Jedro

Z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe, ki je temeljil na podmeni, da je bilo dejansko stanje drugačno, kot pa ga je ugotovilo in obrazložilo sodišče, obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 11.7.2007, obsojenega A.B. spoznalo za krivega kaznivih dejanj protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 143. člena Kazenskega zakonika (KZ) in hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 134. člena KZ. Po 42. in 43. členu v zvezi z 38. členom KZ je obsojencu za vsako od kaznivih dejanj določilo po 500,00 EUR kazni ter mu nato na podlagi 47. člena KZ izreklo enotno denarno kazen 900,00 EUR, ki jo mora obsojenec plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Po 105. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca F.O. in B.K. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo ter obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa da razveljavi sodbo pritožbenega sodišča in zadevo vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločitev.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, v pretežni meri pa je vložena zaradi razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

4. Obsojeni A.B. in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

5. Z navedbami, da obramba z izpodbijano pravnomočno sodbo ne soglaša, ker meni, da obsojenec kaznivih dejanj ni storil in da mu nista dokazani, izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Svojo dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi, utemeljuje s ponavljanjem trditev iz obsojenčevega zagovora, da je oškodovanka B.O. (sedaj K.n) bila z njim v vozilu prostovoljno, da je obsojenec s pretvezo oškodovanki odvzel mobilni telefon in proti njeni volji poklical njenega drugega partnerja (sedanjega moža) Z.K., da je šlo zgolj za poskus oškodovanke, ki je hotela prikriti svojo afero z drugim in ko se je vse skupaj razvedelo, nadaljevala svojo zgodbo ugrabljene žrtve. Vložnik dejansko stanje izpodbija tudi z navedbami, da bi lahko oškodovanka, če bi držala njena različica dogajanja, brez kakršnihkoli težav izstopila iz vozila, pa tega ni storila, in je obsojenec, če bi imel namen omejiti njeno gibanje, ne bi odpeljal domov. Z vsemi temi navedbami obsojenčev zagovornik v zahtevi ponuja drugačno interpretacijo dejstev in trdi, da bi moralo sodišče na podlagi izvedenih dokazov sprejeti drugačne, za obsojenca ugodne dejanske sklepe. Na ta način obsojenčev zagovornik izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje in s tem uveljavlja razlog, ki po drugem odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

6. Vložnik v zahtevi navaja, da je tudi iz izpovedbe priče M.S., ki je na prošnjo oškodovankinih staršev poklicala obsojenca po telefonu, razvidno, da ji je ta najprej pojasnil, da ni nič narobe in da je govorila tudi z oškodovanko, ki pa je dejala, naj jo pusti pri miru. Če bi oškodovanka takrat menila, da ji je obsojenec protipravno odvzel prostost, bi po mnenju vložnika to zagotovo povedala svoji sorodnici. O tej okoliščini sodišče ni zavzelo nobenega stališča in se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Čeprav obsojenčev zagovornik izrecno ne pove, katero kršitev zakona uveljavlja s temi navedbami, je mogoče razumeti, da sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da sodba o tem odločilnem dejstvu nima razlogov. S tem očitkom zahteva ne more uspeti, saj se je sodišče druge stopnje glede izpovedbe M.S. in njenega vpliva na pravilnost dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, v svoji odločbi v drugem odstavku na tretji strani izrecno opredelilo. Pri tem je povzelo izpovedbo priče in obrazložilo, zakaj ocenjuje, da je bila reakcija oškodovanke, ki z omenjeno pričo ni hotela govoriti, ker ji ta ni verjela, logična. Navedlo je tudi, da je obsojencu kaznivo dejanje dokazano zlasti na podlagi oškodovankine izpovedbe, pričevanj Z.K. in F.O., "smiselno" pa tudi z zagovorom obsojenca, ki je enako kot oškodovanka opisal potek dogodkov, s to razliko, da je zatrjeval, da je bila z njim v vozilu prostovoljno ter da izpovedba M.S. zato pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati. Kolikor zahteva trdi, da sodišče o navedenih vprašanjih ni zavzelo stališča, ji zato ni mogoče pritrditi.

7. Vložnik po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ko navaja, da bi v primeru, če bi držale navedbe, da je obdolženec iz malomarnosti z motornim vozilom na javnem prostoru poškodoval oškodovanca, šlo kvečjemu za kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 251. člena KZ RS (očitno mišljeno po prvem odstavku 325. člena KZ). Poudarja, da je tako očitno menil tudi oškodovanec, saj je na Zavarovalnico T. naslovil odškodninski zahtevek iz naslova avtomobilske odgovornosti vozila obsojenca. Opis kaznivega dejanja pod točko 2 prvostopenjske sodbe vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 134. člena KZ, torej storjene iz malomarnosti in ne ustreza opisu kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti iz prvega odstavka 325. člena KZ. Pri tem je dejstvo, iz katerega naslova je oškodovanec pred zavarovalnico uveljavljal odškodninski zahtevek, popolnoma irelevantno. Že na tej točki je zato mogoče ugotoviti, da v zahtevi uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.

8. Obsojenčev zagovornik z navedbami, da ugotovitve glede kaznivega dejanja hude telesne poškodbe v bistvu v celoti temeljijo na izpovedbi oškodovanca, ki pa ni verodostojna priča, po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja tudi za naštevanje okoliščin, na katere vložnik opira svojo tezo, da oškodovanec F.O. ne govori resnice in da je tudi v nasprotju z obsojenčevim zagovorom in izpovedbo oškodovane B.K., sodišče ugotovilo, da je obsojenec ustavil svoje vozilo pred in ne na koncu gostilne H., gledano v smeri K. vasi. Kakor je bilo že pojasnjeno, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

9. Kolikor pa zahteva navaja, da o razhajanjih med navedbami F.O. na eni in obsojenca ter oškodovanke B.K. na drugi strani, o tem, kje se je obsojenec pred gostilno ustavil, v izpodbijani sodbi ni najti nobenih razlogov, vložnik po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Tudi ta navedba v zahtevi ne drži, saj se je sodišče prve stopnje glede tega, kje se je obsojenec z vozilom ustavil, v sodbi določno opredelilo (tretji odstavek na šesti strani) in svoje dejanske zaključke podrobno obrazložilo tudi v tretjem odstavku na sedmi strani sodbe. Izrecno pa se je glede tega vprašanja opredelilo tudi pritožbeno sodišče (zadnji odstavek na tretji in prvi odstavek na četrti strani sodbe). S tem da vložnik takih ugotovitev v izpodbijani pravnomočni sodbi, ki temeljijo predvsem na navedbah oškodovanca in priče Z.K., ne sprejema, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar je razvidno tudi iz nadaljnje navedbe v zahtevi, da je kar neverjetno, da sodišče verjame oškodovancu, čeprav je njegova izpovedba v nasprotju z obvestili, ki jih je dal policiji in tudi v nasprotju z izpovedbo njegove hčerke.

10. Vložnik v zahtevi izhaja iz svojega videnja dejanskega stanja, ko navaja, da če drži, da je obsojenec ustavil svoje vozilo pred gostilno na kraju, kjer je sam zatrjeval (na skici ogleda označeno s črko D), ni imel na voljo več kot 10 m manevrskega prostora, da bi iz parkirišča zapeljal naprej na desno, zadel z bočnim desnim ogledalom v oškodovančevo roko in nato v loku zapeljal nazaj v levo na glavno cesto pred brežino in robnikom. Izpostavlja, da na tako kratki razdalji tega manevra obsojenec ne bi mogel izvesti ali pa bi to lahko storil z zelo nizko hitrostjo, ne več kot 10 km/h. To pa po vložnikovi oceni pomeni, da oškodovancu nikakor ne bi mogel prizadejati poškodbe, za katero je izvedenec medicinske stroke povedal, da je lahko nastala le, če se je vozilo gibalo vsaj med 20 in 30 km/h, glede na gibljivo ogledalo celo nekoliko hitreje. Tudi v tem delu obsojenčev zagovornik izhaja iz dokazne ocene, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zato s temi trditvami ne uveljavlja nobene kršitve zakona, ampak ostaja v domeni dejanskega stanja. Enako velja tudi za vložnikove navedbe, da vse priče, ki govorijo o cviljenju gum in hitri izpeljavi, niso verodostojne, saj da se je sodišče prepričalo, da je na tistem mestu makadam, kjer gume ne morejo cviliti in hitra izpeljava ni možna, ne da bi ostale sledi, ki pa jih tam ni bilo oziroma jih policija ni našla. Vložnik v zahtevi niti ne pove za izpovedbe katerih prič gre, sicer pa je glede oškodovančeve izpovedbe že sodišče druge stopnje enake pritožbene očitke obsojenčevega zagovornika zavrnilo z utemeljitvijo, da je oškodovanec izrecno izpovedal, da so se gume obsojenčevega vozila močno zavrtele, da je avto "zakopal", kar da še dodatno potrjuje oškodovančevo verodostojnost. 11. V zahtevi obsojenčev zagovornik tudi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca cestnoprometne stroke in na ta način obrambi onemogočilo, da bi dokazala resničnost svojih trditev. Zaključki sodišča bi bili po mnenju vložnika povsem drugačni, če bi izvedenec cestnoprometne stroke potrdil, da takšnega manevra, s takšno hitrostjo, kot se zatrjuje v napadeni sodbi, ni mogoče izvesti. Tega, da bi do zadetja desnega bočnega ogledala obsojenčevega vozila v oškodovančevo desno roko ne moglo priti v okoliščinah, ki sta jih opisala oškodovanec in priča Z.K., pa zahteva ne trdi. Dokazni predlog obrambe je temeljil na podmeni, da je obsojenec ustavil vozilo na kraju, kjer je sam zatrjeval, ne pa tam, kot sta navajala oškodovani F.O. in priča Z.K. Tudi če bi izvedenec potrdil navedbe v zahtevi, to v ničemer ne bi vplivalo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, saj je za izvedenčev odgovor na vprašanje, ki ga problematizira zahteva, ključnega pomena ugotovitev kraja, na katerem se je obsojenec z vozilom ustavil. Ta pa po ugotovitvah sodišča ni bil tam kot trdi obramba in to jemlje za svoje izhodišče, s katerimi izpodbija kršitev pravic obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje je določno obrazložilo, zakaj obsojenčevi različici o kraju ustavitve vozila ni sledilo in svoje stališče razumno argumentiralo. Zatrjevana kršitev pravic obrambe zaradi zavrnitve dokaza, podanega v korist obsojenca iz drugega odstavka 371. člena ZKP, zato ni podana. Taka presoja pa pokaže, da se ni treba opredeljevati niti glede nadaljnjih navedb v zahtevi, da ocena sodišča, da je obsojenec zlahka dosegel takšno hitrost, kot se zatrjuje v napadeni sodbi, ni dopustna, ker sodišče ne razpolaga z dovolj strokovnega znanja, da bi lahko to samo ocenjevalo, ne glede na to, iz katerega mesta je vožnjo začel. 12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega A.B., niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.

13. Glede na tak izid postopka je obsojenec po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.