Jedro

Revizijsko sodišče se pridružuje nižjima sodiščema, da je zaradi postopanja tožene stranke, ki ni bilo v skladu z veljavnimi predpisi, v spornem primeru, treba dopisa, s katerima tožnica zahteva dejansko vrnitev na delo, šteti za zahtevi za varstvo pravic. Ob vložitvi dopisov tožnica ni od tožene stranke dobila še nobenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, onemogočeno ji je bilo samo dejansko opravljanje dela. Zato seveda tudi jasno izražene zahteve za varstvo pravic takrat ni bilo mogoče vložiti. Vsebina dopisov, ki vsebinsko pokriva osnovne zahteve 350. člena ZPP, pa kaže na to, da jih je bilo treba obravnavati kot zahteve za varstvo pravic.

Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnica bila odsotna pet zaporednih dni neupravičeno, da pa se je kasneje vrnila na delo, kar pomeni, da ji delovno razmerje lahko preneha samo z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Ker drugostopenjski organ tožene stranke o tožničini zahtevi za varstvo pravic ni odločal, je to odločitev v skladu z določbo tretjega odstavka 24. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) lahko nadomestila sodba prvostopenjskega sodišča. Postavi se vprašanje, ali je datum prenehanja delovnega razmerja lahko datum izdaje sodbe, to je 18.5.1995, ali bi morda to moral biti datum pravnomočnosti sodne odločitve. Vendar v spornem primeru, ko gre samo za revizijo tožene stranke, to ni pomembno, saj bi ji bila drugačna odločitev lahko samo v škodo. Ker ni bilo dokončne odločitve tožene stranke, tožnici, zaradi vložene zahteve za varstvo pravic, vsaj do odločitve sodišča delovno razmerje ni moglo prenehati. Ker pa se tožnica zoper določitev datuma o prenehanju delovnega razmerja ni pritožila, ampak ga je sprejela, ker ga je določilo prvostopenjsko sodišče, ga pritožbeno sodišče tudi ni posebej preverjalo, enako pa ne revizijsko sodišče.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki 19.10.1993 prenehalo nezakonito in da zato še traja z vsemi pravicami in obveznostmi do dneva izdaje sodbe, to je do 18.5.1995. Tožena stranka je dolžna tožnici za čas od 19.10.1993 do 18.5.1995 priznati vse pravice iz dela, vse v osmih dneh pod izvršbo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo v pretežnem delu zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ugodilo ji je le delno in jo spremenilo tako, da tožnici za čas od 21.10.1993 do 2.11.1993 ni priznalo nadomestila plače. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava.

Navajala je, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je v odločilnih dejstvih nasprotje med navedbami v razlogih sodbe in vsebino listin. Sodišče je namreč dopis z dne 17.11.1993, ki sploh ni naslovljen na toženo stranko, obravnavalo kot zahtevo za varstvo pravic, čeprav je sodišče prve stopnje ni ocenilo kot takšne. Tudi drugače je sodišče dopise tožničine pooblaščenke z dne 4.11. in 8.11.1993 obravnavala kot zahteve za varstvo pravic v nasprotju z njihovo vsebino. Ti dopisi namreč nimajo oblike in vsebine "ugovora", nepravilno pa je tudi štelo roke za vložitev ugovora (prvi odstavek 83. člena ZTPDR). Če je upoštevalo, da so dopisi z vsebino, ki ni vsebina ugovora, kljub temu vloženi kot ugovor zoper prenehanje delovnega razmerja, bi moralo tudi odgovor tožene stranke z dne 12.11.1993 upoštevati kot zavrnitev zahteve za varstvo pravic. S tem bi zadeva postala dokončna in bi tožnici delovno razmereje prenehalo 12.11.1993 ne pa 18.5.1995. V vsakem primeru bi moralo ugotavljati dokončnost že s poteki rokov iz prvega odstavka 83. člena ZTPDR, saj bi le tako obe stranki v postopku, delavec in delodajalec, bili obravnavani enako. S tem, ko šele sodba sodišča nadomesti odločbo drugostopnega organa v organizaciji, se ustvarja pravna negotovost in nasprotovanje pravni varnosti. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo drugostopenjskega sodišča spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke v celoti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbo zavrže ali podredno, da zavrne tožbeni zahtevek.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da se revizijske navedbe v zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka nanašajo samo na napačno citiranje, ki ga je v zvezi z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča res zagrešilo drugostopenjsko sodišče. Prav ima revizija, da dopis pooblaščenke z dne 17.11.1993 ni bil naslovljen na toženo stranko in da ga zato ni mogoče obravnavati kot zahtevo za varstvo pravic, na toženo stranko pa sta zanesljivo bila naslovljena dopisa z dne 4.11. in 8.11.1993, za katera je prvostopenjsko sodišče, kot dejansko ugotovitev, zavzelo stališče, da imata naravo ugovora. Samo netočno navajanje datuma v sodbi drugostopenjskega sodišča, ki sicer pritrjuje dejanski oceni prvostopenjskega sodišča, pa ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, kot to navaja revident. V obravnavanem primeru sta sporni vprašanji, ali je možno dopisa pooblaščenke tožeče stranke z dne 4.11.1993 in 8.11.1993 obravnavati kot zahtevo za varstvo pravic ali ne, in če je pravilno določen datum prenehanja delovnega razmerja 18.5.1995. Revizijsko sodišče se pridružuje nižjima sodiščema, da je zaradi postopanja tožene stranke, ki ni bilo v skladu z veljavnimi predpisi, v spornem primeru, treba dopisa, s katerima tožnica zahteva dejansko vrnitev na delo, šteti za zahtevi za varstvo pravic. Ob vložitvi dopisov tožnica ni od tožene stranke dobila še nobenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, onemogočeno ji je bilo samo dejansko opravljanje dela. Zato seveda tudi jasno izražene zahteve za varstvo pravic takrat ni bilo mogoče vložiti. Vsebina dopisov, ki vsebinsko pokriva osnovne zahteve 350. člena ZPP, pa kaže na to, da jih je bilo treba obravnavati kot zahteve za varstvo pravic.

Zahteva revidenta, da bi se v takem primeru štel kot odločitev tudi njegov dopis z dne 12.11.1993, pa ni sprejemljiva. Razlogov je več, nabolj očiten pa je ta, da je bil zoper tožnico voden disciplinski postopek, v katerem na drugi stopnji za odločanje ni bil pristojen nobeden od organov tožene stranke, ampak ustrezen organ na sindikatih. Iz listin v spisu ne izhaja, da bi na tožničine dopise (zahteve) ta karkoli odgovoril. Ker sta sodišči dopisa obravnavali kot zahtevo za varstvo pravic, glede na povedano, revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta v sodbah pravilno uporabili določbe 5. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki določa, kako in kdaj delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela pet zaporednih delovnih dni in se vrne na delo. Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnica bila odsotna pet zaporednih dni neupravičeno, da pa se je kasneje vrnila na delo, kar pomeni, da ji delovno razmerje lahko preneha samo z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Ker drugostopenjski organ tožene stranke o tožničini zahtevi za varstvo pravic ni odločal, je to odločitev v skladu z določbo tretjega odstavka 24. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) lahko nadomestila sodba prvostopenjskega sodišča. Postavi se vprašanje, ali je datum prenehanja delovnega razmerja lahko datum izdaje sodbe, to je 18.5.1995, ali bi morda to moral biti datum pravnomočnosti sodne odločitve. Vendar v spornem primeru, ko gre samo za revizijo tožene stranke, to ni pomembno, saj bi ji bila drugačna odločitev lahko samo v škodo. Ker ni bilo dokončne odločitve tožene stranke, tožnici, zaradi vložene zahteve za varstvo pravic, vsaj do odločitve sodišča delovno razmerje ni moglo prenehati. Ker pa se tožnica zoper določitev datuma o prenehanju delovnega razmerja ni pritožila, ampak ga je sprejela, ker ga je določilo prvostopenjsko sodišče, ga pritožbeno sodišče tudi ni posebej preverjalo, enako pa ne revizijsko sodišče. Kdaj pride do dokončnosti odločitve v postopku prenehanja delovnega razmerja, ne more biti stvar domneve, kot to zmotno navaja revident. Taka situacija, kot jo predlaga, bi povsem nepotrebno v postopke prinesla negotovost in bi nasprotovala pravni varnosti. Pri tem pa dokončnost odločanja v postopku pri delodajalcu ni z ničemer vezana na sodne postopke in na potek sodnih rokov, saj delodajalec lahko vedno odloči o zahtevi za varstvo pravic, s tem doseže dokončnost svoje odločitve in s tem tudi njeno izvršljivost. Enako pojasnilo je revident že dobil tudi v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje.

Ker ni bilo ugotoviti zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ker revizijsko sodišče ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč ugotavlja, da je bila ugoditev tožničinemu zahtevku tudi materialnopravno pravilna, je v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).