Jedro

Ker je pri nesporazumu v komuniciranju med strankama prišlo zaradi obojestranskega tveganja (posebnosti običajnega postopka, večja možnost nerazumevanja po telefonu) in ne zaradi subjektivnega tveganja v sferi tožnika (samovolja glede informiranja po telefonu, neobičajen način komuniciranja), je tudi revizijsko sodišče, po temeljitem tehtanju stališč obeh strank v postopku, prišlo do enakega zaključka, kot sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, da tožnik z dela 2.10.1995 ni izostal na način in iz razloga, ki bi ga lahko ocenili kot (resen) razlog za disciplinsko odgovornost oziroma posledično prenehanje delovnega razmerja in da tožena stranka kljub trudu, ki ga je vložila v dokazovanje, ni uspela dokazati razloga, ki bi pomenil upošteven element za tožnikovo disciplinsko odgovornost (določbe 54. člena ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90).

Izrek

Revizija se zavrne. Tožeča stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, spremenilo sklepe tožene stranke z dne 9.11.1995 (izdan 17.11.1995) in 18.12.1995 o ugotovljeni hujši kršitvi delovne obveznosti in preklicu prej izrečenega pogojnega prenehanja delovnega razmerja (v delu, kjer se je tožba nanašala na ta disciplinski postopek je bil tožbeni zahtevek tožnika zavrnjen), ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja za nazaj.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji je navajala, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je toženi stranki poslalo sklep vrhovnega sodišča v roku, ki ni omogočal priprave na glavno obravnavo, in da so razlogi sodbe in izveden dokazni postopek med seboj v nasprotju, kar je kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejstvo je, da je sodišče v izpodbijani sodbi v bistvenih elementih drugače zaključevalo dejansko stanje, kot so o njem izpovedovale priče oziroma je bil razviden iz dokaznega postopka. Postopek seznanjanja z razporedom dela običajno ni potekal po telefonu, poleg tega pa je tožnik malomarno ravnal tudi po telefonskem razgovoru. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Ob reševanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja revizija.

Revizija navaja, da je bila tožena stranka na obravnavo na sodišče druge stopnje vabljena pravočasno, kar pomeni, da ji je bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Na sami obravnavi bi ta sicer pritožbeni razlog lahko tudi uveljavljala, če bi bil resničen. Čeprav je res, da je v 280. členu ZPP zapisano, da mora strankam ostati najmanj petnajst dni (sicer od vabila, kar je bilo spoštovano) za pripravo in da je bil ta rok v spornem primeru krajši za tri dni, kar bi lahko bila kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, če bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, vendar tega ni možno ugotoviti. Tožena stranka je namreč po prejemu sklepa Vrhovnega sodišča in pred razpisano obravnavo dne 13.3. 2003 vložila še pripravljalno vlogo, v kateri je tudi zavzela stališče v zvezi s tem sklepom. To pa pomeni, da je imela dovolj časa za pripravo na obravnavo in očitane kršitve ni ugotoviti.

Dokazna ocena v izpodbijani sodbi je skladna z razlogi sodbe, dejstva in razlogi so jasni in niso v nasprotju, sodbo je možno preizkusiti tako, da bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni ugotoviti.

Vsi ostali razlogi revizije se nanašajo na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP v revizji ni dovoljeno preizkušati.

Ob dejanskih ugotovitvah, da je bilo telefonično obveščanje delavcev pri toženi stranki normalen način informiranja, da se je tožnik pozanimal za razpored, da je odgovor dobil od osebe, ki je sicer bila za to pristojna in da je prišlo zgolj do nesporazuma pri komuniciranju, gre za situacijo, v kateri ni možen zaključek, da je obstajal resen razlog na strani delavca za prenehanje delovnega razmerja. Če gre za prenehanje delovnega razmerja na pobudo delodajalca, mora glede na določbo 4. člena Konvencije MOD št. 158 obstajati resen razlog v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca, pri čemer je dokazno breme na strani delodajalca (9. člen Konvencije). Nesporazum, ob sicer normalni in dovoljeni uporabi informacijskih sredstev, ki ne kažejo na kakršnokoli samovoljo delavca, lahko sicer pomeni napako, tudi delavca, ne more pa biti razlog, ki bi ga lahko ocenili kot resnega za prenehanje delovnega razmerja. Delovno razmerje predstavlja dobrino, ki zagotavlja ljudem osnovno socialno varnost in zato je treba razloge pred prenehanjem delovnega razmerja tehtati skrbno.

Ker je pri nesporazumu v komuniciranju med strankama prišlo zaradi obojestranskega tveganja (posebnosti običajnega postopka, večja možnost nerazumevanja po telefonu) in ne zaradi subjektivnega tveganja v sferi tožnika (samovolja glede informiranja po telefonu, neobičajen način komuniciranja), je tudi revizijsko sodišče, po temeljitem tehtanju stališč obeh strank v postopku, prišlo do enakega zaključka, kot sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, da tožnik z dela 2.10.1995 ni izostal na način in iz razloga, ki bi ga lahko ocenili kot (resen) razlog za disciplinsko odgovornost oziroma posledično prenehanje delovnega razmerja in da tožena stranka kljub trudu, ki ga je vložila v dokazovanje, ni uspela dokazati razloga, ki bi pomenil upošteven element za tožnikovo disciplinsko odgovornost (določbe 54. člena ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Zato je sodišče revizijo, potem ko je ugotovilo, da ni mogoče ugotoviti nobene očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, zavrnilo v skladu z določbo 378. člena ZPP.

O revizijskih stroških je sodišče odločilo v skladu z določbo 155. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).