Jedro

Predlog za dopustitev revizije, v katerem tožnik glede zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava sicer postavlja sporno pravno vprašanje, vendar pa ne navaja okoliščin, ki bi kazale na pomembnost zastavljenih spornih pravnih vprašanj. Samo na splošno prepisuje zakonsko definicijo prvega odstavka 367.a člena ZPP ter pavšalno navaja, da je vprašanje pomembno za zagotovitev enakosti oškodovancev pred zakonom in enakega varstva pravic, ničesar pa ne pove o obstoju sodne prakse VS RS in odstopu od nje oz. neenotnosti sodne prakse oz. ne pove, zakaj je odločitev VS RS o postavljenem pravnem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, ne zadosti četrtemu odstavku 367.b člena ZPP.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnica zoper toženca zahteva plačilo odškodnine v višini 27.674,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo še o pravdnih stroških. Obrazložilo je, da tožencema ni mogoče očitati protipravnosti, saj tožnica ni dokazala, da bi toženca protipravno uničila, zakurila, razbila ali kako drugače odsvojila tožničine premičnine. Prav tako pa tožencema ni mogoče očitati, da bi s svojim ravnanjem tožnico ustrahovala, ji grozila ali jo napadla, saj je tožnica glede tega podala zgolj pavšalne navedbe, dokazni predlogi pa tudi niso bili zadostni. Sodišče je ugotovilo, da se večina premičnin še vedno nahaja v skednju. Nekatere premičnine pa glede na letnico izdelave niso več uporabne in so tudi že začele razpadati. Tožnica od tožencev nikoli ni zahtevala, da ji izročita predmetne premičnine. Toženca pa sta tožnici omogočila, da bi premičnine prevzela, česar pa tožnica ni storila.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V obrazložitvi se je strinjalo z razlogi sodišča prve stopnje. Navedlo je še, da sta bili tožnica in prva toženka solastnici nepremičnine, v kateri so bile tožničine premičnine in katero sta si v nepravdnem postopku razdelili tako, da je prvo toženka postala izključna lastnica, v zameno pa je morala tožnico izplačati. Sklep o razdružitvi solastne nepremičnine je postal pravnomočen 18. 4. 2011. Tožnica tudi po navedenem datumu svojih premičnin ni odnesla, zato sta toženca večino stvari preselila v skedenj, dotrajane stvari pa sta skurila ali podarila romom. Toženca nista ravnala protipravno s tem, ko sta tožničine premičnine preselila v hrambo v drug prostor. Druge stvari, ki sta jih toženca zakurila ali podarila, pa so bile dotrajane in brez vsake vrednosti, zato tožnici škoda v tem delu sploh ni nastala.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga predlog za dopustitev revizije, v katerem postavlja naslednje vprašanja: ali je bilo materialno pravo glede podanih elementov protipravnosti in škode kot temeljih elementov civilnega delikta pravilno uporabljeno. Tožnica uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, in sicer 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je zmoten zaključek sodišč prve in druge stopnje, da toženca s tem, ko sta uničila tožničine stvari, nista ravnala protipravno. Sodišči prve in druge stopnje sta povsem spregledali dejstvo, da sta toženca tožnici onemogočila razpolaganje z lastnimi premičninami, saj sta toženca tožnici fizično preprečila vstop na dvorišče, na katerem so se nahajale tožničine stvari, kar pa je protipravno. Toženec je bil zaradi groženj tožnici na prvi stopnji spoznan za krivega (tožnica prilaga tudi sodbo). Sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Izpodbijana odločitev je oprta na dejstvo, v katerega sodišči prve in druge stopnje po izvedenem dokaznem postopku nista bili prepričani, saj nobeno izmed sodišč svoje odločitve ni v zadostni meri obrazložilo.

4. Predlog ni popoln.

5. V predlogu za dopustitev revizije mora stranka natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse (četrti odstavek 367.b člena ZPP).

6. Tožnica glede zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava sicer postavlja sporno pravno vprašanje, vendar pa ne navaja okoliščin, ki bi kazale na pomembnost zastavljenih spornih pravnih vprašanj. Samo na splošno prepisuje zakonsko definicijo prvega odstavka 367.a člena ZPP ter pavšalno navaja, da je vprašanje pomembno za zagotovitev enakosti oškodovancev pred zakonom in enakega varstva pravic, ničesar pa ne pove o obstoju sodne prakse VS RS in odstopu od nje oz. neenotnosti sodne prakse oz. ne pove, zakaj je odločitev VS RS o postavljenem pravnem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, in sicer 8. člena in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tožnica v predlogu za dopustitev revizije niti ne postavlja spornega pravnega vprašanja, niti konkretno in natančno ne pove, s čim sta bili storjeni zatrjevani kršitvi postopka, pač pa tožnica zgolj pavšalno navaja, da sodišči prve in druge stopnje nista opravili dokazne ocene v skladu z 8. členom ZPP in da sodišči prve in druge stopnje svoje odločitve nista v zadostni meri obrazložili. Tak predlog pa ne zadosti četrtemu odstavku 367.b člena ZPP, zato ga je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP zavrglo.