu z 231. členom ZIZ, predlaga prisilno izvršitev pravnomočne in izvršljive sodne odločbe, prizna kot delovno razmerje in lahko za to obdobje delavec tudi uveljavlja pravice iz delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnica upravičena do plačila regresa za leto 2013, ker je potrebno upoštevati, da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki po poteku 6-mesečnega roka, ko prisojene pravice po pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje ni uveljavljala v izvršilnem postopku. Zaključilo je v skladu z načelom pravičnosti, da je delavec v delovnem razmerju tudi v času 6-mesečnega roka, v katerem lahko po 231. členu ZIZ delavec predlaga prisilno izvršitev pravnomočne in izvršljive sodne odločbe. Navedeni zaključek sodišča prve stopnje pa je materialnopravno napačen. Vrhovno sodišče RS je v sodbah opr. št. VIII Ips 184/2009 z dne 9. 2. 2010 in sodbi in sklepu VIII Ips 92/2008 z dne 26. 1. 2011 zavzelo stališče, da je, v kolikor delavec ne zahteva izvršitve pravic po pravnomočni sodbi, potrebno upoštevati še 8-dnevni paricijski rok, ki ga ima tožena stranka za prostovoljno izvršitev sodne odločbe, nato pa mora delavec nadaljnji obstoj delovnega razmerja opravičiti s pravnomočno prisilno izvršbo pravnomočne sodbe, sicer izgubi pravico do vrnitve na delo. Glede na to, da je bila tožnici pravnomočna sodba vročena 16. 4. 2013 in ob upoštevanju 8 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti po pravnomočni sodbi, je pričel prekluzivni 6-mesečni rok teči 25. 4. 2013. Glede na to, da v 6 mesecih tožnica v izvršilnem postopku ni uveljavljala vrnitve nazaj na delo, ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 25. 4. 2013. Glede na navedeno pa tožnica, na podlagi 4. odstavka 131. člena ZDR ni upravičena do regresa za letni dopust v celoti, temveč le do sorazmernega dela regresa za letni dopust, kar pa v tožničinem primeru znaša 4/12 regresa za letni dopust za leto 2013. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in tožnici priznalo sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013 in sicer 4/12 dosojenega regresa, kar znaša 230,64 EUR.

Ker je sodišče prve stopnje v skladu s 358. členom ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in je tožena stranka delno uspela s pritožbo, je tožena stranka upravičena tudi do sorazmernega dela (glede na uspeh v pravdi), stroškov pritožbenega postopka.

Pritožbeno sodišče je stroške pritožbenega postopka odmerilo v skladu s 154. členom ZPP in Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) in sicer 280,00 EUR nagrade za pritožbeni postopek, 20,00 EUR materialnih stroškov, skupaj 300,00 EUR in ob upoštevanju 22 % DDV na odvetniške storitve znašajo stroški postopka 366,00 EUR. Glede na uspeh tožene stranke s pritožbo (33,4 %) pa je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov v sorazmernem delu, to je 122,24 EUR).

Odločitev o stroških postopka temelji na 2. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP.