Jedro

Družbena pogodba je instrument, ki omogoča sodelovanje fizičnih oseb pri uresničevanju njihovih osebnih interesov. Gre za skupne cilje, ki jih družbeniki zasledujejo, z družbeno pogodbo pa določijo pravice in obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 31.872,37 EUR s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, ker je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni obstajala zunajzakonska skupnost v času, ko je tožnik najel kredit, na podlagi katerega je plačal kupnino iz kupoprodajne pogodbe z dne 26. 1. 2007, na podlagi katere sta pravdni stranki pridobili lastninsko pravico vsaka do ½. Prvo sodišče je še ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bilo dogovora, da bi tudi toženka plačevala obroke kredita, zahtevek tožnika iz naslova neupravičene obogatitve pa ni utemeljen, ker je tožnik s plačilom polovice obrokov iz kreditne pogodbe, izpolnil lastno obveznost na podlagi katere je pridobil lastninsko pravico na nepremičnini v višini ½.

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da uveljavlja vračilo polovice vrednosti obrokov, ki jih je na podlagi pogodbe o potrošniškem hipotekarnem kreditu, plačal za toženko. Na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 21. 1. 2007 sta pravdni stranki kupili nepremičnino – hišo na parc. št. ... k. o. ... in dobila vsak solastninski delež do ½ skupaj s pripadajočim dovozom po parceli ... k. o. ...(2), pretežni del kupnine pa je bil plačan s kreditom pri Banki ... Prvo sodišče zmotno ugotavlja, da dogovor o skupnem odplačilu kredita po kreditni pogodbi ni dokazan, ker toženka v kreditni pogodbi nastopa kot porok. Prvo sodišče zmotno ugotavlja, da bi moral biti dogovor o skupnem odplačilu kredita izražen v kreditni pogodbi, kar ni točno, saj pravdni stranki ob sklenitvi kreditne pogodbe nista razmišljali o sporu. Dogovor o skupnem plačilu obveznosti do banke, ni zgolj dogovor o plačilu obrokov, saj zajema dogovor o skupni investiciji, solastninskih deležih, skupni uporabi nepremičnin. Med pravdnima strankama je obstajal dogovor, da bosta krili vsaka polovico obrokov. Ker toženka ni poravnala obveznosti, jo tožnik utemeljeno terja vračilo plačanih zneskov. Pravdni stranki sta prihranke, ki so predstavljali posebno premoženje partnerja, skupaj nalagali, skupaj pridobili kreditna sredstva, imeli skupen denar, ki sta ga medsebojno izmenjavali in trošili. Tožnik je urejal zadeve na bankah, zato je v večini posojilnih pogodb naveden kot posojilojemalec, tožnica pa kot porok. Za toženko je obstajala obveznost povrnitve polovičnega dela obrokov, zaradi razdrtja dogovora o skupnem nakupu in skupnem kritju investicije. Tožnik je upravičen do povračila polovice skupnega zneska, ki ga je plačal banki po 9. 10. 2009, ko pravdni stranki nista več živeli skupaj. Toženka je na podlagi pridobljenih kreditnih sredstev postala solastnica hiše do ½, z razpadom skupnosti pa je odpadla pravna podlaga za plačilo tujega dolga. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da bodo posledice zaradi neplačila kredita padle na toženko, saj je tožnik zavezan plačati celoten dolg. Toženka je obogatena za vrednost polovice nepremičnin, ki jih je dobila v last, toženec pa je prikrajšan za del banki plačanih obrokov, ki ga bremenijo in presegajo eno polovično vrednost. S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu je bilo odločeno drugače, saj je bilo tožencu naloženo, da plača ½ kupnine za stanovanje na ... V navedenem postopku sodišče sprejema, da je bil z delom kupnine v višini 58.381,03 EUR plačan kredit pri ..., vendar sodišče nalaga tožencu plačilo celotnega bremena kredita. Sodišči sta tožniku naložili breme vseh kreditnih obveznosti, ki so bili vir za solastno in skupno premoženje, toženki pa priznali lastninsko pravico do ½ na stanovanju in hiši. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba opredeljeno ne navaja, katere kršitve postopka je storilo sodišče prve stopnje, zato v tem delu pritožbe tudi ni mogoče preizkusiti, po uradnem preizkusu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 26. 1. 2007 postala solastnika nepremičnin parc. št. ... k. o. ... vsak do ½ skupaj s pripadajočim dovozom po parceli ... k. o. ..., na kateri sta pridobila lastninsko pravico vsak do 1/8. Tožnik je kot kreditojemalec sklenil pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu z Banko ..., na podlagi katere je prejel kredit v višini 159.000,00 EUR, ki je bil porabljen za nakup nepremičnin, toženka pa je h kreditni pogodbi pristopila kot porok in plačnik. Prvo sodišče pravilno ugotavlja, da iz razloga, ker so bile nepremičnine pridobljene na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 26. 1. 2007, ne predstavljajo skupnega premoženja pravdnih strank, ker med njima takrat ni obstajala zunajzakonska skupnost, ker je bila toženka v zakonski zvezi z C. C. do 22. 11. 2007, ko je bila zakonska zveza pravnomočno razvezana. Prvo sodišče pravilno ugotavlja, da je bila življenjska skupnost pravdnih strank motiv za sklenitev kupoprodajne pogodbe, s katero sta kupila sporne nepremičnine(3), ki je bila izraz njune odločitve o skupni investiciji in tudi izraz njune volje, da postaneta solastnika na nepremičninah z enakima solastniškima deležema. Skupni namen pravdnih strank je bil nakup nepremičnin in pridobitev ½ solastninske pravice, obstajal pa je tudi dogovor, da prispevata denarna sredstva za nakup nepremičnin.

7. Ker vsaj do 22. 11. 2007 zunajzakonska skupnost ni obstajala, je razmerje pravdnih strank v času skupnega življenja treba presojati po določbah, ki veljajo za družbeno pogodbo(4). Družbena pogodba je instrument, ki omogoča sodelovanje fizičnih oseb pri uresničevanju njihovih osebnih interesov. Gre za skupne cilje, ki jih družbeniki zasledujejo, z družbeno pogodbo pa določijo pravice in obveznosti(5). 990. člen Obligacijskega zakonika(6) določa, da se z družbeno pogodbo dve ali več oseb zaveže, da si bodo s svojimi prispevki prizadevale doseči z zakonom dopustni skupni namen, tako kot je določeno s pogodbo. Pogodbenika se dogovorita na kakšen način bosta krila obveznosti in kakšen obseg pravic bo pripadal posamezniku, če pa takšnega dogovora ni, je treba uporabiti določbo tretjega odstavka 994. člena OZ, ki določa, če s pogodbo ni določeno drugače, so družbeniki pri koristih in izgubi udeleženi v enakih delih kot prispevki. Če je družbenik, ki je za izvrševanje pogodbe poravnal kak strošek ali kakšno obveznost družbe ali drugih družbenikov nasproti tretjim osebam več, kot je dolžan s pogodbo, ima pravico zahtevati povračilo sorazmernega dela od drugih družbenikov (drugi odstavek 997. člena OZ). Temeljna značilnost družbene pogodbe je načelo enakosti družbenikov. Večjim prispevkom načeloma ustrezajo tudi večje pravice. Vsako odstopanje od tako razumljene enakosti družbenikov mora biti utemeljeno z upoštevnimi razlogi, ki so odvisni od konkretnih okoliščin primera, s tem da ne gre za družbeno pogodbo, če je kakšnemu družbeniku zagotovljena samo korist brez dolžnosti, da bi zagotovil prispevek (peti odstavek 991. člena OZ).

8. Med pravdnima strankama je obstajal ustni dogovor, da skupaj kupita nepremičnine, da postaneta solastnika vsak do ½, sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo odločilnega dejstva, kakšen je bil dogovor med pravdnima strankama glede finančnega prispevka posamezne stranke pri nakupa nepremičnin. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da med pravdnima strankama ni obstajal dogovor, da bo toženka krila obveznosti iz kreditne pogodbe, pri ugotavljanju odločilnih dejstev pa ni upoštevalo, da je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 8. 1. 2013(7) zatrjeval, da je bil „dogovor pravdnih strank skupna investicija v hišo, ki jima bo zagotavljala skupno bivanje; dogovor, da skupaj vzameta kredit, ki ga skupaj odplačujeta vsak solastni pripadajoči, to je polovični del obveznosti. Če toženka nasprotuje obstoju izvenzakonske skupnosti, potem je treba njuno skupnost obravnavati kot societas“. Tožnik je še zatrjeval v pripravljalni vlogi z dne 8. 4. 2013(8), da pravni temelj zahtevka ni kreditna pogodba in dejstvo, da je toženka pristopila k kreditni pogodbi kot plačnik in porok, temveč dogovor o skupaj pridobljenem kreditu in s tem pridobljenem viru za nakup nepremičnine ter dogovor o skupni porabi teh denarnih sredstev in skupnem vračanju obrokov. V trditveni podlagi tožnika se sicer prepletajo različne pravne podlage, iz katerih je moč razbrati, da uveljavlja terjatev tudi iz naslova izpolnitve obveznosti iz družbene pogodbe, ker je poravnal obveznost, ki jo je bila na podlagi dogovora zavezana poravnati toženka. Tudi iz trditvene podlage toženke izhaja, da naj bi s svojimi sredstvi plačala ½ delež vrednosti lastninske pravice na nepremičninah, zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kakšen je bil dejanski dogovor med pravdnima strankama glede plačila ½ deleža toženke na nepremičninah, še posebej iz razloga, ker je tožnik zatrjeval, da je med pravdnima strankama obstajala skupnost, ki jo je treba obravnavati kot societas in da toženka ni plačala ½ vrednosti nepremičnin, čeprav je obstajal dogovor, da vsaka pravdna stranka plača vrednost solastniškega deleža. Po drugi strani pa je tožnik zatrjeval, da iz razloga, ker je imel višje dohodke, je v času skupnega življenja obroke plačeval sam, zatrjeval pa je tudi, da je toženka dolžna plačati vsaj ½ kredita, ki ga je tožnik plačal po razpadu življenjske skupnosti. Toženka pa je izpovedala, da je postala ½ solastnica nepremičnin zato, ker je vsaka pravdna stranka prispevala polovico, hkrati pa je izpovedovala, da je bilo dogovorjeno, da vsaka pravdna stranka prispeva po svojih zmožnostih, kar izhaja tudi iz navedb in izpovedbe tožnika. Navedena odločilna dejstva prvo sodišče ni ugotavljalo, očitno tudi zaradi nekonsistentne in različne trditvene podlage pravdnih strank, predvsem pa iz razloga, ker materialno pravno zmotno ni upoštevalo določb, ki se nanašajo na družbeno pogodbo.

9. Ker veljajo pravila pogodbenega prava, pravil o neupravičeni obogatitvi ni mogoče upoštevati(9). Glede na opisano trditveno podlago in izpovedbe pravdnih strank je najverjetneje obstajal dogovor, da bosta pravdni stranki s svojimi prispevki kupili nepremičnine, zato je odločilno, kakšen je bil dogovor o višini prispevka (v trajanju življenjske skupnosti in kasneje morda v trajanju zunajzakonske skupnosti in po prenehanju skupnosti), saj med pravdnima strankama, kot to izhaja iz trditvene podlage, ni spora, da sta na spornih nepremičninah(10) pridobili enake solastninske deleže. Če ni bilo posebnega dogovora, se šteje, da so prispevki enaki. Tožnik je upravičen do denarne terjatve, ne iz naslova neupravičene obogatitve, marveč le v primeru, če je namesto toženke v nasprotju z dogovorom plačal njene obveznosti v zvezi z nakupom nepremičnin. Če je bilo dogovorjeno, da vsak prispeva po svojih zmožnostih, bo lahko odločilen datum prenehanja življenjske skupnosti, morda pa tudi trenutek vzpostavitve in prenehanja zunajzakonske skupnosti, če je takšna skupnost obstajala. Iskati je treba skupno voljo in skupen namen strank, posebej v zvezi s plačilom obveznosti, ob upoštevanju načela enakosti, na katere je pritožbeno sodišče že opozorilo. Iz navedenega razloga je treba ugotoviti prispevek posameznika, pred tem pa, kakšen je bil dogovor med pravdnima strankama o načinu in obsegu plačila obveznosti, ki so nastale v času življenjske skupnosti in po prenehanju. Treba bo tudi upoštevati, da je s prenehanjem skupnega življenja družba prenehala in zato nastopijo posledice, kot jih določa 1002. člen OZ.

10. Glede poroštvene obveznosti toženke je treba upoštevati določbo prvega odstavka 1028. člena OZ, da bo toženka imela zahtevek na povrnitev plačila kreditne pogodbe od tožnika, zato okoliščina, ali bo banka zahtevala plačilo od tožnika ali poroka iz naslova neplačanih obveznosti iz kreditne pogodbe na nastalo razmerje nima vpliva.

11. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V katerem delu mora sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dopolniti dokazni postopek zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče že pojasnilo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava bo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnoprocesnega vodstva (285. člen ZPP) tožnika pozvati in mu hkrati dovoliti, da bolj določno in podrobno utemelji terjatev, ki jo uveljavlja, še posebej po višini, iz naslova izpolnitve obveznosti iz družbene pogodbe in na ta način bo tudi toženki omogočeno, da bo lahko substancirano podala ugovorne navedbe.

12. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2):V nadaljevanju nepremičnine.

Op. št. (3): Op. pritožbenega sodišča - in druge nepremičnine in premoženje.

Op. št. (4): V novem sojenju bo treba ugotoviti ali je zunajzakonska skupnost obstajala od 22. 11. 2007 dalje do 2009, ko je prišlo do razpada partnerske zveze in življenjske skupnosti.

Op. št. (5): Dr. Bojan Zabel: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del) 4. knjiga stran 927. Op. št. (6): V nadaljevanju OZ.

Op. št. (7): Stran 46 sodnega spisa.

Op. št. (8): Stran 85 sodnega spisa; te navedbe deloma povzema tudi sodba v 5. točki, stran 7. Op. št. (9): Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 66/2003. Op. št. (10): In najverjetneje tudi na ostalem premoženju, ki sta ga pridobili v trajanju življenjske skupnosti.